Tako lahko razumemo odzive držav v razvoju na dogajanje v zadnjih nekaj letih. Medtem ko se ZDA in EU neznosno trudita z uvajanjem protekcionizma, da bi zavrli vzpon Kitajske na področju tehnologije, pa se države v razvoju, ena za drugo, razvrščajo za Kitajsko in z njo sklepajo bilateralne dogovore o trgovini in investicijah. S tem ko predvsem ZDA poskušajo izolirati Kitajsko, dejansko izolirajo sebe. Nekdanji ameriški top politiki in analitiki to spoznavajo. Trije tovrstni članki v velikih medijih, ki sem jih danes prebral, svarijo pred tem. Prvi je pogovor s Hankom Paulsonom, nekdanjim finančnim ministrom v vladi Busha mlajšega (ki je reševal ameriške banke po propadu Lehman Brothers), v Financial Timesu. Paulson govori o izolaciji ZDA kot kolateralni škodi ameriške drastične protekcionistične politike:

Nadaljujte z branjem→

Izjemno dobro predavanje avtoritete na področju realizma v mednarodnih odnosih. Začne se z njegovo precizno definicijo “liberalnega svetovnega reda”, ki so ga postavile ZDA leta 1990 in seveda nadaljuje z razlago tega, kaj se odvija danes pred našimi očmi.

Must watch za vse, ki želijo razumeti, kaj se danes dogaja na globalni ravni.

Zanimivo in zelo poučno o izkrivljanju informacij v velikih medijih in na družbenih omrežjih. Vsebuje tudi tistih prvih 5 minut ogrevanja…

Bine Kordež

Preteklo leto je vsekakor zaznamovala energetska kriza. Cene električne energije so pričele  naraščati že konec leta 2021, z rusko agresijo na Ukrajino pa so se razmere še zaostrile. Cene energentov (plin, nafta, elektrika) so letele v nebo, vse več pa je bilo tudi strahov, kako bomo preživeli zimo. Evropski voditelji (pa tudi domači) se danes radi pohvalijo, da so krizo z velikimi napori in posegi držav uspešno obvladali. Nikomur ni bilo treba zmrzovati, pa tudi industrija ni čutila kakega pomembnejšega pomanjkanja energentov in se morala zaradi tega ustavljati. Cene so bile sicer res tudi nekajkrat više kot dve leti pred tem in v Evropi tudi še danes močno odstopajo od nivojev pred časom ter tudi nivojem v drugih gospodarstvih, a prepričujejo nas, da so razmere pač spremenjene.

Ko pa se zazremo v dogajanja na energetskem trgu, pa to samozadovoljstvo morda ni najbolj upravičeno. Številke o proizvodnji, uvozu in porabi energentov v Evropi namreč kažejo, da do kakšnih bistvenih premikov v lanskem letu glede na predkrizno leto 2019 niti ni prišlo in logično se postavlja vprašanje, zakaj je prihajalo do takšnih nihanj v cenah energentov v zadnjem letu. Ko začneš spraševati o tem, je na koncu odgovor, da gre za špekulante, ki kreirajo trg in povzročajo takšna nihanja. Nihanja, ki niso utemeljena na stroškovnih gibanjih. Smo v kapitalizmu in trg določa menjalne pogoje, bi bil odgovor. A takšnih razmer na ključni infrastrukturi delovanja gospodarstva in življenja ljudi (brez energentov se ustavi vse) ne moremo opisati kot delujoč in še manj reguliran trg.

Nadaljujte z branjem→

Na globalni ravni se resnično dogajajo tektonski premiki. Nastaja “Nova Svetovna banka” (nova razvojna banka BRICS držav). Kitajska potrpežljivo sestavlja mozaik nove, multipolarne svetovne ureditve. Kamenček za kamenčkom pridobiva na svojo stran države, sklepa mirovne pogovore med prej smrtnimi sovražniki in z vsemi sklepa dogovore o trgovini v ne-dolarski valuti. Za razliko od ameriške uporabe sile se Kitajska pri osvajanju sveta drži načela obojestransko koristne trgovine. Zaveznike pridobiva s koncesijami, kot je denimo ta, da bo predsednica te BRICS banke nekdanja brazilska predsednica Dilma Rouseff.

At a speech at the “BRICS Bank” — whose new president is former Brazilian President Mrs. Rousseff — Lula said this: “Every night I ask myself why all countries have to base their trade on the dollar.”

“Why can’t we do trade based on our own currencies?” This drew loud applause from the audience of Brazilian and Chinese dignitaries.

“Who was it that decided that the dollar was the currency after the disappearance of the gold standard?”

“Why can’t a bank like that of the Brics have a currency to finance trade relations between Brazil and China, between Brazil and other countries?”

Conclusion: Dedollarization is a geopolitical hurricane that the US cannot stop. This will be the end of the US dollar’s preeminent role as the world’s reserve currency as well. The rise of a multipolar world is akin to the decolonisation that happened after WW2. The fate of the American Empire will follow the trajectory of the British Empire.

Pri čemer se je Biden (1997) norčeval iz možnosti, da se bo zaradi tega Rusija povezala s Kitajsko. Dvomim, da se kdorkoli v ameriškem establišmentu zdaj posmehuje iz te fatalne napake.

https://twitter.com/Glenn_Diesen/status/1646429585758736384

Ta slika pove prvo tragično resnico o nemški norosti glede stave na obnovljive vire: CO2 emisije nemškega elektroenergetskega sistema so za 4 do 5-krat večje od francoskega, ki nekaj več kot polovično temelji na jedrski energiji.

https://twitter.com/Ales_Kralj14/status/1646183423160074249

Druga tragična resnica pa je, da je v to norost Nemčija do sedaj vložila za več kot 500 milijard dolarjev in da Nemci zadnje desetletje sistematično plačujejo za okrog 70% višje cene električne energije kot Francozi. Tretja tragična resnica pa je, da je nemški elektroenergetski sistem zaradi večjega deleža obnovljivih virov sonca in vetra izjemno nestabilen in da ga zgolj povezava v evropsko omrežje rešuje pred kolapsi. S tem pa Nemčija celotno evropsko omrežje dela nestabilno.

Kak te tragične resnice imenovati drugače kot norost? Wahnsinn. Je neprimerno dražje, povzroča za nekajkrat višje izpuste CO2 in je nestabilno.

Odgovor je seveda, da je energija vetra in sonca izjemno draga, kar pa njeni zagovorniki strašansko prikrivajo prek uporabe koncepta “poenotenih stroškov energije” (Levelized cost of energy oz. LCOE). Problem tega koncepta je, da meri zgolj mejne stroške enote proizvodnje posameznega vira energije, ne upošteva pa celotnih stroškov proizvodnje električne energije iz posameznega vira. In sicer, LCOE koncept ne upošteva:

(a) potrebe po rezervni energiji, shranjevanju in stopnjah rezerv za ohranjanje zanesljivosti sistema,

(b) vrednosti električne energije, dobavljene v različnih obdobjih dneva ali leta, in

(c) potrebe po prekomernem povečanju vetrnih in sončnih zmogljivosti za zadovoljitev povpraševanja v močno dekarboniziranih sistemih.

Nadaljujte z branjem→

Francija se je leta 1966 po dolgoletnem trudu tedanjega francoskega predsednika Charlesa de Gaulla umaknila iz Nata. Francoske sile so se tega leta dokončno umaknile iz skupnih sil, Natove sile pa so se iz Francije leta 1967 morale umakniti v Belgijo, nadzor nad jedrskim orožjem pa je bil prenešen na Francijo:

NATO’s unity was breached early in its history with a crisis occurring during Charles de Gaulle‘s presidency of France.^[26] De Gaulle protested the strong role of the United States in NATO and what he perceived as a special relationship between it and the United Kingdom. In a memorandum sent to US President Dwight Eisenhower and British Prime Minister Harold Macmillan on 17 September 1958, he argued for the creation of a tripartite directorate, which would put France on an equal footing with the US and the UK.^[27]

Considering the response to be unsatisfactory, de Gaulle began constructing an independent defense force for his country. He wanted to give France, in the event of an East German incursion into West Germany, the option of coming to a separate peace with the Eastern bloc, instead of being drawn into a larger war between NATO and the Warsaw Pact.^[28] In February 1959, France withdrew its Mediterranean Fleet from NATO command,^[29] and it later banned the stationing of foreign nuclear weapons on French soil. That caused the United States to transfer 300 military aircraft out of France and to return control of the air force bases that it had operated in France since 1950 to the French by 1967.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinarji so si enotni, da je bila bitka pri Stalingradu (avgust 1942-februar 1943) preokretnica v 2. svetovni vojni. Nemški poraz ni pomenil samo tega, da je bila razbita elitna nemška 6. armada, da je Nemčija izgubila skoraj 1 milijon vojakov in da je po tem porazu nastala luknja v nemški vojski oziroma pokrivanju dolge napadalne fronte od atlantskega oceana do Kavkaza, pač pa je pomenil tudi in predvsem simbolični poraz nemške agresije. Pomenil je simbolično in psihološko preokretnico v drugi svetovni vojni. Po tem porazu sta se v nemško vojsko, narod in vodstvo naselila dvom v superiornost nemškega vojaškega stroja in malodušje. Tako velika, da se Hitler ni želel pojaviti ob obletnici desetlenice svojega prihoda na oblast in odrecitirati svojega običajnega gromovniškega nažiganja množic.

Vojaški analitiki pa so si edini, da je bila največja napaka nemškega vodstva, (1)  da so se sploh lotili Stalingrada, namesto da bi sile koncentrirali na Kavkaz in zasedbo naftnih polj, in da se (2), ko so se je 6. armada znašla obkrožena v Stalingradu, Hitler navkljub stalnim prošnjam feldmaršala Friedricha Paulusa, če se lahko njegova armada umakne iz mesta, vztrajal, da v mestu ostanejo in ga držijo. Še en dan pred porazom je Hitler feldmaršalu Paulusu prepovedal predajo pod zelo ugodnimi pogoji. Zaradi simboličnega pomena. Stalingrad je tako postal “mesoreznica” za nemško vojsko. V bitki pri Stalingradu je umrlo med 750 in 870 tisoč pripadnikov nemških sil (900 uničenih letal in 1,500 uničenih tankov ter 744 letal, 1,666 tankov in 5,762 zaseženih topov). V tej bitki je sicer umrlo tudi več kot 1.1 milijona ruskih vojakov, toda Rusija je imela na voljo še 16 milijonov za bojevanje sposobnih moških. In Stalinu ni bilo mar, koliko kmetov bo še mobiliziral in jih poslal v mesoreznico, če bo treba.

Zdi se, da se je povsem podobna zgodba v zadnjih devetih mesecih odvila v ukrajinskem Bahmutu. Vodja ruskih plačancev Prigožin (Wagner) in general Surovikin sta v Bahmutu ubrala podobno strategijo kot general Žukov v Stalingradu. Obkrožila sta nasprotnika in mu pustila eno odprto prometnico. Ukrajinska vojska se je pustila skoraj povsem obkrožiti v mestu in je na zahtevo ukrajinskega političnega vodstva, kljub nestrinjanju vodstva ukrajinske vojske in svarilom zahodnih zaveznikov, vztrajala pri držanju mesta. Zgolj zaradi simboličnega pomena. Kajti za razliko od Stalingrada, ki je za Nemce imel strateški pomen zaradi industrijske baze in predvsem prometnice (Volga) med Kaspijskim morjem in notranjostjo Rusije, pa Bahmut za Ukrajino ni imel realnega strateškega pomena. Za ukrajinsko vodstvo se zdi, da je šlo bolj za prestižno bitko, kjer si je obetalo, da si bodo ruske sile na “trdnjavi Bahmut” polomile zobe.

Nadaljujte z branjem→