V Sobotni prilogi Dela je intervju z odličnim Budimirjem Lončarjem, nekoč obrazom Neuvrščenih in zadnjim zunanjim ministrom nekdanje skupne države. Pri 99 letih je Lončar ne samo pronicljiv analitik in sogovorec, ampak izstopa njegova zavezanost k mirnemu, diplomatskemu reševanju sporov. Njegova maksima je; “Za konec vojne je treba iskati kompromis tudi s hudičem“.

In v tej točki me vedno znova prešine, kako so “stari diplomati” oziroma “politiki in diplomati stare šole” privrženci mirnih rešitev (naj ob Lončarju omenim še Henryja Kissingerja in  Zbigniewa Brzezinskega ter naša najbolj ugledna top politika Milana Kučana in Danila Türka), medtem ko so mlajše generacije politikov in diplomatov neprimerno bolj militantne oziroma iščejo rešitve v eskalaciji sporov, namesto v njihovem pomirjanju. Kot najbolj logična razlaga te generacijske razlike se mi zdi dejstvo, da imajo politiki in diplomati stare šole izkušnjo s hladno vojno po 2. svetovni vojni. Takrat je bil svet dvopolaren, nasproti sta si stala dva vojaško enakovredno močna bloka, oba enakomerno jedrsko oborožena. V takšni dvopolarni ureditvi sveta ni bilo mesta za vojaške eskalacije, saj bi to lahko vodilo v vseuničujočo jedrsko vojno. Zato so se vedno našle mirne rešitve, kot denimo v Kubanski krizi leta 1962, katerih rešitev je predvidela, da Sovjetska zveza umakne jedrske konice iz Kube, ZDA pa iz Italije in Turčije in da ZDA ne bodo napadle Kube. Obe strani sta deeskalirali napetosti. In vedno je šlo za iskanje kompromisnih rešitev, ki bi zagotavljale sprejemljivo ravnotežje. Tako kot so sporazumi o omejevanju jedrskega oboroževanja in medsebojnem obveščanju o vseh premikih jedrskega orožja.

Toda padec železne zavese in takratna premočna zmaga ZDA ob kolapsiranju sovjetskega bloka je drastično spremenila razmerja. Svet je postal unipolaren. Premočnim ZDA ni bilo več treba iskati kompromisov in ravnotežij. Lahko so se vojaško razširile vse do meja Rusije, saj je bila slednja prešibka, da bi lahko oporekala. In če ZDA ni bila pogodu situacija v kakšni državi, so pač organizirale “državljanske nemire”, demonstracije proti vladi in/ali državni udar. Če pa to ni zadostovalo, so državo bodisi sankcionirale ali pa zbombardirale. In generacije novih politikov in diplomatov so odrasle v duhu teh treh desetletij, ko je – paradoksalno – reševanju problemov služila gola enostranska moč in orožje namesto diplomacije. V takem svetu, ko ena stran absolutno gospodarsko in vojaško obvladuje svet, diplomacija v žlahtnem pomenu besede ni več potrebna.

Vendar se je svet v zadnjih dveh desetletjih postopno spremenil. Ameriška brutalna sila in neomejen korporativni pohlep sta nehote, kot kolateralna škoda, pripomogli k postopnemu ponovnemu izoblikovanju nasprotnega pola. Ameriški napad na Irak je povzročil porast cen nafte in plina, kar je sicer ustrezalo ameriškim naftnim korporacijam, vendar je hkrati iz pepela dvignil Rusijo s Putinom na čelu. Na krilih visokih cen energentov je Rusija spet postala vojaška velesila. Na drugi strani je pohlep ameriških korporacij po dobičku spodbudil ameriške naložbe v Kitajsko v iskanju poceni in disciplinirane delovne sile ter s strani ameriške administracije sponzorirano politično akcijo vključitve Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (2001). Kitajska pa je za razliko od Latinskoameriških držav to globalizacijo izkoristila za pospešen gospodarski in tehnološki razvoj ter do danes postala vodilna industrijska in tehnološka velesila ter hkrati tretja najmočnejša vojaška velesila. Z navezo med Rusijo in Kitajsko, ki so jo spet – zaslepljeno s kratkovidnim občutkom lastne hegemonije – sprožile ZDA (s sprovocirano vojno v Ukrajini, sankcijami proti Rusiji in provociranjem Kitajske glede Tajvana ter tehnološkim protekcionizmom proti Kitajski), ter povezovanjem BRICS+ držav se je oblikoval nov globalni pol, ki je gospodarsko, tehnološko in vojaško enakovreden ameriškemu.

Torej svet se je do danes spret spremenil. Morda “politiki in diplomati nove šole” tega še niso dojeli, toda za iskanje ravnotežja v svetu danes nikakor več ne ustreza uporaba absolutne moči (sankcije) ali vojaške sile, pač pa je treba rešitve prilagoditi novo nastalim globalnim razmerjem. Namesto uprabe sile in eskalacije kot načina “militantne diplomacije” je treba preiti nazaj k metodam tradicionalne diplomacije. Če želimo ohraniti ta planet. Če to želimo, se moramo izogniti vojaški eskalaciji ter poiskati skupne rešitve za segrevajoč se planet. Samo skupaj lahko rešimo planet.

Torej, “mladci”, pospravite nože v toke in puške na rame ter se začnite pogovarjati. Naj vam bo modrost Budimirja Lončarja vsaj kanček v pomoč.

________

Kako smo se znašli tako blizu prepada?

To je dolga zgodba. Vojna je posledica nepremišljenih potez v zadnjih tridesetih letih. Konec hladne vojne je bil velik zgodovinski dogodek, ki je prinesel upanje, da se bo svet obrnil k večjemu medsebojnemu zaupanju in sodelovanju. Velike sile bi morale poiskati novo ravnovesje in odpraviti vire napetosti iz prejšnjih obdobij, ko je bil svet večkrat tik pred konfrontacijo, a se ni nikoli prestopilo rdeče črte. Na žalost se je to zgodilo zdaj, zato smo na pragu katastrofalne nevarnosti.

Po razpadu Sovjetske zveze in padcu komunizma je bila na potezi Amerika. Ameriški diplomat George F. Kennan je tedaj upravičeno rekel, da ne sme biti ameriškega triumfalizma. Rusiji bi morali dati roko zaupanja in denarno pomoč, da se postavi na noge, se opremi s sodobnejšo tehnologijo in preide v demokracijo. Nič od tega se ni zgodilo, ker se ni nihče zares vprašal, kakšno vlogo v novem svetu naj ima Rusija. Še več: namesto da bi pomagali, so šli prek Borisa Jelcina v ponižanje Rusije.

Kje vidite glavni razlog za vojno v Ukrajini?

Največja napaka je bila, da so ZDA prelomile obljubo, da se Nato po razpadu Varšavskega pakta ne bo širil na vzhod. Jasno je, da Rusija ne more imeti Natovega orožja na svojih mejah. Mihailu Gorbačovu so obljubili, da se Nato ne bo širil na Poljsko in baltske države, da ne govorimo o Ukrajini. A je tudi res, da obveza ni bila formalna. Rdečo črto je Zahod vseeno prestopil leta 2008 v Bukarešti s povabilom Ukrajini in Gruziji v zvezo Nato. Na koncu je bil največji poraženec Gorbačov, čeprav je hkrati naredil največ za mir v svetu. Pospešil je konec hladne vojne in privolil v združitev Nemčije, toda Zahod ga je izigral, doma v Rusiji pa je postal osovražen in obtožen, da je prelahko popuščal Zahodu.

Je problem v tem, da ZDA pri urejanju sveta želijo glavno vlogo?

Natanko tako. Samo pomislite, koliko vojn je sprožila ameriška politika. Kaj ji je bilo treba vojne v Vietnamu? In vojne v Iraku? Prav vojna v Iraku je najboljši dokaz, kako si lahko v ZDA preprosto izmislijo trditve o jedrskem orožju in drugem orožju za množično uničevanje kot izgovor za vojno in rušenje nekega režima, kar je povsem porušilo globalno zaupanje. Zdaj lahko spremljamo tudi pritisk na Kitajsko, saj ji skušajo preprečiti, da ne postane prva velesila sveta. Provokacija s Tajvanom je imela jasen motiv, toda Kitajsko bo težko kdo ustavil. Njen razvoj je izjemen, iz revščine se je dvignilo kar 800 milijonov ljudi, zato se je razvila močna potrošniška družba.

Nepotrebno zaostrovanje tajvanskega vprašanja postavlja pod vprašaj tudi politiko »ene Kitajske«, ki sta jo oblikovala Richard Nixon in Henry Kissinger. V interesu Kitajske je ohranitev tega načela. Dolgoročno računa na reintegracijo, toda Pekingu trenutno ta ne ustreza zaradi trikrat višjega dohodka na prebivalca v Tajvanu kot na Kitajskem. Zato Kitajski ustreza trenutno stanje, ko Tajvan ni neodvisna država, a ima pravico do neodvisnih gospodarskih odnosov z drugimi državami.

Po koncu hladne vojne smo tako namesto globalnega sodelovanja le še povečali nezaupanje in vojaške proračune. Vrhunec vseh globalnih neravnovesij se izraža zdaj v vojni v Ukrajini, ki vse bolj dobiva svetovne razsežnosti in postaja vir globalne nestabilnosti.

Kakšna neravnotežja vse vidite?

Prišli smo tako daleč, da smo v ozadje potisnili celo najpomembnejše eksistencialne probleme, kot so globalno segrevanje, pandemija, dolžniška kriza (države v razvoju morajo letno plačati več za servisiranje dolga, kot je vrednost njihovega celotnega izvoza) in velike razlike v razvoju. To je velik problem. Razlike med bogatimi in revnimi se povečujejo na vseh ravneh. Na globalni ravni med severom in jugom, enako velja za stanje znotraj posameznih držav, tudi najbolj razvitih. Brez pravega ravnotežja smo tudi med ekonomijo in politiko, kajti politika je postala žrtev in orodje kapitala.

Globalno segrevanje je povezano ravno z neravnotežjem v stopnji razvoja. Nerazvite države želijo napredovati in povečati BDP, toda iz naše zgodovine vemo, da smo tudi mi do današnjega razvoja prišli prek industrializacije in onesnaževanja okolja. Da so stvari še hujše, zahodne države na globalni jug prodajajo svojo zastarelo in umazano tehnologijo. In ker ni poštenega odnosa med velikimi in malimi, je nemogoče, da se nerazvite države dvignejo na višjo raven, odpravijo umazano tehnologijo in začnejo razmišljati o čistem okolju.

Toda jasno je: elementarnih problemov globalnega segrevanja in pandemije ne bomo rešili brez medsebojnega zaupanja, razumevanja in krepitve skupnih interesov – torej interesov vseh članic sveta, velikih in majhnih, razvitih in nerazvitih. To bi morali biti današnji cilji vsega sveta in najvišja prioriteta mednarodne skupnosti, ne pa porazdelitev moči prek vojne in groženj z jedrskim potencialom.

Sliši se lepo, ampak kako to doseči?

Zelo težko, saj svetu primanjkuje sposobnih voditeljev, ki bi bili sposobni odziva na prioritete časa. Vidim samo enega – in to je papež Frančišek. Drugi politični voditelj se raje igrajo z nevarnostjo jedrskega orožja, čeprav je nevarnost večja kot kadarkoli v zgodovini. Prav zato je najpomembnejše, da čim prej ustavijo spopade v Ukrajini. A za to potrebujemo evolucijo zavesti odgovornih ljudi, predvsem politikov.

Kakšen je vaš predlog premirja?

Prvi pogoj je prekinitev vseh vojaških dejavnosti. Potem se morata sprti strani začeti pogovarjati. Ozemeljska celovitost Ukrajine med mirovnimi pogajanji ne sme biti postavljena pod vprašaj. Izjema je Krim, saj glede na njegovo specifično preteklost zdaj ni pravi čas za reševanje tega problema. To ne pomeni, da je treba Krim priznati kot del Ruske federacije, ampak preprosto, da tega zapletenega vprašanja zdaj ne bi načenjali. Poleg tega bi moral Donbas dobiti avtonomijo, kot je bilo predvideno v načrtu Minsk II.

Zelo pomembno je, da Ukrajina postane nevtralna država. To je naloga Zahoda, saj mora Rusija na mirovnih pogajanjih dobiti varnostno jamstvo. Ravno s tem bi Rusija dobila razlog za izstop iz vojne, Ukrajina pa zadoščenje z rusko razveljavitvijo aneksij okupiranih ozemelj. Poleg tega bi se morala mednarodna skupnost zavezati k obnovi Ukrajine z novim Marshallovim načrtom.

Toda ali je Putin sploh lahko legitimen sogovornik?

Vedno je treba iskati kompromis, tudi s hudičem. Nadaljevanje vojne pomeni samo podaljševanje Putinovega političnega življenja. Njegov položaj v Ruski federaciji lahko oslabi le mir. Šele v miru se bo moral soočiti z lastnimi državljani in prevzeti odgovornost za vojno, ki mu je ne bo odpustila niti ruska zgodovina. Nikakor pa sprememb v Rusiji ne bomo dosegli z zunanjimi pritiski ali vojno.

Zakaj mislite tako?

Nobene države s tako veliko jedrskega orožja ne moremo premagati na vojaškem polju. Nihče si vojaško ne more podrediti Rusije, saj ima izredno bogato vojno zgodovino; premagali so tudi Napoleona in Hitlerjevo Nemčijo. Precejšen del ruskega prebivalstva je prepričanega, da so v četrti domovinski vojni. Ruski človek se je naučil trpeti. Zgodovina ni bila nikoli mila do njega. Rusije ne morejo ustaviti niti sankcije, zato je lahko v vojni še deset let, saj se je naslonila na druge države. Trg za svoje energente je našla na Kitajskem, v Indiji, Iranu, Afriki, pa tudi prek Turčije, od koder ruski energenti prihajajo v Evropo. In ne smemo pozabiti ruske pravoslavne cerkve, ki samo še podpihuje nacionalistična čustva.

Vsekakor pa ima Rusija velik problem – četudi bi vojaško zmagala, ne bi imela politične in moralne kredibilnosti za priključitev Ukrajine. Rusija bo zato velika poraženka te vojne.

…

Je torej prav, da pomagamo Ukrajini?

Pomoč Ukrajini je upravičena, nujna in skorajda obvezna. Svet mora spoštovati integriteto države, zlasti če jo napade druga država. Ko sem našteval, kakšne pogoje bi moral sprejeti Zahod za konec vojne, je jasno, da jih mora sprejeti tudi Putin. Dokler se Rusija ni pripravljena odpovedati anektiranim območjem, je vojaška pomoč Ukrajini upravičena. Ampak za obrambo države, ne za uničenje Rusije.

Zahodni voditelji še naprej govorijo le o pošiljanju orožja, a praktično nič o mirovnih pogajanjih. Treba je najti verodostojne ljudi, ki bodo šli v Moskvo in se pogajali za mir. Če v Ukrajino samo pošiljamo orožje, potem vojno le podaljšujemo. Še posebej, ker popolna, torej vojaška zmaga Ukrajine ni realna.

Vsa naša podpora bi morala biti usmerjena v krepitev ukrajinskega položaja za mirovna pogajanja z Rusijo. Ker v tej vojni ne bo vojaškega zmagovalca, moramo ustvariti razmere za mir in pogovor. In nikakor ne sme biti cilj razpad Rusije, temveč mora Rusija ostati globalna sila, del svetovnega ravnotežja in tudi del Evrope z vsemi odgovornostmi, ki izhajajo iz listine Združenih narodov in iz vloge Rusije kot stalne članice varnostnega sveta.

Vir: Sobotna priloga Dela