Prejšnji teden smo v organizaciji Trombe (Agencije za promocijo znanosti, kreativnosti in inovativnosti) imeli na Fakulteti za računalništvo in informatiko zanimivo interdisciplinarno diskusijo o uporabnosti in omejitvah softverskih orodij, ki temeljijo na algoritmih umetne inteligence (UI). V diskusijo sem šel z veliko distance in nelagodja glede uporabnosti in nevarnosti orodij, ki temeljijo na UI, kot je ChatGPT, nekako v skladu s pomisleki, ki so jih v New York Timesu izrazili Noam Chomsky, Ian Roberts & Jeffrey Watumull, v sami diskusiji pa se je izkazalo, da se omejitev teh orodij več kot zavedajo kolegi, mi se ukvarjajo z razvojem tej orodij oziroma njihovo praktično uporabo (Blaž Zupan, Miha Ravnik, Andrej Bauer, Špela Vintar).

Kot ekonomist se zavedam, da je uporaba orodij, ki temeljijo na UI, izjemno široka – od iskanja vzorcev v velikih podatkih, financ, marketinga, jezikovnih orodij, robotike in avtomatizacije proizvodnje, do diagnostike v zdravstvu in razvoja novih zdravil itd. Se pa hkrati zavedam, da je uporaba teh orodij hkrati tudi zelo omejena (ni inovativna, ker temelji na permutacijah obstoječih informacij; razen ko je preveč kreativna in si na osnovi obstoječih informacij izmišljuje verjetne nove) in celo nevarna (denimo pri mehanizmih nadzora prebivalstva, pri poskusih nadomeščanja človeškega odločanja z uporabo algoritmov, lahko vodi v psevdoznanost, če izpostavi razlage z največ empirične podpore, ne razvije pa teorije na osnovi vzročno-posledičnih povezav itd.). V glavnem uporaba AI bo v bodoče zelo porasla, lahko nam bo v veliko pomoč, moramo pa jo zelo regulirati, da se izognemo zlorabam (kot so denimo manipulacije prek socialnih omrežij, mehanizmi nadzora prebivalstva itd.). Ne verjamem pa, da bo uporaba UI dvignila produktivnost – tako kot je (paradoksalno) niso ne računalniki in ne internet. Stopnja rasti produktivnosti v zadnjih 40 letih še naprej trendno upada, računalniki in internet tega upadanja produktivnosti niso zaustavili.

Pogovor je pripravila in vodila Ines Petric.