Ustavni pravnik Andraž Teršek argumentira, da je uvedba “policijske ure” ne samo nesorazmeren, pač pa tudi protiustaven ukrep. Prvič, vlada si z zakonom jemlje pravico, da “stori nekaj, kar ji Ustava ne dovoljuje: da prepove gibanje na območju celotne države, ne da bi razglasila ‘izredno stanje’.” In drugič, vlada bi lahko isti legitimni cilj v javnem interesu (preprečevanje, omejitev in zajezitev širjenja nalezljive bolezni) dosegla z milejšimi ukrepi. “Za prepoved gibanja in policijsko uro ni niti razumnih razlogov. Država ni navedla niti prepričljivih argumentov o “primernosti” in “sorazmernosti” takšnega ukrepa.”

Ustava RS v 32. členu določa pravico do svobode gibanja:

Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.

Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej.

Ustava daje državi pristojnost, da “omeji” pravico do svobodnega gibanja v in po državi. Tudi, da “omeji” svobodo gibanja v zvezi z zapustitvijo države in vrnitvijo vanjo. A država mora za takšno omejitev navesti prepričljive razloge, da je to “nujno”, primerno in sorazmerno, da bi se dosegel legitimni cilj v javnem interesu: preprečitev, zajezitev ali otežitev širjenja nalezljive bolezni po državi. Hkrati pa Ustava državi ne daje pristojnosti, da gibanje v in po državi kar prepove. Država lahko gibanje v in po državi prepove samo, če razglasi izredno stanje. Sicer mora poseči po manj restriktivnih, blažjih ukrepih.

O “izrednem stanju” govori določba 16. člena Ustave. Ta pravi:

(začasna razveljavitev in omejitev pravic)

S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.

Določba prejšnjega odstava ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.

Tudi ta člen zahteva prepričljivo izkazanost “nujnih” razlogov – prisiljujoče družbene/socialne nujnosti.

Država sem “prepovedati” gibanje in določiti “policijsko uro” samo, če razglasi “izredno stanje.” Če izrednega stanja ne razglasi in gibanje v in po državi “prepove”, ravna protiustavno. Če bo od jutri (torek) v in po državi gibanje prepovedano in bo zapovedana “policijska ura“, bo to protiustavno: protiustavno kršenje temeljnih ustavnih pravic in svoboščin prebivalstva in protiustavno ravnanje državne oblasti. Ukrepa Vlade RS bosta očitno protiustavna.

ZAKONSKA PODLAGA

Zakon, na katerega se država sklicuje, je Zakon o nalezljivih boleznih. Ta v 39. členu določa:

Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe:

1. določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav;
2. prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;
3. prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;
4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.

O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora Vlada Republike Slovenije nemudoma obvestiti Državni zbor Republike Slovenije in javnost.

Ta člen omogoča državi, da gibanje “prepove”. Ta člen in ta zakon tudi omogočata državi, da razglasi “epidemijo” na celotnem ozemlju Slovenije in “prepove”, ne samo “omeji”, gibanje na celotnem ozemlju Slovenije.

Tudi v tem delu je – tako zatrjujem s prepričanjem – zakon protiustaven. Državi daje pristojnost (pravico), da stori nekaj, kar ji Ustava ne dovoljuje: da prepove gibanje na območju celotne države, ne da bi razglasila “izredno stanje.”

Določitev “policijske ure” je zadeva “izrednega stanja” in ne LE zadeva “omejitve pravic”. Pa tudi, če bi bila to zadeva “omejitve pravice” do svobodnega gibanja, država za to ni navedla nujnih razlogov – ker nujnih razlogov za “prepoved” gibanja in za “policijsko uro” NI. Isti legitimni cilj v javnem interesu – preprečevanje, omejitev in zajezitev širjenja nalezljive bolezni – je mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Za prepoved gibanja in policijsko uro ni niti razumnih razlogov. Država ni navedla niti prepričljivih argumentov o “primernosti” in “sorazmernosti” takšnega ukrepa. Ker jih NI.

Hkrati pa je očitno nerazumno (in NE SAMO NE-NUJNO) prepovedati gibanje v in po državi in določiti “policijsko uro”, če je celotni teritorij države označen s stanjem epidemije; ali, če se še sam izrazim barvito – z rdečo barvo.

Vir: Andraž Teršek