Napoved Mikaela Valterssona, nekdanjega pripadnika švedske vojske, ki se je zelo izkazal v dosedanjih analizah poteka vojne v Ukrajini. Seveda so to zgolj napovedi na podlagi predpostavk. Je pa dobro poznati različne analize in ne živeti v svetu lastnih iluzij.

It’s nearly impossible to predict the development in the war in detail, since there are an infinite amount of outcomes, but I will try, at least partially. In general terms you can be sure that the war will not end in 2024 and that it will turn more and more in Russia’s favour. How much, will depend on the support from the western  countries. If western support continues at current levels the russian superiority will grow significantly already early in 2024. If western support at least reach the same levels it had earlier in 2023, the growing russian superiority might not be obvious until late in 2024.

Several others have predicted the development of the war in 2024. Both @Suriyakmaps and @WeebUnionWar have the same view as me, when it comes to a growing russian superiority, but they are more cautious when it comes to territorial changes. In 2023 the territorial gains on both sides have been minimal. Since neither side are so superior as to assure success in offensives against the other side, it’s easy to assume that the stalemate from 2023 will continue in 2024.

Nadaljujte z branjem→

Tisti s spominom dolgim vsaj 13 let se najbrž še spomnite, kako so nemški tabloidni mediji (prednjačil je Bild z mastnimi naslovi) in nato tudi nemška vlada po letu 2010, ko je bila Grčija pred bankrotom, od Grčije zahtevali naj razproda svoje javno premoženje. Med drugim tudi grške otoke (Bild: “Sell your islands, bankrupt Greeks“). Zadeva ni bila smešna, saj je bila Grčija res prisiljena iti v “privatizacijo” (beri: odprodajo) določenega javnega premoženja, kot je atensko letališče, del pristanišč itd.

No, danes se Nemčiji ta nesrečna epizoda vrača v obliki parodije. Nekdanji grški minister Panagiotis Lafazanis, ki je bil član grške vlade v najbolj napetem obdobju neokusnih nasvetov iz Nemčije, danes Nemčiji vrača z enakim nasvetom: nemška vlada lahko dobi precej svežega denarja, če odproda del javnega premoženja, kot so otoki ali podjetja v javni lasti. Nekateri nemški severnomorski otoki, predvsem Sylt, so krasni (priporočam ogled!) in bi najbrž dobro šli v prodajo. In nekatera nemška infrastrukturna podjetja prav tako.

Če je nekdo v razviti evropski državi tako nor, da v času recesije reže javne izdatke, da bi zmanjšal javni dolg (kar je kontraproduktivno oziroma self-defeating iz vidika gospodarske rasti in dolga), potem je najbrž tudi tako nor, da bo svež denar za proračun iskal z enkratno razprodajo javnega premoženja.

Maščevanje se res najbolje servira hladno. Grki so prišli do zadoščenja.

Vidim, da je nekatere zbodel moj komentar »Politični stroški politike varčevanja: Rezanje javnih izdatkov vodi v porast političnega populizma in vzpon ekstremističnih strank«, zato v nadaljevanju nekaj dodatnih poudarkov glede »ekonomike zniževanja javnega dolga«, ki izhajajo iz osnov makroekonomije in empiričnih študij ter izkušenj držav. Glede ekonomike zniževanja javnega dolga so pomembne predvsem tri stvari:

Prvič, vzdržnost javnega dolga: Je to 10% BDP (Baltske države), 30% (Švedska), 60-70% (Nemčija, Slovenija) 140% (Italija) ali 250% BDP (Japonska, V. Britanija po 2. svetovni vojni)? Vzdržna višina javnega dolga ni v obliki neke cifre (ker ni magične meje javnega dolga, kot kažejo študije), pač pa je odvisna od sposobnosti države, da javni dolg servisira (ta pa od obrestne mere, gospodarske rasti, ročnosti…) in pri kom je država zadolžena (delež zadolžitve pri domačih upnikih, ali so finančni upniki ali pokojninski skladi…). Japonski javni dolg je kljub astronomski višini +250% BDP vzdržen, ker je Japonska večinoma zadolžena pri domačih pokojninskih skladih in inštitucijah in ker je obrestna mera nizka ali celo realno negativna. Italijanski javni dolg pri 140% BDP je težko vzdržen, kar kažejo zahtevani donosi na njihov dolg. Nemški javni dolg je pri 70% BDP absolutno vzdržen, ker so nemške obveznice med vlagatelji percipirane kot “safe haven” in ker je nemško gospodarstvo sposobno generirati gospodarsko rast, s katero je (prek davkov) mogoče servisirati dolg.

Nadaljujte z branjem→

Pravkar objavljena analiza avtorjev Gabriel, Klein & Pessoa v prestižni znanstveni reviji Review of Economics and Statistics na podlagi analize 200 volitev v evropskih državah pokaže očitno: politika varčevanja prinaša velike politične stroške. Fiskalne konsolidacije ali po domače rezanje javnih izdatkov vplivajo prek poslabšane ekonomske in socialne situacije (zaradi zmanjšanja BDP (recesije), zaposlenosti, investicij in plač) na splošno povečanje negativne politične klime in posledično na povečano politično polarizacijo, porast populizma, manjšo volilno udeležbo in vzpon ekstremističnih strank oziroma voditeljev. Najboljši zadnji primeri so fiskalna konsolidacija Cameronove vlade v V. Britaniji, ki je privedla do Brexita, in varčevanja Obamove vlade v drugem mandatu, ki je pomagala naplaviti Trumpa.

Zanimivo pa je, da se politiki te očitne povezave med politiko varčevanja prek rezanja javnih izdatkov ne zavedajo. Pravkar gledamo v Nemčiji kolosalni politični samomor v nastajanju. Svobodnjaški finančni minister Lindner si na vse kriplje prizadeva zmanjšati javni dolg prek rezanja javnih izdatkov in omejitve javnega zadolževanja. Slednje mu sicer ni uspelo, ker se je koalicija odločila, da bo še za eno leto suspendirala ponesrečeno nemško fiskalno pravilo v obliki zavore zadolževanja. Toda na drugi strani se je zato odločil za rezanje javnih izdatkov. Lindner je pač pristaš sekte nemškega ordoliberalizma, ki je podobno ortodoksna kot sekta vernikov “religije obnovljivih virov za vsako ceno” in ga v njegovi verski zaslepljenosti ne zanima dvoje empiričnih dejstev. Prvič, finančne konsolidacije v nasprotju s pričakovanji ne znižujejo javnega dolga (glede na BDP), pač pa ga še povečujejo (ker zmanjšanje javnih izdatkov z multiplikativnim učinkom zmanjša gospodarsko rast, kar vpliva na povečanje kazalca dolg/BDP; t.j. BDP se zmanjša bolj kot dolg). In drugič, finančne konsolidacije vodijo v recesijo, kar potem zaradi poslabšanja ekonomske in politične situacije vodi v zgoraj naveden učinek povečanja politične polarizacije in vzpona ekstremističnih strank.

Drugače rečeno: Lindner se ne zaveda, da z rezanjem javnih izdatkov odreže možnosti svoji stranki glede ponovne izvolitve in da s tem dela za volilno zmago ekstremistične AfD.

Vedno znova sem presenečen, kako malo finančni ministri širom EU vedo o osnovah makroekonomije in kako malo vedo o osnovah politologije in politične ekonomije. Oziroma kako malo mar jim je za oboje.

Nadaljujte z branjem→

Bidenova administracija je ta teden razglasila zmago Ukrajine v vojni z Rusijo. Definirala jo je kot: »Ukrajina je ponovno zavzela več kot polovico svojega ozemlja, ki so ga zasegle ruske sile od februarja 2022. […] Še naprej jih bomo podpirali, da bodo v čim močnejšem položaju za pogajalsko mizo, ko bo čas za to.« Kakšna je cena te zmage in kdo so poraženci?

Zgornja uradna ameriška definicija ukrajinske zmage proti ruskemu agresorju je skrajno cinična. Bidenova administracija je že nekaj mesecev, najmanj od sredine junija, ko je bilo jasno, da ukrajinska ofenziva ne more uspeti, iskala primerno redefinicijo ukrajinske zmage, da bi ohranila svoj obraz in da bi se lahko umaknila iz aktivne vojaške podpore. Cinizem uradne ameriške definicije ukrajinske zmage je v tem, da bi Ukrajina ostala ozemeljsko celovita (razen Krima), če ZDA lani konec marca ukrajinskemu vodstvu ne bi preprečile podpisa mirovnega sporazuma z Rusijo, izpogajanem v Carigradu. Danes, 20 mesecev kasneje, je pod rusko okupacijo dobra šestina (18 %) ukrajinskega ozemlja (vključno s Krimom), okrog pol milijona mrtvih in ranjenih mladih mož, razrušena polovica kritične infrastrukture, za 30 % manjši BDP, osem milijonov izseljenih v zahodne države, šest milijonov izseljenih v Rusijo in osem milijonov razseljenih znotraj Ukrajine.

Nadaljujte z branjem→

Intervju z Davidom Arakhamio, vodjo poslanske skupine vladajoče ukrajinske stranke Služabniki ljudstva in članom ukrajinske delegacije v pogajanjih z Rusijo februarja in marca 2022:

“Russia has agreed to almost all of our peace proposals, says Ukrainian negotiator” (The Telegraph, 2. april 2022)

Mirovni sporazum je bil parafiran, nato pa je v Kijev priletel Boris Johnson in rekel, da naj bo vojna:

Ob objavi rekordnega števila prijavljenih na podnebno konferenco v Dubaju COP28 sem si zastavil logično vprašanje, koliko bo to dodatno prispevalo k emisijam toplogrednih vplivov:

Odgovor je v spodnjem grafu. Ob enaki emisijski intenzivnosti kot v primeru podnebne konference COP26 v Glasgowu (2021) bo COP28 konferenca v Dubaju prispevala za dodatnih 182 milijonov ton CO2 v ozračje. Res bi bilo zanimivo videti ali vsi ti pogovori v živo prispevajo k neto zmanjšanju ali neto povečanju globalnih CO2 izpustov.

Mark Carney, nekdanji guverner Bank of Canada in Bank of England, zdaj pa posebni odposlanec Združenih narodov za klimatsko akcijo, v The Economistu opozarja na to, česar se zavedajo (zavedamo) vsi, ki poskušamo pripomoči k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov (TPG) v industriji. Vsi se zavedamo, da so potrebni veliki napori v energetiki, industriji in transportu za zmanjšanje emisij TPG. Vendar je pri izvedbi prišlo do zapleta. Prvič, regulatorji zahtevajo od finančnih institucij skladnost z ESG standardi, kar pomeni, da finančne institucije zmanjšujejo svojo izpostavljenost (naložbe ali kredite) emisijsko intenzivnim panogam in podjetjem ter povečujejo delež investicij / kreditov v “čiste”, “zelene” oziroma emisijsko nizkointenzivne panoge in podjetja. Gre za t.i. greenwashing učinek, ki na papirju sicer lepo izgleda, vendar ima v praksi ničeln ali celo negativen učinek.

Drugič, do tega negativnega učinka pride, ker na drugi strani vlade penalizirajo emisijsko intenzivne panoge z višjimi dajatvami na izpuste CO2 (zmanjševanje njihovih količin, kar vpliva na dvig njihovih cen). Emisijsko intenzivnim podjetjem se torej povišujejo stroški, na drugi strani pa imajo težave priti do finančnih sredstev za investicije, s katerimi bi prestrukturirali svojo proizvodnjo v smeri manjših izpustov TPG. S povečevanjem stroškov zaradi povišanih izdatkov za emisijske kupone se emisijsko intenzivnim podjetjem zmanjšuje denarni tok in s tem njihova boniteta in posledično možnost pridobitve kreditov in cena kreditiranja. Hkrati pa še želja po skladnosti z ESG standardi finančne institucije odvrača od kreditiranja “umazanih” podjetij, čeprav ti potrebujejo sredstva za razogljičenje svoje proizvodnje.

Nadaljujte z branjem→