Prejšnji teden smo v organizaciji Trombe (Agencije za promocijo znanosti, kreativnosti in inovativnosti) imeli na Fakulteti za računalništvo in informatiko zanimivo interdisciplinarno diskusijo o uporabnosti in omejitvah softverskih orodij, ki temeljijo na algoritmih umetne inteligence (UI). V diskusijo sem šel z veliko distance in nelagodja glede uporabnosti in nevarnosti orodij, ki temeljijo na UI, kot je ChatGPT, nekako v skladu s pomisleki, ki so jih v New York Timesu izrazili Noam Chomsky, Ian Roberts & Jeffrey Watumull, v sami diskusiji pa se je izkazalo, da se omejitev teh orodij več kot zavedajo kolegi, mi se ukvarjajo z razvojem tej orodij oziroma njihovo praktično uporabo (Blaž Zupan, Miha Ravnik, Andrej Bauer, Špela Vintar).

Kot ekonomist se zavedam, da je uporaba orodij, ki temeljijo na UI, izjemno široka – od iskanja vzorcev v velikih podatkih, financ, marketinga, jezikovnih orodij, robotike in avtomatizacije proizvodnje, do diagnostike v zdravstvu in razvoja novih zdravil itd. Se pa hkrati zavedam, da je uporaba teh orodij hkrati tudi zelo omejena (ni inovativna, ker temelji na permutacijah obstoječih informacij; razen ko je preveč kreativna in si na osnovi obstoječih informacij izmišljuje verjetne nove) in celo nevarna (denimo pri mehanizmih nadzora prebivalstva, pri poskusih nadomeščanja človeškega odločanja z uporabo algoritmov, lahko vodi v psevdoznanost, če izpostavi razlage z največ empirične podpore, ne razvije pa teorije na osnovi vzročno-posledičnih povezav itd.). V glavnem uporaba AI bo v bodoče zelo porasla, lahko nam bo v veliko pomoč, moramo pa jo zelo regulirati, da se izognemo zlorabam (kot so denimo manipulacije prek socialnih omrežij, mehanizmi nadzora prebivalstva itd.). Ne verjamem pa, da bo uporaba UI dvignila produktivnost – tako kot je (paradoksalno) niso ne računalniki in ne internet. Stopnja rasti produktivnosti v zadnjih 40 letih še naprej trendno upada, računalniki in internet tega upadanja produktivnosti niso zaustavili.

Pogovor je pripravila in vodila Ines Petric.

Top cover verzija Bowiejeve klasike. Fantastičen zvok kitar. In škoda, ker se je Lemmy poslovil

Vse države, ki so danes uspešne, predvsem tiste najbolj inovativne in tehnološko razvite, so svojo transformacijo izvedle na osnovi zelo dolgoročne vizije in strategije. Pri vseh je v ozadu fokus na eno izmed področij. Morda je bil osnovni impulz slučajen ali kaprica ali posledica določenega zgodovinskega konteksta, toda ta fokus se je kasneje zaradi sproženega procesa izostril in okrepil ter danes daje državi prepoznavno primerjalno prednost. Bodisi v poslovnem okolju, digitalizaciji, nanotehnologijah, vojaških tehnologijah, itd.

Nadaljujte z branjem→

V Sobotni prilogi Dela je intervju z odličnim Budimirjem Lončarjem, nekoč obrazom Neuvrščenih in zadnjim zunanjim ministrom nekdanje skupne države. Pri 99 letih je Lončar ne samo pronicljiv analitik in sogovorec, ampak izstopa njegova zavezanost k mirnemu, diplomatskemu reševanju sporov. Njegova maksima je; “Za konec vojne je treba iskati kompromis tudi s hudičem“.

In v tej točki me vedno znova prešine, kako so “stari diplomati” oziroma “politiki in diplomati stare šole” privrženci mirnih rešitev (naj ob Lončarju omenim še Henryja Kissingerja in  Zbigniewa Brzezinskega ter naša najbolj ugledna top politika Milana Kučana in Danila Türka), medtem ko so mlajše generacije politikov in diplomatov neprimerno bolj militantne oziroma iščejo rešitve v eskalaciji sporov, namesto v njihovem pomirjanju. Kot najbolj logična razlaga te generacijske razlike se mi zdi dejstvo, da imajo politiki in diplomati stare šole izkušnjo s hladno vojno po 2. svetovni vojni. Takrat je bil svet dvopolaren, nasproti sta si stala dva vojaško enakovredno močna bloka, oba enakomerno jedrsko oborožena. V takšni dvopolarni ureditvi sveta ni bilo mesta za vojaške eskalacije, saj bi to lahko vodilo v vseuničujočo jedrsko vojno. Zato so se vedno našle mirne rešitve, kot denimo v Kubanski krizi leta 1962, katerih rešitev je predvidela, da Sovjetska zveza umakne jedrske konice iz Kube, ZDA pa iz Italije in Turčije in da ZDA ne bodo napadle Kube. Obe strani sta deeskalirali napetosti. In vedno je šlo za iskanje kompromisnih rešitev, ki bi zagotavljale sprejemljivo ravnotežje. Tako kot so sporazumi o omejevanju jedrskega oboroževanja in medsebojnem obveščanju o vseh premikih jedrskega orožja. Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

1/ Rekordni dobički podjetij

2/ Centralne banke končno prepoznavajo, v čem je problem

Nadaljujte z branjem→

V času zadnje Janševe vlade je bila ta pesem nekakšna himna v mojem krogu. Medtem ko se je predsednik vlade kregal z vsemi naokrog, smo si vsi želeli samo normalnosti. No, zdaj živimo v svobodi in normalnosti, vendar se zdi, kot da je večina nekako nezadovoljna s to normalnostjo. Tudi “samo normalnost” ni dovolj dobra. Očitno. Hočemo več “normalne normalnosti” oziroma “ambiciozne normalnosti”. Je problem v oblastnikih, ki nam ne dajo, kar pričakujemo od njih, ali pa je problem v nas?