Obstaja gospodarska dejavnost, ki je v obdobju 2008 in 2018 povečala izvoz za več kot 150%, iz 650 mio na 1.7 milijarde evrov. V tej dejavnosti deluje četrtina vseh slovenskih podjetij, vendar je le ena četrtina izmed njih izvoznikov. In čeprav ta četrtina predstavlja le dobrih 6% vseh podjetij v Sloveniji, pa ustvari več kot 9% skupne prodaje, skoraj 14% skupne zaposlenosti, 13% skupne dodane vrednosti in skoraj 9% skupnega izvoza. Izvozna podjetja so tudi bolj uspešna, kar se odraža v za skoraj četrtino višji produktivnosti, v višjih plačanih davkih, kjer izvozniki plačajo trikrat več davka kot neizvozniki.

Gre za 7,400 izvoznikov, ki so leta 2018 ustvarili za 9.3 milijarde evrov prodaje, 3 milijarde evrov dodane vrednosti in ki zaposlujejo 70 tisoč zaposlenih. In gre za dejavnost, v kateri so slovenska podjetja po kriteriju števila zaposlenih, ki storitve izvajajo v tujini, na drugem mestu v Evropski uniji. Takoj za Poljsko.

Govorim o dejavnosti gradbenih, transportnih in tehničnih (GTT) storitev. Gre za slovenska podjetja, ki so po začetku krize v 2008 začela pospešeno izvažati svoje storitve v države EU. Torej opravljati gradbene, montažne in inženirske storitve ter storitve transporta v drugih članicah EU. In prav ta njihov velik uspeh je postal njihova ključna ovira za bodočo rast. Slovenski izvoz teh storitev je postal moteča konkurenca starim članicam EU, predvsem pa avstrijskim in nemškim podjetjem.

Nadaljujte z branjem→

Lani sem povzel raziskavo Thomasa Pikettya, v kateri analizira vzroke za vzpon desnega populizma v zadnjem desetletju. Analiziral je povolilne anketne podatke za tri velike zahodne demokracije (ZDA, V. Britanijo in Francijo) po drugi svetovni vojni in povsod ugotovil podoben vzorec: za razliko od povojnega obdobja je v zadnjih dveh desetletjih populizem dobil domovinsko pravico v desnih namesto v levih strankah. Vzrok za to naj bi bil v tem, da naj bi se leve stranke obrnile stran od socialno šibkejših skupin in se naslonile na intelektualno elito. Drugače rečeno, politična levica je zapustila šibkejše.

Ta trend se lepo pokaže v spodnji sliki, ki kaže, kako se je trendna podpora volilcev levice glede na stopnjo izobrazbe drastično spremenila po začetku 1980 let. Za razliko od povojnega obdobja, ko so levico volili predvsem manj izobraženi (delavski sloj), pa po letu 1980 levico pospešeno raje volijo bolj izobraženi. V Franciji intelektualna elita dominira med volilci levice že od začetka 1990-ih, v ZDA se je to zgodilo po letu 2004, v Britaniji pa po letu 2010.

Slika 1: Razlika v deležu glasov za levico med volilci z in brez univerzitetne izobrazbe, 1945-2017

Vir: Thomas Piketty, 2018

Nadaljujte z branjem→

Edward Luttwak je ta komentar napisal pred 25 leti (1994). Napovedal je, da bo globalni “turbocharged” in regulacije sproščen kapitalizem v svojem hitrem “napredku” uničil socialno tkivo družbe in povzročil družbeno krizo identitete. Ker te krize  identitete v svojem kolaboracionizmu s kapitalom ne bosta uspela pokriti niti zmerna levica niti zmerna desnica, jo bo zapolnila stranka, ki bo kot odgovor ponudila nacionalno identiteto v socialnem kontekstu. Drugače rečeno, naraščajoči val političnega ekstremizma, ki smo mu priča po krizi iz 2008, je val fašizma na pohodu, kot ga je napovedal Luttwak. In smo šele na začetku tega vala.

That capitalism unobstructed by public regulations, cartels, monopolies, oligopolies, effective trade unions, cultural inhibitions or kinship obligations is the ultimate engine of economic growth is an old-hat truth now disputed only by a few cryogenically-preserved Gosplan enthusiasts and a fair number of poorly-paid Anglo-Saxon academics. That the capitalist engine achieves growth as well as it does because its relentless competition destroys old structures and methods, thus allowing more efficient structures and methods to rise in their place, is the most famous bit of Schumpeteriana, even better-known than the amorous escapades of the former University of Czernowitz professor.

And, finally, that structural change can inflict more disruption on working lives, firms, entire industries and their localities than individuals can absorb, or the connective tissue of friendships, families, clans, elective groupings, neighbourhoods, villages, towns, cities or even nations can withstand, is another old-hat truth more easily recognised than Gemeinschaft and Gesellschaft can be spelled.

…

In this situation, what does the moderate Right – mainstream US Republicans, British Tories and all their counterparts elsewhere – have to offer? Only more free trade and globalisation, more deregulation and structural change, thus more dislocation of lives and social relations. It is only mildly amusing that nowadays the standard Republican/Tory after-dinner speech is a two-part affair, in which part one celebrates the virtues of unimpeded competition and dynamic structural change, while part two mourns the decline of the family and community ‘values’ that were eroded precisely by the forces commended in part one.

Nadaljujte z branjem→

• Imagining a World Without Capitalism – Yanis Varoufakis
• Why Fascism is the Wave of the Future – Edward Luttwak
• Escaping the Inequality-Data Dark Ages – Thomas Piketty et al
• Trump Will Make China Great Again – Nouriel Roubini
• Elizabeth Warren’s Bold Ideas Don’t Go Far Enough – Daron Acemoglu
• A Low, Dishonest Decade – Kaushik Basu
• Se nam ponavlja leto 2013? – Jože Damijan
• Beware When Democrats Spend as Recklessly as Republicans – Noah Smith

Glede tega je kar nekaj literature v zbornikih, pa tudi knjiga “Gradnja slovenskih avtocest“, kjer je dokumentirana gradnja in stroški ter narejene primerjave s tujino. Morda je za začetek najbolje pogledati spodnjo pregledno predstavitev že pokojnega inženirja Saše Skulja, ter ti dve gradivi (Skulj (2008) Stroški gradnje avtocest in Pavšek & Košič (2006) Družbeno ekonomska upravičenost gradnje avtocest v RS ter gibanje cen in primerjava s podobnimi projekti v tujini).

Navedene številke – tako v tej prezentaciji kot drugih virih, ki sem jih pogledal – sicer kažejo, da je bila gradnja na kilometer AC oziroma na kilometer izgrajenih objektov v primerjavi s Hrvaško, Avstrijo, Italijo ali Nemčijo pri nas cenejša oziroma najmanj primerljiva.

Nadzorni svet DARS je prejšnji teden potrdil izbor najugodnejšega ponudnika za izgradnjo druge cevi predora Karavanke. Izbran ponudnik Cengiz Group iz Turčije, ki naj bi drugo cev izgradil za 98.5 mio evrov, je bil tudi po pogajanjih za slabih 6% cenejši od drugega najugodnejšega ponudnika (konzorcij podjetij Kolektor CGP, Riko in turški Yapi Merkezi) in za slabih 17% cenejši od tretjega najugodnejšega ponudnika (konzorcij podjetij Implenia iz Avstrije in Švice ter CGP Novo mesto). S to izbiro je DARS, na prvi pogled, uspel na najbolj racionalen način (z dodatnimi pogajanji) izbrati cenovno optimalno ponudbo.

Izbira je bila morda cenovno optimalna za DARS. Vendar pa ni bila optimalna tudi iz vidika Slovenije, se pravi iz vidika celotnih makroekonomskih, zaposlitvenih in fiskalnih učinkov za Slovenijo. V nadaljevanju bom v petih točkah pokazal, zakaj izbira tujega ponudnika, čeprav je najcenejši, ne pomeni nujno tudi optimalne izbire za državo.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sva si z ženo (namesto polnočnice, priznam) na Netflixu ogledala film Two popes. Duel med prejšnjim papežem Ratzingerjem (Benedikt XVI) in sedanjim Bergogliom (Frančišek).

Ne bom se  spuščal v to, koliko je resničnega ali zgolj fikcije v razlogih, zakaj je ultra konzevativni Ratzinger prostovoljno odstopil in ali je res za svojega naslednika prepričal uporniškega in ljudskega Bergoglia, sicer svojega največjega kritika, da naredi potrebne reforme v Cerkvi. Meni je všeč tisti besedni duel na vrtu Ratzingerjeve poletne rezidence v Castel Gandolfu – kot odličen oster in dolg niz pri tenisu. In všeč mi je njuna obojestranska spoved, ki na površje priplavi njune temne osebne sence iz preteklosti in sedanjosti, ki ju preganjajo, ko sta sama s seboj.

Kot film je Two popes zelo dober. Realnost Cerkve pa se je s Frančiškom tudi drastično izboljšala. Frančiška je res težko ne imeti rad, tako kot ne njegovega velikega vzornika Frančiška Asiškega.

Instalacija: Emil Holc, Lomanoše

Staro dejstvo v novi obleki: Italijanom evro ni koristil – 20 let po uvedbi evra je razpoložljiv dohodek povprečnega Italijana nižji kot leta 2018. Nič čudnega, če niso navdušeni nad njim.