Tehnološki pesimizem na pohodu

Ta članek v The Economistu mi je všeč:

The phenomenon of technological pessimism: Many people look to technology for a vision of a brighter future. But as the 2020s dawn, optimism is in short supply. The new technologies that dominated the past decade seem to be making things worse. Social media were supposed to bring people together. In the Arab spring of 2011 they were hailed as a liberating force. Today they are better known for invading privacy, spreading propaganda and undermining democracy. E-commerce, ride-hailing and the gig economy may be convenient, but they are charged with underpaying workers, exacerbating inequality and clogging the streets with vehicles. Parents worry that smartphones have turned their children into screen-addicted zombies.

Are things really so bad?

The technologies expected to dominate the new decade also seem to cast a dark shadow. Artificial intelligence (AI) may well entrench bias and prejudice, threaten your job and shore up authoritarian rulers (see article). 5G is at the heart of the Sino-American trade war. Autonomous cars still do not work, but manage to kill people all the same. Polls show that internet firms are now less trusted than the banking industry.

Economist sicer sklene s pozitivno noto. Prvič, da je ta tehnološki pesimizem splošno značilen za vsa obdobja, kot neke vrste strah pred neznanim, da pa na koncu ima tehnološki napredek vendarle vedno pozitivne učinke na kvaliteto življenja. Zato, drugič, potrebujemo več, in ne manj, tehnološkega napredka, s katerim bomo rešili probleme, ki nas sedaj pestijo.

No, mene bolj skrbi, da se ves ta tehnološki napredek ne odraža tudi v naraščajočem trendu rasti produktivnosti, pač pa kljub vsej tehnološki revoluciji v zadnjih treh destletjih stopnja rasti produktivnosti v razvitih državah trendno upada. Kot je rekel nobelovec Robert Solow – “vsepovsod lahko vidimo računalnike, samo v rasti produktivnosti ne“. Ta upadajoča stopnja rasti produktivnosti pomeni, da stroji (tehnologija) v manjši meri nadomešča ljudi v proizvodnji in da se še ne bomo tako hitro “osvobodili od dela” in se približali 20- ali 10-urnemu delovniku.

 

One response

  1. Bi rekla, da je to posledica tega, da se razmerje med tistim, kar se reinvestira nazaj v proizvodnjo in tistim, kar se prilašča (in gre potem tudi v enem delu v oaze) nagiba proti temu, da se več prilašča. In potem je pri reinvestiranju dilema ali bi kupil opremo ali pa to vse skupaj naprtili bolj poceni delovni sili in se v realnosti bolj (kot so pa to prikazali kakšni lepi modeli) nagne proti poceni delovni sili. Ki je potem izkoriščana in frustrirana. Sicer si kupuje telefone in uporablja družabna omrežja (in je podvržena temu, da jih kupi vsak populist), pa dobrine si kupuje na potrošniške kredite (dokler tega BS ne ustavi)…ampak gre trend v razpadanje družbene kohezije, je ni tehnologije, ki bi sama po sebi ta trend ustavila. Dokler ni klika na nivoju družbene zavesti – ta klik se pa dogodi takrat, ko se zgodi dovolj kritične mase in različni sloji najdejo skupne točke in se potem še odločijo za progresivnost (ker ni nujno, da se odločijo zanj) se potem posledično tudi distribucija tako premoženja kot tega, kam in v kaj se investira obrne v drugo smer. Pa bi rekla, da še nismo tam.

%d bloggers like this: