Podnebne spremembe kot priložnost za izhod iz japonskega scenarija

V zadnjem desetletju po začetku velike finančne krize se je gospodarska realnost v razvitih državah dramatično spremenila. Iz obdobja optimizma po razcvetu globalizacije in velike mednarodne mobilnosti finančnega kapitala, iz časov visokih stopenj gospodarske rasti, ko je bil edini strah nevarnost inflacije, so razvite države zdrsnile v sekularno stagnacijo. Zdrsnile so v obdobje upadajoče rasti produktivnosti, stagnirajoče demografije, posledično anemične gospodarske rasti, ničelnih obrestnih mer ter lovljenja makroekonomskega ravnotežja na robu deflacije. »Japonsko izgubljeno desetletje«, ki lahko traja v nedogled, je nova normalnost večine razvitih držav.

S to spremembo pa se je enako drastično spremenil tudi svet makroekonomskih politik. Situacije, ko so evropske države sprejele Pakt o stabilnosti in rasti, fiskalno vzporednico skupni monetarni politiki, ni več. Pakt o o stabilnosti in rasti je bil ustvarjen za svet, ki ga že dolgo ni več. Bil je ustvarjen za svet pozitivnih in visokih obrestnih mer, ko je bila glavna nevarnost visoka inflacija in ko se je fiskalna politika lahko prepustila luksuzu lenarjenja, saj je za ciklično stabilizacijo gospodarstva skrbela monetarna politika.

Izhod iz te »nove normalnosti« je, tako na konceptualni kot izvedbeni ravni, zelo enostaven. Danes, z ničelnimi obrestnimi merami, za katere se pričakuje, da bodo tam ostale še zelo dolgo in ko je glavna nevarnost prenizka inflacija, se mora aktivirati fiskalna politika in poskrbeti za ciklično stabilizacijo gospodarstva. Monetarna politika je namreč v teh razmerah likvidnostne pasti povsem neučinkovita in neuporabna.

Predvsem evrsko območje potrebuje povsem novo makroekonomsko paradigmo z bolj aktivno fiskalno politiko. Pri čemer pa so glavne ovire predvsem inercija in zakoreninjeni vedenjski vzorci v glavah. Nosilci ekonomskih politik so miselno ostali v obdobju pred letom 2008.

Pri tem največ težav dela t.i. “paradoks tveganj“, kot ga v svoji knjigi “The Paradox of Risk: Leaving the Monetary Policy Comfort Zone” definira Angel Ubide. Paradoks tveganj pomeni, da nosilci ekonomskih politik v svoji veliki vnemi, da bi bili konzervativni in preudarni v politikah, ki jih sprejemajo, niso dovolj agresivni, s čimer poslabšajo oziroma naredijo bodočo situacijo še bolj tvegano.

Pri fiskalni politiki so vlade držav z evrom predolgo želele ostati konzervativne in preudarne in se preveč ustrašile fiskalnih deficitov in dolga, zaradi česar so z restriktivno fiskalno politiko omejevale gospodarsko rast in inflacijo v povsem napačnem času. Uporabljale so omejitvena pravila iz Pakta o stabilnosti in rasti v povsem napačnem času in jih še dodatno zaostrile s Fiskalnim paktom in iz njega izhajajočimi fiskalnimi pravili. Vlade so pod nemško taktirko v veri, da zmanjšujejo tveganja, uporabljale povsem napačne ukrepe, predpisane v diametralno naprotni situaciji od današnje in za diametralno drugačno “bolezen”, in s tem pripomogle, da so se tveganja res uresničila.

Zaradi tega so danes vse države z evrom, ki so si s fiskalnim pravilom dodatno zadrgnile zanko okrog vratu, v takšnih strukturnih težavah. Zaradi česar bo na koncu potrebna večja doza fiskalnega stimulusa in dlje časa, kot bi bilo potrebno, če bi ga vlade uporabile pravi čas in v primerni dozi.

Kot rečeno, je izhod iz japonske stagnacije zelo enostaven. Paradoksalno nam ga ponuja največja kuga sodobnega sveta, to so klimatske spremembe, ki smo jih povzročili z našimi gospodarskimi aktivnostmi. Podnebne spremembe so priložnost, da aktiviramo fiskalno politiko in ji dovolimo opraviti vlogo stabilizacije gospodarstva. Nekatere države so že začele s tovrstnimi aktivnostmi. Denimo Nemčija ima izvenproračunski energetsko-podnebni sklad, prek katerega želi z velikimi investicijami v obnovljive vire energije opraviti okolju prijazen energetski prehod.

Nova predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, je v sredo predstavila Evropski Green Deal. Program predvideva za 100 milijard evrov evropskih sredstev v naslednjih sedmih letih za naložbe v čistejše energije in zmanjšanje izpustov. Hkrati naj bi program sprostil za 1,000 milijard evrov namenskih kreditov prek Evropske investicijske banke za zasebni sektor in javne investicije.

Pri tem pa je Paolo Gentiloni, novi komisar za gospodarstvo, šokiral Nemce z najavo bolj fleksibilnega tolmačenja Pakta o stabilnosti in rasti. Glede tega se pojavljata dve interpretaciji. Prva je, da naj bi bile »zelene investicije« v bodoče izvzete iz omejitve proračunskega deficita na največ 3% BDP. Druga pa, da naj bi »zelene investicije« dobile oznako »dobrih« javnih investicij, ki bi jih tako izvzeli iz izračunavanja strukturnega proračunskega deficita.

Ne glede na te najave, pa bodo predvidena evropska sredstva in predvidene spremembe v tolmačenju proračunskih omejitev premajhne za resnejše spopadanje tako s klimatskimi spremembami kot za strukturno stabilizacijo gospodarstev in izhod iz japonske stagnacije. Potrebni bodo bolj ambiciozni načrti posameznih držav z zagotovitvijo večjih sredstev.

Tudi Slovenija bo v tem okviru morala pokazati več ambicioznosti in oblikovati dva posebna sklada. Enega za energetsko-podnebne javne investicije, drugega za infrastrukturno-demografske potrebe. Pri slednjem gre predvsem za naložbe v železniško infrastrukturo, v stanovanjski sklad ter sklad varovanih stanovanj za starejšo populacijo. Ocenjujem, da bo do leta 2050 za energetsko-podnebne javne investicije potrebnih okrog 25 milijard evrov, za infrastrukturne in demografske investicije pa okrog 20 milijard evrov. Skupaj to pomeni 45 milijard evrov, torej 1.5 milijard evrov oziroma 3% BDP letno do leta 2050. Na ta način bi lahko zgolj zaradi teh dodatnih naložb stimulirali gospodarsko rast v višini okrog 6% letno.

S pametnim dolgoročnim zadolževanjem po obstoječih nizkih (ničelnih) obrestnih merah, bi te investicije več kot poplačale same sebe. Seveda pa bo, kot je prejšnji vikend v uvodniku zapisal uredniški odbor Financial Timesa, nujno potrebna sprememba fiskalne dogme v glavah in da se bodo morali finančni ministri ponovno naučiti vzljubiti zadolževanje.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: