Katerokoli statistiko proizvodnje pogledate je nemško gospodarstvo v zadnjih treh letih najmanj v stagnaciji, v zadnjih dveh letih pa v prostem padu. Skupna industrijska proizvodnja se po pandemiji v 2020 kasneje ni vrnila na predpandemsko raven (pa že v 2019 je upadala). Pa pandemiji so se začasno pobrale in zrasle kemična industrija, gradbeništvo in proizvodnja električnih in elektronskih aparatov, ne pa tudi avtomobilska in papirna industrija. Po začetku vojne v Ukrajini februarja lani pa so v prostem padu glede na leto 2019 vse panoge – najbolj papirna (>20%), kemična (>10%), avtomobilska (>7%).

Prosti pad se dogaja v vseh sektorjih industrije. Vrednost skupne industrijske proizvodnje je bila novembra za skoraj 15% nižja kot pred pandemijo, kar v številkah pomeni, da je nemška industrija izgubila okrog 100 milijard evrov outputa.

Nemška avtomobilska industrija ima sicer tudi specifične težave s konkurenčnostjo (v času pandemije je Kitajska glede vrednosti izvoza prehitela nemški izvoz avtomobilov, hkrati je Nemčija zaostala in nato povsem obupala glede razvoja in proizvodnje električnih avtomobilov ter oboje lani preselila v Kitajsko). Toda glavne “zasluge” za prosti pad nemške industrije gredo napačni energetski politiki in visokim cenam energije. Sedanja mavrična nemška vladna koalicija je nadaljevala z zgrešeno energetsko politiko, zaprla še zadnje jedrske elektrarne in še več subvencij namenila investicijam v sončne in vetrne elektrarne. Ker je cena elektrike iz slednjih precej višja, ker je zaradi njih treba financirati nadgradnjo distribucijskega omrežja in ker je treba plačati subvencije investitorjem v sončne in vetrne elektrarne, je skupna cena elektrike v Nemčija (ob Danski) najvišja v Evropi – za 60 do 70% višja kot v Franciji.

Nato pa je treba k temu dodati odziv nemške vlade na začetek vojne v Ukrajini s sankcijami na uvoz ruskih energentov in sankcijami na izvoz nemških izdelkov v Rusijo. Nemčija je prestrukturirala uvoz plina od ruskega k ameriškemu in katarskemu in v vmesnem času plačevala tudi po 5-krat višje cene plina.

Ob takšnih cenah energentov nobeno gospodarstvo ne more biti konkurenčno. Ker gre za strukturne politike Nemčije (energetska politika, sankcije proti Rusiji), ki bodo še nekaj časa v veljavi in katerih učinki na cene energentov bodo dolgotrajni, se bo nemško gospodarstvo še naprej trendno deindustrializiralo. Njena podjetja bodo prenesla proizvodnjo v države z zanesljivo oskrbo energije in po konkurenčnih cenah. Država, ki ni sposobna zagotoviti obojega, ne more obdržati industrije. Vendar pa deindustrializacija Nemčije kot največje gospodarske baze v Evropi ne pomeni samo gospodarskega upada Nemčije, pač pa (1) zaradi panevropskih dobaviteljskih verig (v katere so močna vključena tudi slovenska podjetja) pomeni deindustrializacijo velikega dela Evrope, in (2) nadaljnjo izgubo strateške gospodarske avtonomije Evrope, zaradi česar bo prazni prostor zasedla Kitajska, Evropa pa postala odvisna pri vseh ključnih tehnologijah in proizvodih. To se je zgodilo ZDA s prenosom proizvodnje v Kitajsko, zaradi česar danes poskuša s sankcijami in protekcionizmom povrniti industrijo. Vendar je jalovo početje, kajti ZDA so v desetletjih deinsustrializacije izgubile znanja in kompetence – ki so v ljudeh in šolskih in študijskih programih.

Deindustrializacija je izjemno nevaren in nepovraten trend v gospodarsko nazadovanje in strateški geopolitični propad Evrope. Vprašanje je, ali je mogoče to nemško vladno norost še zaustaviti.

Sedanji štrajki nemških kmetov, tovornjakarjev in drugih so obupan klic k zaustavitvi norih politik sedanje nemške mavrične koalicije, ki spodbujajo trend nemškega nazadovanja. Nemški kmeti in tovornjakarji se, paradoksalno, z bojem proti mavrični koaliciji borijo za obstoj nemške industrije in s tem evropske gospodarske in strateške avtonomije.