Bine Kordež

Da je dvig produktivnosti, torej povečanje ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega, ključni pogoj za višjo razvojno stopnjo države in višji življenjski standard ljudi, ni nobenega dvoma. Zaradi tega se tako naši gospodarstveniki kot politika zastavljajo ambiciozne cilje o dvigu dodane vrednosti na zaposlenega na 88 ali tudi 100 tisoč evrov na zaposlenega. Ti cilji so predstavljeni skupaj z raznimi akcijskimi načrti, usmeritvami stroke in slovesnimi podpisi dogovorov o strateških partnerstvih. A le redko se vprašamo, koliko so ti načrti realni in še manj, da bi pogledali doseganje preteklih ciljev in usmeritev. Zato poglejmo te cilje nekoliko podrobneje.

Predvsem je zanimivo, da pri nobenem zastavljenem cilju ni opredeljeno ali gre za povečanje v stalnih cenah, torej realno povečanje dodane vrednosti, ali so mišljene tekoče cene skupaj z inflacijo. Ob visoki rasti cen je ta informacija zelo pomembna. V letu 2018 so si pri Gospodarski zbornici na primer zadali cilj 60 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega v letu 2025. Glede na trenutna gibanja bomo ta cilj celo presegli, saj se bomo verjetno približali celo številki 70 tisoč eur na zaposlenega. A to je predvsem posledica dviga cen. Po takratnih cenah bomo dosegli “le” kakih 50 tisoč eur na zaposlenega glede na izhodiščnih 43 tisoč eur. Smo cilj torej dosegli ali ne? Mogoče se bo kdo pohvalil z doseženimi 70 tisoč evri, a realno smo seveda daleč izpod začrtanih ciljev.

Vendar, kdo bo gledal stare dokumente, pomemben je nov cilj: 100 tisoč evrov na zaposlenega do 2030! Je dosegljiv z “novo vizijo Slovenije kot vodilnega evropskega razvojnega središča za napredne tehnologije” kot beremo izjave ob sprejetju takšnih cilje? Ali s slovesno podpisanim dogovorom med gospodarstvom, znanostjo in politiko “o pametni, trajnostni in konkurenčni Sloveniji”?

Izkušnje in dosedanja gibanja kažejo da ne, razen seveda s pomočjo inflacije. Glede na trenutno doseženo dodano vrednost v Sloveniji, bi za ta cilj morali dosegati 10 % letno rast dodane vrednosti na zaposlenega. Tudi letos, ko bo sicer realna rast dodane vrednosti na zaposlenega mogoče kako desetinko odstotka, čeprav s pomočjo inflacije pa visokih 8 %. Je pri teh ciljih mogoče vseeno upoštevana že inflacija in kolikšna? Kakšni so realni cilji rasti?

Dodatno branje:

Kako na horuk dohiteti Avstrijo: O akcijskem načrtu dviga produktivnosti (1. del)

Kako na horuk dohiteti Avstrijo: O akcijskem načrtu dviga produktivnosti (2. del)

Teh odgovorov v slavnostno podpisanih dokumentih in optimističnih govorih seveda ni, a najbrž bi jih morali vedeti. Do bomo znali ocenjevati dosežke v letu 2030 tudi v luči danes  sprejetih ciljev. Sicer bomo tudi takrat lahko samo navedli samo načelne ocene, kot jih beremo v zadnjem Poročilu UMAR o produktivnosti, kjer ugotavljajo, da je rast produktivnosti v zadnjih letih skromna ter da rast BDP temelji predvsem na povečanem zaposlovanju.

Dodatno branje:

11.5% letna rast potrebna, da v 4 letih zaostanek za Avstrijo zmanjšamo na polovico

Izpostavili smo torej dilemo ali je v sprejetih ciljih upoštevana inflacija ter kakšni so začrtani cilji v realnih vrednostih, torej po stalnih cenah. Poleg te dileme, pa se pri gibanju produktivnosti srečujemo še s pomembno metodološko dilemo. Produktivnost lahko merimo na način, da spremljamo rast celotnega bruto domačega proizvoda na prebivalca, lahko pa samo rast dodane vrednosti na zaposlenega. Vsekakor slednja bolje odraža rast produktivnosti, torej koliko ustvari povprečni zaposlen dodane vrednosti.

Ko pa se o produktivnosti pogovarjajo na Gospodarski zbornici, pa imajo v mislih še tretji kazalec in sicer ustvarjeno dodano vrednost na zaposlenega, doseženo samo v gospodarskih družbah. Le-ta je skoraj petino višja kot dodana vrednost celotne ekonomije in njihov cilj pomeni nekaj drugega kot cilj za celotno ekonomijo. Te razlike zopet lahko zavrnemo kot ukvarjanje z malenkostmi, a če se pogovarjamo o merljivih ciljih, pač moramo vedeti, kaj posamezna številka pomeni. Zato bom v nadaljevanju prikazal nekaj konkretnih številk, kaj se je dogajalo v gibanju produktivnosti v Sloveniji v zadnjih 20 letih po različnih kriterijih. Za realno oceno teh dogajanj pri nas bi seveda morali pogledati tudi gibanja v Evropi, a v tem tekstu se bom osredotočil samo na nekaj strukturnih podatkov za našo državo, ki so manj znani.

V spodnji tabeli je nekaj osnovnih podatkov o gibanju produktivnosti v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih, osnovno gibanje pa je prikazano tudi na sliki. V tabeli so najprej nominalni podatki, zatem pa povprečne stopnje rasti za zadnjih 10 let, za dodano vrednost na zaposlenega tudi skupaj za 20 let. Značilnost prvega obdobja do krize leta 2008 je zelo hitra rast, ki pa je temeljila na enormnem zadolževanju države v tujini, kar se je kasneje odrazilo v močnem upadu BDP. Zaradi tega izpostavljanje dosežkov leta 2008 ne odraža dejanskih razmer in gibanja je potrebno gledati v daljšem časovnem obdobju, hitro rast do 2008 skupaj s posledičnim padcem po tem letu.

Vir: AJPES, SURS, lastni preračuni

V tabeli so najprej podatki o gibanju BDP Slovenije in vsega prebivalstva, nato pa gibanje samo dodane vrednosti in zaposlenih skupaj ter po posameznih segmentih gospodarstva. V tabeli so navedeni podatki kot povprečje za leto 2022 po tekočih cenah.

Število prebivalcev Slovenije trenutno že presega število 2 milijona 120 tisoč, lansko povprečje pa je znašalo 2.109 tisoč. V zadnjih dvajsetih letih se je tako število prebivalcev Slovenije povečalo kar za 113 tisoč ali za 6 % (na Hrvaškem jih je v istem obdobju 10 % manj). Ta rast je seveda predvsem posledica migracij, saj imamo negativni naravni prirast in število tujih državljanov je že blizu desetine vseh prebivalcev Slovenije. Ti migracijski tokovi so tudi omogočili, da imamo že preko 1,1 milijona zaposlenih, največ v zgodovini Slovenije. Kljub stalnemu izpostavljanju negativnih demografskih trendov in upadanja deleža prebivalstva v aktivni dobi, se je delež zaposlenega prebivalstva povečal iz 47 % na skoraj 52 %. Od skupaj 148 tisoč povečanja števila zaposlenih v zadnjih 20 letih se jih je 97 tisoč zaposlilo v gospodarskih dejavnostih, v javnem sektorju (predvsem javna uprava s policijo in vojsko, šolstvo ter zdravstvo) pa 42 tisoč. Te podatke je dobro navesti, ker pomembno vplivajo na spremembe produktivnosti, pa tudi sicer se v javnosti pogosto pojavljajo precej drugačne ocene.

V tabeli bi posebej izpostavili zaposlene v gospodarskih dejavnostih, kjer so nato ločeno prikazani podatki o zaposlenih v gospodarskih družbah ter zaposlenih v vseh ostalih oblikah organiziranosti. V podjetjih je lani delalo 536 tisoč ljudi, glede na skupno število zaposlenih pa smo imeli še 328 tisoč zaposlenih samostojnih podjetnikov, zaposlenih pri njih, kmetov in raznih drugih samostojnih oblik zaposlitve. To število je zelo visoko, a temelji na skupni zaposlenosti po statistiki družbenih računov ter nespornemu podatku o zaposlenih v podjetjih. Delo te množice zaposlenih ima namreč zelo velik vpliv na celotno družbeno produktivnost.

V tretji koloni pa so navedeni podatki o ustvarjeni dodani vrednosti v  preteklem letu v mio eur po tekočih cenah. Najprej bruto domači proizvod (BDP), ki ga potem preračunamo na prebivalca, nato pa dodana vrednost (DV) kot del BDP, kar primerjamo s številom zaposlenih. Skupno dodano vrednost prikazujemo še ločeno, in sicer vse gospodarske dejavnosti (brez javnega sektorja, finančnih dejavnosti in dejavnosti nepremičnin) ter posebej dejavnosti javnega sektorja. Iz izračuna gospodarskih dejavnosti je izločena dejavnost nepremičnin, ker ta pri izračunu BDP zajema implicitno vračunane najemnine za lastniška stanovanja. Gre za dejavnost s skoraj 3 milijardami eur BDP, ki na drugi strani nima zaposlenih. Ker zato pomembno povečuje kazalec produktivnosti, nas zanima gibanje produktivnosti samo gospodarskih dejavnosti brez tega dodatnega, samo hipotetičnega zneska BDP. Ključne so torej gospodarske dejavnosti, ki pa smo jih razdelili na dodano vrednost gospodarskih družb (podjetij), za katere imamo na voljo zelo podrobne podatke ter na dodano vrednost ostalih zaposlenih.

Ta delitev zaposlenih in dodane vrednosti je izjemno pomembna pri spremljanju gibanja dodane vrednosti in produktivnosti, čeprav se praviloma skoraj nikjer ne omenja. Od omenjenih 328 tisoč ljudi, jih je  v kmetijstvu evientirano 67 tisoč, še 100 tisoč v industriji, gradbeništvu in trgovini ter še 160 tisoč ljudi v raznih drugih storitvenih dejavnostih. Gre za ogromno število zaposlenih glede katerih imamo precej slabši vpogled v podatke, predvsem pa dosegajo bistveno nižjo dodano vrednost na zaposlenega, torej produktivnost.

V četrti koloni so namreč ključni podatki o višini dodane vrednosti na zaposlenega v preteklem letu in omenjenih 328 tisoč zaposlenih izven podjetij je namreč lani doseglo le 22 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega. Ta številka je le 40 % dodane vrednosti, ki jo dosegajo zaposleni v gospodarskih družbah. Dodana vrednost na zaposlenega v podjetjih je na primer zadnjih 10 let naraščala 1,9 % realno letno (predzadnja kolona tabele), dosežena dodana vrednost te “vojske” zaposlenih  pa je bila po stalnih cenah celo nižja kot leta 2012.

Ukvarjamo se z rastjo produktivnosti v gospodarskih družbah, kjer dosegamo solidnih, čeprav še vedno skromnih 56 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega, a skupna družbena produktivnost je pomembno nižja, ker imamo ob tem še 330 tisoč zaposlenih, kjer pa ta znaša le 22 tisoč eur. Ob višji dodani vrednosti v podjetjih lahko zato zaposlenim namenjajo kar po 2.800 eur mesečno, povprečno izplačilo vseh ostalih pa je le 1.200 eur (mišljena je bruto plača plus vsi dodatki in prispevki).

In o tem segmentu zaposlenih in njihove produktivnosti v Letnem poročilu o produktivnosti v Sloveniji ne boste nič brali. Če bi tudi teh 330 tisoč zaposlenih dosegalo dodano vrednost kot v podjetjih, bi bil slovenski BDP kar 20 % višji (!). Zaradi tega je verjetno eno ključnih vprašanj naše produktivnosti, kaj se dogaja s to veliko množico zaposlenih, ki ustvarja in tudi zasluži tako malo. Imamo zato tako visoko zaposlenost, a slabe rezultate? Ali pa mogoče dohodki teh zaposlenih vseeno niso tako nizki kot so prikazani v uradnih evidencah?

V zadnjih kolonah tabele so prikazane povprečne stopnje rasti posameznih kategorij dodane vrednosti na prebivalca oz. zaposlenega v stalnih cenah, torej realne številke, brez vpliva inflacije. Kot rečeno, je bila povprečna rast v gospodarskih družbah v zadnjih 10, pa tudi 20 letih 1,9 % letno in to je verjetno nek okvir, ki ga moramo imeti pred očmi ko si postavljamo cilje kaj lahko dosežemo v naslednjih letih. Seveda je prav, da smo ambiciozni, da si zastavljamo tudi višje cilje – a ti morajo vseeno temeljiti na nekih realnih temeljih in aktualna gibanja ne kažejo, da bi Slovenija izvajala kakšne pospešene razvojne korake, ki bi opravičevali dva ali trikrat višje stopnje rasti.

Gibanje realne dodane vrednosti na zaposlenega v zadnjih dvajsetih letih je prikazano tudi na sliki. V prikaz je vključena tudi ocena za letošnje leto in po letošnjih cenah je narejen tudi preračun za ostala leta. Če bodo torej letos v podjetjih dosegli 55,9 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega (najbrž samo enako kot lani in celo nekaj nižje od ugodnega leta 2021 – takrat tudi zaradi državnih pomoči), je ta leta 2002 primerjalno znašala 38 tisoč eur. A za celotno družbeno produktivnost je skoraj še bolj pomembna učinkovitost vseh ostalih 330 tisoč zaposlenih, ki jo kaže prekinjena črta na sliki. Le-ta je danes celo nižja kot pred desetimi leti in resnično se lahko vprašamo, če ta množica ljudi res tako malo ustvarja in zasluži.

Vir: AJPES, SURS, lastni preračuni

Povsem na mestu je dilema, da mogoče v tem segmentu gospodarstva niso zajeti vsi prihodki in vsi zaslužki. Da imamo tu zelo velik obseg sive ekonomije, ki ni evidentiran. Ali res 67 tisoč zaposlenih kmetov ustvarja le po 13 tisoč eur dodane vrednosti letno. Ali 75 tisoč zaposlenih v raznih strokovnih, znanstvenih in drugih poslovnih dejavnostih (dejavnost M in N) samo okoli 25 tisoč eur dodane vrednosti letno. Ta nizka prikazana učinkovitost zaposlenih v gospodarskih dejavnostih izven podjetij potem znižuje celotno družbeno produktivnost zaposlenih, kot jo prikazuje rdeča črta na sliki. Na koncu pa seveda tudi BDP na prebivalca, pri čemer je bila rast tega kazalca vseeno višja (2,3 % letno zadnjih deset let). Preračunano na zaposlenega pa se potem zniža, ker smo za enak BDP angažirali (zaposlili) pomembno večji delež prebivalstva.

Če torej pogledamo gibanje produktivnosti v Sloveniji, je le-ta imela zadnjih dvajset let hitrejšo rast kot v povprečju EU. Temu povprečju se zato tudi postopno približujemo, čeprav zelo počasi in vse počasneje. Ta rast je znašala med 1,5 do 2 % realno letno, odvisno od tega, kako jo merimo. Ti dosedanji dosežki, pa tudi razmere v svetu in slovenskem gospodarstvu ne nakazujejo, da bi bila ta rast lahko v naslednjih letih produktivnosti pomembneje višja. Zaradi tega so izpostavljeni cilji, kako bomo dodano vrednost na zaposlenega v naslednjih sedmih letih povečali tudi za 50 %, popolnoma nerealni. Razen, če načrtovalci ne predvidevajo, da se bomo v naslednjih letih ponovno soočali s pet, šest ali več-odstotno letno inflacijo in ti cilji vsebujejo tudi rast cen – a takšen način načrtovanja najbrž ni ravno ustrezen. Zato bi si vseeno morali zastaviti bolj uresničljive cilje, ki pa je prav da so ambiciozni in podkrepljeni z konkretnimi aktivnostmi, ki bi omogočili vsaj kak manjši preskok v stopnjah rasti.

Predvsem pa bi se morali posvetiti omenjeni množici 330 tisoč zaposlenih, ki ustvarjajo izjemno nizko dodano vrednost, kar potem znižuje skupne rezultat. Mogoče je to tudi razlog zakaj nam tako primanjkuje zaposlenih, na drugi strani pa ni rezultatov. Kar 60 odstotkov nižja ustvarjena dodana vrednost in prejemkov teh zaposlenih glede na dosežke v gospodarskih družbah verjetno zahteva podrobnejšo analizo. In tu bi mogoče potem našli del odgovora zakaj je slovenska produktivnost tako nizka. Ali ugotovili, da ti ljudje pač delajo stvari, kjer kakega posebnega zaslužka ni. Lahko pa tudi, da vseeno ne gre za tako nizke zaslužke, le da niso evidentirani. V vsakem primeru bi bilo prav, da jih obravnavano ločeno, da ta segment izpostavimo, sicer se kar izgubi v povprečjih in letno Poročilo o produktivnosti pač ugotovi, da rast produktivnosti ostaja skromna, a “da imamo potenciale, da to izboljšamo”.

____________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela