Tudi iz Nemčije pride kdaj kaj dobrega (razen vrhunskega inženirskega znanja in najboljših avtomobilov, seveda). Tokrat je to predlog reforme fiskalnih pravil, ki so ga naredili na Inštitutu za makroekonomske politike (IMK, Düsseldorf). Predlog izhaja iz spoznanja, da mora nov fiskalni okvir po eni strani omogočiti makroekonomsko stabilizacijo v času recesije, na dolgi  rok pa tudi kapitalsko modernizacijo gospodarstva prek fiskalnega prostora za investicije v infrastrukturo.

Predlog je zelo razumen in predvideva troje:

1. izhodišni (benchmark) javni dolg se zaradi pandemije dvigne iz 60% na 90% BDP,
2. izdatkovno fiskalno pravilo se nanaša samo na neciklične in neinvesticijske izdatke,
3. za investicijske izdatke velja Zlato investicijsko pravilo.

Pri nas se razprava glede potrebnosti spremembe fiskalnega pravila sicer še ni niti začela, toda ker imamo eno najbolj restriktivnih fiskalnih pravil, bo potrebno to razpravo (in spremembo zakona) opraviti kmalu. Problem bo, da ko bo naslednje leto Evropska komisija v nekem trenutku preklicala sedanje “fiskalne izredne razmere” zaradi epidemije, nam bo naše neživljenjsko fiskalno pravilo – v situaciji, ko bo javni dolg večji od 100% BDP, deficit pa nad 3% BDP – zategnilo vrat. In takrat se bo zaradi tega recesija šele prav razživela.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež je v dveh nadaljevanjih že predstavil svoj pogled na “Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti“, v katerem so kolegi iz Ekonomske fakultete predstavili predlog aktivnosti, s katerimi naj bi v štirih letih nadomestili polovico zaostanka produktivnosti za Avstrijo. Kordež, ki je odličen analitik, je seveda takoj opazil, da je tak program prepolovitve zaostanka za Avstrijo v zgolj 4 letih povsem nerealističen (čeprav je program aktivnosti sam po sebi večinoma dober).

Sam bom k temu na hitro dodal samo dva vidika. Prvi je, da je seveda v 4 letih prepoloviti zaostanek v produktivnosti za Avstrijo na ravni znanstvene fantastike. Avstrija je v zadnjem desetletju svojo produktivnost (BDP na prebivalca) v povprečju povečevala po 1% letno. Kot kaže spodnja slika, če Slovenija želi zaostanek v produktivnosti za Avstrijo prepoloviti (lani je dosegala 51% produktivnosti Avstrije) v 4 letih, potrebuje povprečno letno rast BDP na prebivalca v višini 11.5%! Oziroma slovensko gospodarstvo mora rasti za dobrih 10 odstotnih točk hitreje od Avstrije! Ni realistično, če se milo izrazimo.

Nadaljujte z branjem→

Kot je sporočil Statistični urad, je BDP v drugem četrtletju letos glede na isto četrtletje lani upadel za okroglo 13%.

Končna potrošnja gospodinjstev (ki je poleg investicij v osnovna sredstva najpomembnejša komponenta domačega trošenja) je bila v drugem četrtletju 2020 nižja za 16,6 %, bruto investicije v osnovna sredstva pa za 16,7 %. […] Celoten izvoz je bil v drugem četrtletju leta 2020 za 24,5 % manjši od izvoza v istem četrtletju 2019, od tega izvoz blaga za 21,9 %, izvoz storitev pa kar za 35,0 %. 

Dinamika dodane vrednosti po panogah (v spodnji sliki) pri tem kaže, da je v skladu s podatki, ki jih tedensko prikazujem tukaj na podlagi dinamike porabe električne energije, aktivnost v predelovalnih dejavnostih upadla za 16.7% (moja ocena je bila upad industrijske proizvodnje v Q2 za okrog 17%). Ob tem pa velja omeniti, da je bil upad dinamike v storitvenih panogah bistveno manjši od ocen, ki sledijo iz podatkov SURS o obsegu prodaje v storitvenem sektorju (do konca maja), kar je ublažilo upad BDP. Predvsem velja tukaj pozornost usmeriti na javno financirane dejavnosti uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva (te dejavnosti predstavljajo 16% skupne dodane vrednosti), kjer je bil upad aktivnosti minimalen (-1.1). Večji pa je bil v finančnem sektorju in poslovanju z nepremičninami.

Slika 1: Dinamika dodane vrednosti v Q2 2020 po dejavnostih (%)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o “Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti”, ki so ga pripravili avtorji iz Ekonomske fakultete iz Ljubljane na pobudo Ministrstva za gospodarski razvoj in v okviru Združenja Manager. Pri tem sem omenil tudi nekaj številčnih podatkov in primerjav, vendar teksta nisem dopolnjeval s temi podatki, ker bi bil sicer preobsežen. Zato sem nekaj zanimivih podatkov o dodani vrednosti in BDP zbral v tem drugem delu, tudi kot argumentacijo nekaterih zaključkov iz prvega dela.

Načeloma se lahko strinjamo z usmeritvami predstavljenimi v Akcijskem načrtu. Vseeno pa pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali nekaj odstotnih točk višje stopnje gospodarske rasti kot v Avstriji. V 25 letih samostojnosti smo iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih (ali prebivalcev) Avstrije in za nadomestitev preostalega zaostanka bo potrebno še veliko let – tudi če bistveno spremenimo dosedanjo prakso.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi je bil precej pozornosti deležen “Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti“. V njem je široka skupina avtorjev iz Ekonomske fakultete na pobudo Ministrstva za gospodarski razvoj in v okviru Združenja Manager  sestavila predlog aktivnosti, s katerimi naj bi v štirih letih nadomestili polovico zaostanka produktivnosti za Avstrijo. Na tako ambiciozen,  obsežen in med veliko deležniki obravnavan dokument se verjetno ni najbolj primerno odzivati s takšnim krajšim zapisom, vseeno pa bi si dovolil pokomentirati nekaj usmeritev. Predlog je namreč predstavljen na način, kot da avtorji vedo, kako bi lahko v nekaj letih “ujeli” polovico zaostanka za Avstrijo, da so to zapisali. Če pa politika tega ne bo sprejela in predlaganih smernic ter ukrepov uresničila, pa bo pač njena odgovornost.

Pri tem sicer ni dvoma, da so predstavljeni predlogi aktivnosti smiselni in da jih je potrebno uresničevati. A da bi ti predlogi lahko vodili k kar razpolovitvi našega zaostanka za Avstrijo v vsega štirih letih, pa vseeno menim, da ni realno, niti smiselno (pri tem se da razumeti, da se je dokument pripravljal v času pred korono in vplivi pandemije niso upoštevani).

Načeloma se lahko strinjamo z usmeritvami predstavljenimi v Akcijskem načrtu. Vseeno pa pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali za nekaj odstotnih točk višje stopnje gospodarske rasti kot v Avstriji. V 25 letih samostojnosti smo iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih (ali prebivalcev) Avstrije in za nadomestitev preostalega zaostanka bo potrebno še veliko let – tudi če bistveno spremenimo dosedanjo prakso.

Nadaljujte z branjem→

Lockdown se je zdel smiseln na začetku prvega vala pandemije. No, dejstvo je, da to ni bil prav zelo uspešen politični eksperiment, kako ravnati v času takšne pandemije. Kratkoročno je uspel omejiti širjenje virusa, vendar pa preprosto ni zmogel virusa izkoreniniti, saj se je virus vrnil takoj, ko so vlade relaksirale ukrepe ter liberalizirale gibanje in gospodarske aktivnosti. Vendar so se njegove negativne posledice (od gospodarskih, družbenih do psiholoških učinkov) pokazale kot hujše od koristi.

Blizu mi je razmišljanje Marka Woolhousa, profesorja infekcijskih bolezni na Univerzi v Edinburghu, sicer pa člana posvetovalne skupine britanske vlade glede Covid pandemije (Scientific Pandemic Influenza Group on Behaviours).

Prizna, da takrat nihče od odločevalcev ni nič vedel, da je šlo za paniko in da se je lockdown zdel smiseln takrat, ko ni bilo boljše ideje in v upanju, da se bo virus izgorel in da se bomo v tem času naučili, kako ravnati z njim. Veliko napak je bilo narejenih zaradi premalo vedenja. Napaka je bilo zapiranje šol (saj otroci niso prenašalci), namesto da bi zaščitili ranljive skupine (nad 70 let, tiste v domovih za ostarele in tiste z rizičnimi boleznimi).

Dejstvo je, da se virus ni izgorel in da se moramo naučiti, kako živeti z njim. Čas je za plan B, kot sem napisal pred dvema mesecema v Nespodobna izbira je zdaj tu: izbira med povečanjem števila okužb in uničenjem gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž pogrešam jadranje. Kdaj bo že konec tega…?

Če je – kot je zatrjeval Milton Friedman – inflacija vedno in izključno monetarni fenomen (ker centralna banka “tiska” preveč ali premalo denarja, potem je monetarnim politikam enostavno zmanjkalo receptov, kako inflacijo ustvariti. V okviru ameriškega Feda so – v luči (pre)nizke inflacije in prenizkih inflacijskih pričakovanj – dve leti potekale diskusije glede potrebnega novega okvirja monetarne politike. Se pravi glede sprememb monetarnih politik, s katerimi bi bolj uspešno približali raven inflacije nazaj na željeno ciljno raven (2%). Na koncu so sprejeli nov okvir z dvema ključnima spremembama: (1) po potrebi dvig srednjeročne inflacije nad 2% za nedoločen čas in (2) da monetarna politika ne sledi več tesno trendu stopnje brezposelnosti.

Sedanji predsednik Jerome Powell je dobil težko nalogo, da javnosti pojasni, zakaj si bo Fed zavzemal inflacijo dvigniti nad 2% in jo tam tudi pustiti dlje časa in zakaj se Fed ne boji več, da bi zgodovinsko nizka brezposelnost spodbudila plačno in cenovno inflacijsko spiralo. V četrtek je na tradicionalnem srečanju centralnih bankirjev in monetarnih ekonomistov v Jackson Holeu, ki je vsako leto zadnji teden avgusta (tokrat prvič v online obliki) Powell v svojem govoru de facto razglasil dvoje:

prvič, Fed odstopa od neomonetaristične (čikaške) teorije inflacije, katere začetnik je Milton Friedman, in

drugič, da je tudi neomonetaristična – keynesianska razlaga inflacije, grafično predstavljena v obliki Phillipsove krivuje, mrtva. (za osvežitev: keynesianci so trdili da obstaja trade-off med stopnjo brezposelnosti in inflacijo, neomonetaristi pa, da obstaja morda zgolj kratkoročni trade-off med njima, medtem ko je dolgoročna Phillipsova krivulja navpična na ravni “naravne stopnje brezposelnosti“, in zato brezposelnosti z ukrepi monetarne politike ni mogoče zmanjšati pod njo, saj se dvignejo inflacijska pričakovanja)

V glavnem, de facto je povedal, da nobena izmed obstoječih teorij glede inflacije ne drži v sedanjem času in da bo Fed v času kritičnega trendnega zniževanja inflacije poskušal z novim okvirjem monetarnih politik dvigniti inflacijo in inflacijska pričakovanja na željeno raven.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanje največje ekonomsko zlo (Inflacija !!!) se zdi, da se je poslovila od razvitih držav. Zadnjih 40 let (po letu 1980) je trendno upadala, po veliki finančni krizi (2009) pa se ni več pobrala.

Slika 1: Indeks CPI, ZDA (%)

Nobeni centralni banki v razvitih državah (FED, ECB, BoJ, BoE itd.) temeljne inflacije (brez cen energentov in hrane) ni uspelo približati inflacijskemu cilju (2%) ali dvigniti dolgoročnih inflacijskih pričakovanj proti temu cilju. Pa čeprav so pokurile ves arzenal konvencionalnih (znižanje obrestne mere na ničlo, enormne likvidnostne injekcije bankam) in nekonvencionalnih politik (negativne obrestne mere, nepojmljivo visoki nakupi vrednostnih papirjev v okviru politike kvantitativnega sproščanja). Inflacije enostavno niso uspele obuditi od mrtvih.

Slika 2: Indeks temeljne inflacije, evroobmočje (%)

Drugače povedano, če je – kot je zatrjeval Milton Friedman – inflacija vedno in izključno monetarni fenomen (ker centralna banka “tiska” preveč ali premalo denarja, potem je monetarnim politikam enostavno zmanjkalo receptov, kako inflacijo ustvariti. Ali pa, glej ga zlomka, inflacija ni izključno monetarni problem in Friedman ni imel prav.

Nadaljujte z branjem→