Kreslin, Roglič & Dončič: Dežulović ima težave z razumevanjem slovenske duše

Popoldne sem retvital Koširjevo najavo Dežulovićeve kolumne, kjer se je – na sebi lasten, vrhunski in žmohten način – poklonil slovenski sposobnosti, da cenimo in na piedestal postavimo samotne, tihe trubardurje tipa Vlado Kreslin. Nato pa se je v nadaljevanju začudil, da smo hkrati sposobni pri izboru športnika leta dati prednost in na piedestal postaviti samotnega, tihega trubadurja … na kolesu (Primož Roglič), pred vzhajajočo globalno zvezdo v enem izmed najbolj popularnh in moštvenih športov (Luka Dončič).

Meni se to zdi sicer lepo. Tudi to, da za športnico leta dvakrat zapored izberemo tiho, samotno  šampionko … v balvanskem plezanju (Janja Garnbret). V športni panogi, za katero večina Slovencev ne bi slišala, če ne bi ob nedeljah popoldne, ko drugje prenašajo tekme prve nogometne lige, poslušala prenosov iz tekmovanj v balvanskem plezanju na Valu 202.

In potem se je vsulo…

Ampak preberite si Dežulovića. Za prste polizati.

Pred nekaj dnevi sem na knjižnem sejmu v Pulju predstavljal zbirko pesmi »Zakartana ura« Vlada Kreslina in sprostil vso svojo hrvaško frustracijo ter zavist do Slovenije, države, v kateri je mogoče, da je neki tih, nežen trubadur velika nacionalna zvezda.

Ta torek je v tistem istem Cankarjevem domu, ki je skupaj s Kreslinom pel prekmurske napeve, potekal tradicionalni letni izbor za najboljšega športnika Slovenije. Nikoli ni bilo lažje priti do denarja v stavnicah: v državi, ki je svetu, kot bomo izvedeli čez nekaj let, dala najboljšega belega košarkarja vseh časov, je bil denar, vložen v Luko Dončića, bolj zanesljiva stava od stave na zmago Jordanovih Bullsov proti Miličevi Olimpiji. To leto je bilo samo njegovo in če bi bil jaz generalni sekretar Združenih narodov, bi leto 2019 razglasil za mednarodno leto Luke Dončića: fant, ki še ni dopolnil dvajset let in ki je za odhod v ZDA moral menda imeti podpisano dovoljenje staršev, je zdaj že zanesljivi All Star in resen kandidat za MVP-ja najmočnejše košarkarske lige na svetu: vsako drugo noč podre enega od rekordov še iz časa Oscarja Robertsona in vodi svoje Dallas Maverickse proti play offu in neverjetnim čudežem, ki nas čakajo tam, kot da bi imel petintrideset let in izkušnje Dirka Nowitzkega.

[…] In seveda je potem v torek zvečer Društvo športnih novinarjev Slovenije za najboljšega športnika leta 2019 razglasilo – Primoža Rogliča.

Bil sem osupel. Kdo pa je zdaj Primož Roglič?

Najprej sem pomislil, da je za to krivo moje slabo poznavanje slovenščine. Nekaj sem napačno razumel, verjetno so ga poklicali na oder, da bi podelil nagrado. Očitno je bil ta meni neznan tip v Sloveniji precej znan, če mu je pripadla čast, da Luki Dončiću izroči nagrado za najboljšega športnika leta. Ta – kako ste že rekli, da mu je ime – Primož Roglič pa je vzel nagrado, kot da je njegova, in se začel hladnokrvno zahvaljevati novinarjem za priznanje. Gledal sem, ali bodo reagirali varnostniki v dvorani. A ko sem videl, da nihče ne skače nanj, sem razumel, da gre za neke vrste skeč. Na koncu pa sem dojel, da je Primož Roglič res razglašen za najboljšega športnika Slovenije za leto 2019. Nato sem izvedel, da je – kolesar.

To, saj pravim, veliko pove o Hrvatih. Vse drugo pa o Slovencih: to, glejte, da obstaja država, v kateri je mogoče, da je neki tihi prekmurski pesnik nacionalna zvezda, najboljši športnik pa poleg trenutno najboljšega belega košarkarja na svetu neki kolesar – tako rekoč športni Vlado Kreslin – me je prvič, odkar pišem za slovenski časopis, navdalo s strašnim občutkom iskrenega občudovanja Slovenije.

Vir: Boris Dežulović, Dnevnik

%d bloggers like this: