Kaj dejansko poganja naš BDP

Bine Kordež

Da bomo v naslednjih letih dosegali v svetu nižje stopnje gospodarske rasti, smo si verjetno vsi edini. Prisotna so precejšnja tveganja in negotovosti, od trgovinskih vojn do velike zadolženosti – a vse institucije še vedno napovedujejo gospodarsko rast. To sicer ni nobena garancija, da se kakšen upad gospodarske aktivnosti res ne zgodi, a vseeno. Za naslednja tri leta so tako napovedi za ZDA, Evropo in tudi Slovenijo pozitivne, čeprav s kako odstotno točko ali dvema nižjo rastjo kot smo jih beležili v obdobju 2015 – 2017.

V skladu s temi trendi, se je tudi v Sloveniji v letošnjem tretjem kvartalu BDP povečal le za 2,3 odstotke glede na isto obdobje lani, kljub nekaj višjim pričakovanjem. Pri tem se izpostavlja predvsem domača potrošnja, ki se je povečala za 3,8 odstotkov, kar lahko hitro privede do napačnih zaključkov, kako trenutno gospodarsko rast poganja predvsem domače trošenje. V podatkih SURS-a je namreč tudi podatek, da je končna potrošnja gospodinjstev prispevala k rasti kar 2,2 odstotni točki, torej skoraj ves porast BDP.

Predstavljeni izračuni najbrž izgledajo precej zapleteni in večina bralcev se jim raje izogne. A menim, da bi moral imeti izračun realnega prispevka domače potrošnje na skupno rast BDP kar pomemben vpliv na vodenje ekonomske politike oz. vsaj na zavedanje, kakšne spremembe se nam dogajajo. In napačna tolmačenja izračunov SURS-a vodijo tudi v napačne odločitve.

Takšni izračuni predvsem pa tolmačenja namreč temeljijo na principih izračuna BDP po izdatkovni metodi (kje je bil BDP potrošen), ki pa ima pomembno omejitev. BDP se sicer računa tudi po proizvodni metodi (v kateri dejavnosti smo ga ustvarili) ter dohodkovni metodi (kako je BDP porabljen), pri čemer vsi izračuni privedejo do enakega rezultat. Če želimo pogledati omenjena odstopanja v tolmačenju, najprej nekaj načelnih (poenostavljenih) opredelitev ustvarjanja BDP.

Bruto domači proizvod je celotna dodana vrednost, ki jo ustvarimo v državi in ki je namenjena za razdelitev. Po izdatkovni metodi predstavlja BDP skupno vrednost končne domače potrošnje (prebivalstva, države, investicije) ter izvoza. Vendar vrednost potrošnje zajema tudi porabljen material, kar pa seveda ni nova dodana vrednost. Zato se od vrednosti potrošnje porabljen material odšteje. Pri tem pa je strošek domačega materiala in storitev na drugi strani vedno prihodek drugega subjekta v državi in če vse pobotamo, ugotovimo, da je končna potrošnja vedno seštevek porabe samo uvoženega materiala in dodane vrednosti (BDP). Zato se BDP po izdatkovni metodi računa na način, da se prikaže (sešteje) vsa poraba, od nje pa odšteje poraba uvoženega materiala in storitev.

Pri tem pa je ključna težava v tem, da se ne ve, koliko uvozne komponente je bilo porabljeno za posamezno vrsto potrošnje (npr. za potrošnjo gospodinjstev, koliko za investicije, koliko za proizvodnjo blaga za izvoz). Zato so v prikazu BDP navedene celotne vrednosti posameznih vrst potrošnje, na koncu pa odštet uvoz. Nato pa se pri prikazu strukture BDP – in tu je ključni problem oziroma napaka! – celotni uvoz odšteva samo od izvoza in tako dobimo podatek o saldu blagovne menjave. In posebno, kadar je uvoza več od izvoza (negativni saldo menjave), to potem hitro navede na zaključek, da izvoz ni prispeval k rasti BDP ali celo negativno, hkrati pa podatek o uvozu zajema tudi uvoz blaga za vse ostale vrste potrošnje.

Poglejmo konkretno. Denimo, da bi gospodinjstva v nekem kvartalu kupila za 100 mio evrov več avtomobilov. To bi se pokazalo kot tolikšno povečanje domače potrošnje in kot denimo 1-odstotno povečanje skupnega BDP. Običajno se to  tolmači, da je domača potrošnja prispevala 1 odstotno točko k rasti BDP. A v tej končni potrošnji je za 70 mio evrov uvoza (razlika so davki in zaslužek prodajalca, torej dodana vrednost), kar pa poveča obseg uvoza in poslabša saldo menjave s tujino. Neto izvoz bo za teh 70 mio evrov nižji, čeprav ta uvoz avtomobilov nima nobene povezave z izvoznimi rezultati gospodarstva. V konkretnem primeru je učinek povečane domače porabe na rast BDP samo 0,3 %, razlika 0,7 % pa dejansko pomeni uvoz (predpostavka, da je skupni BDP tudi porastel za 1 % in da drugih sprememb ni bilo).

Podobno bi se npr. zgodilo, če bi uvozili kak večji energetski agregat za denimo 500 mio EUR. Statistično bi se investicije povečale za ta znesek in dvignile BDP kar za 5 % (tolikšen bi bil prispevek investicij k rasti BDP). Seveda pa bi za isti znesek povečali obseg uvoza in saldo blagovne menjave s tujino bi pokazal 5 % znižanja in BDP zaradi tega posla seveda ne bi bil nič večji (šele v naslednjih letih, ko bi ta agregat pričel proizvajati in ustvarjati novo vrednost). Tudi v tem primeru tolmačenje, da so investicije prispevale k 5-odstotni rasti BDP ne bi bil ustrezen.

Podatki o rasti domače potrošnje torej zajemajo tudi porast uvoženega materiala, a na žalost je skoraj nemogoče izračunati, koliko je tega uvoznega dela. Zato se vedno prikazuje celotni obseg potrošnje, uvoz pa odšteje v enkratnem znesku. In lahko imamo primer, da se je domača potrošnja povečala za 2 %, a v celoti za uvoženo blago in zato ta potrošnja dejansko ni prispevala k rasti BDP – vseeno pa bomo brali tolmačenja, kako je domača potrošnja dvignila BDP za 2 odstotni točki. Tovrstne interpretacije, sploh v rokah neukih novinarjev, so seveda absolutno napačne.

Ker torej ni možno točno izračunati, kako se uvozna komponenta posamezne potrošnje “premika” skozi posamezne faze proizvodnje blaga ali ustvarjanja storitev, ki jih potem potrošimo, uradnih izračunov na podlagi »neto trošenja« (torej brez uvozne komponente) statistika ne dela. So pa na voljo input-output tabele, iz katerih lahko izračunamo nek približek uvozne komponente posamezne potrošnje. Izračun seveda ni zanesljiv, vseeno pa bolje odraža dejanski prispevek posamezne potrošnje k rasti BDP kot pa upoštevanje celotnega obsega potrošnje. V izračunih v nadaljevanju smo torej izhajali iz omenjenih input-output tabel ter predpostavili sorazmerno gibanje uvoznega dela (če se je v posameznem kvartalu delež uvoza povečal, potem ga porazdelimo sorazmerno vsem vrstam proizvodnje oz. potrošnje).

V prvi sliki je z rdečo črto prikazan uradno izračunan podatek o prispevku potrošnje gospodinjstev k rasti BDP (v odstotnih točkah), s stolpci pa ocena dejanskega prispevka (številke pomenijo realno rast in se nanašajo na kvartale v posameznem letu v primerjavi z istim kvartalom preteklega leta). V letošnjem tretjem kvartalu je bil tako po izračunih SURS-a “prispevek potrošnje gospodinjstev k rasti obsega BDP” 2,2 odstotni točki, če pa odštejemo povečanje uvoznega dela, pa je bil ta prispevek po moji oceni “le” 0,9 odstotne točke.

BDP_2019_1.png

Podoben izračun je v drugi sliki tudi za prispevek investicij k rasti BDP. Tudi ta je po oceni skoraj pol nižji, kot izhaja iz uradnih podatkov.

BDP_2019_2

Kot rečeno gre za oceno in z nekoliko drugačno predpostavko o deležu uvoza se izračun v posameznem kvartalu hitro precej spremeni. Za večjo zanesljivost je bolje pogledati nekaj daljša obdobja. Pogledali smo letne podatke, kjer se kvartalna nihanja deloma izničijo (primerjava zadnjih 12 mesecev vsakega kvartala v primerjavi z enakim obdobjem leta poprej).

V tretji sliki so tako prikazani podatki o prispevku vseh štirih glavnih komponent potrošnje k skupni rasti BDP za zadnjih pet let (letni podatki za vsak kvartal). Največji prispevek k rasti je seveda ves čas s strani izvoza, čeprav se zmanjšuje po izjemnih letih 2017 in 2018. Prispevek potrošnje gospodinjstev je dokaj konstanten in se giblje med 0,5 in 1 odstotno točko. Dodatni dvig pa so zadnji dve leti prispevale investicije, kjer pa se naložbena aktivnost še najhitreje znižuje. Naveden prikaz verjetno še najbolj realno odraža spremembe v gibanju našega BDP. Vsekakor bolje kot če gledamo samo celotni podatek učinka domače potrošnje, ki brez ustreznega razumevanja ali tolmačenja lahko hitro zavede.

BDP_2019_3

Ob teh ključnih gibanjih, naj omenim še spremembe zalog. Kot se vidi, je k rasti BDP v času povečevanja stopenj (2016 – 2018) prispevala tudi proizvodnja “na zalogo”. Zadnje leto pa sicer ne potrošimo toliko manj, a ker porabljamo zaloge in je ustvarjen BDP zato dodatno nekaj nižji. Takšna gibanja so značilna za vsa dosedanja obdobja – v času povečevanja rasti, se ta rast dodatno krepi s proizvodnjo zalog (najbolj izrazito 2006 – 2008), ob padanju pa se manj troši, proizvaja pa še manj, ker se deloma koristijo zaloge. Ta značilnost privede do še nekaj večjih nihanj v stopnjah rasti, Če pogledamo gibanje BDP brez učinka zalog (prekinjena črta) lahko opazimo manjše spremembe.

So pa ti podatki glede zalog v zadnje letu še posebej specifični. V enem prejšnjih člankov sem omenil, da sta se nam zadnje leto močno povečala izvoz in uvoz (preko 10 % letno), in sicer zaradi logističnega skladišča Novartisa. Preko njega se je v zadnjem letu zavrtelo preko 1,5 mrd evrov blagovne menjave. Ker je šlo ob tem tudi za polnjenje skladišča, je bil uvoz farmacevtskih izdelkov za okoli 400 mio večji od izvoza (vrednost, ki je ostala na zalogi).

To so naknadno zaznali tudi na SURS-u in ob objavi 9-mesečnih podatkov so popravili izračune za prvo polletje. Izvoz so znižali za 700 mio EUR (nominalno), uvoz skoraj za milijardo, za 286 mio pa znižali tudi povečanje zalog. Po popravku je realna rast BDP v prvem polletju sicer ostala enaka (2,9 %), precej pa se je spremenila struktura rasti. Po prejšnjem izračunu so v II. kvartalu zaloge prispevale kar 2 odstotni točki več k rasti BDP kot po izvedenem popravku, ustrezno manjši pa je bil učinek menjave s tujino. SURS teh korekcij ni posebej omenjal (zaznal jih tako nihče ni), so pa napovedali, da bodo ob naslednji objavi revidirali tudi podatke blagovne menjave s tujino za pretekla tri leta (najbrž zaradi istega razloga in s podobnimi učinki, torej samo na strukturi rasti BDP).

Predstavljeni izračuni najbrž izgledajo precej zapleteni in večina bralcev se jim raje izogne. A menim, da bi moral imeti izračun realnega prispevka domače potrošnje na skupno rast BDP kar pomemben vpliv na vodenje ekonomske politike oz. vsaj na zavedanje, kakšne spremembe se nam dogajajo. In napačna tolmačenja izračunov SURS-a vodijo tudi v napačne odločitve.

One response

  1. Bine,

    Dobra analiza, ki pokaže po eni strani naivnost in nestrokovnost komentatorjev, pa tudi uradnih inštitucij (da poganja naš BDP domača potrošnja), po drugi strani pa opozarja, kaj so naši pravi problemi pri rasti BDP. Ko od domače potrošnje odštejemo uvožene avte, se vidi, da je ta še vedno skromna in da je na tem področju še rezerva. Najučinkoviteje bi domačo potrošnjo vzpodbudili z dvigom pokojnin, saj ti ne bi kupovali (nepotrebnih) avtov ali potovanj v tujino, ampak bi trošili domače proizvode in storitve. Tudi potrošnja države ni pretirana, tudi tu je še rezerva za kakšen namenski dvig davkov (prispevki za zdravstvo in pokojnine). Največja rezerva pa je na področju investicij, ki so se sicer v zadnjem času okrepile, vendar še vedno premalo. Pri investicijah so podjetja še vedno pretirano previdna, zato bi morala na tem področju prevzeti večjo vlogo država, tudi ob višjih davkih, še raje z zadolževanjem. Dokler je stopnja rasti našega BDP vsaj trikrat večja od obrestne mere na naše obveznice, je zamujanje take priložnosti za razvoj nespametno, da ne rečem kaj hujšega. Kračun s svojim fiskalnim svetom pa naj že enkrat oddide na smetišče zgodovine.

%d bloggers like this: