Odločbe Banke Slovenije (BS) o izrednih ukrepih za stabilizacijo trojice slovenskih bank so imele za neposredno posledico izbris vseh podrejenih obveznosti bank, ter tudi vseh lastniških naložb v vrednostne papirje treh bank. Po domače rečeno, odločbe BS so razlastile nič krive navadne smrtnike, ki so vložili svoje prihranke v obveznice bank ali ki so leta 2007 vložili svoje prihranke v javni izdaji delnic NKBM.

Toda odločbe BS so nenavadne, ker so (ob sicer precejšnji kolobociji z datumi) nenadoma izjemno natančne. Sumljivo natančne. Kot dokazuje Tadej Kotnik v Financah, je “BS pogoje za izbris vseh podrejenih obveznic NKBM “ujela” na četrti decimalki, za neizplačilo odškodnine razlaščenim imetnikom podrejenih obveznic NLB pa na tretji decimalki“.

Od kod nenadoma takšna izjemna natančnost BS? Nadaljujte z branjem→

.

Hja, nikoli si nisem mislil, da se bom z Mencingerjem kdaj strinjal. Toda treba mu je priznati – intelektualna poštenost to zahteva – da je glede projekta evra imel prav. Ob nastanku evra dejansko nihče ni razmišljal o slabih časih, da je evro narejen samo za dobre čase in da bo zaradi napak v dizajniranju denarne unije evro pripeljal do “jugoslavizacije” EU in verjetnega razpada evro območja.

Naj se pobaham, da sem že leta 1999, ko je evro šele nastajal, v članku »Tolar in evro« zapisal, da je evro politični projekt brez trdnih ekonomskih temeljev in da bo prej ali slej zabredel v težave, saj se bodo z izgubo tečajnih politik na področju, ki ni optimalno denarno področje, gospodarske in socialne razlike med posameznimi deli EU povečale in ne zmanjšale. To bo ustvarjalo napetosti in posebno nam že iz Jugoslavije poznane obtožbe o vsesplošnem izkoriščanju. Evro je nekakšno evropsko »bratstvo in enotnost«, o katerih uspešnosti in večnosti se ni spodobilo dvomiti, zato sploh niso predvideli možnosti izstopa. (Mladina, 7. februar 2014) Nadaljujte z branjem→

Josh Bivens sends us a link to a House of Representatives hearing he participated in, with a striking discussion that takes place at the 45:00 mark…

On the panel, in addition to Josh, were Larry White,[1] Marvin Goodfriend, and Paul Kupiec. Congressman Bill Foster asked why predictions five years ago that the Federal Reserve’s expansion of its balance sheet would produce runaway inflation had been wrong: Nadaljujte z branjem→

John Maynard Keynes famously said: “The ideas of economists and political philosophers, both when they are right and when they are wrong, are more powerful than is commonly understood…Practical men, who believe themselves to be quite exempt from any intellectual influence, are usually the slaves of some defunct economist.” And Nicholas Kristof recently wrote: “[E]conomists (including my colleague in columny (sic), Paul Krugman) shape debates on issues from health care to education.”

Maybe our ideas are shaped by dead economists – Milton Friedman’s libertarian vision, for example. But do living economists really hold such sway over the public discourse in this day and age? I’m not so sure. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik je na tem blogu že nekajkrat (tule, tule, tule in tule) pisal o ugotovitvah nove monetarne teorije, da je zgodba o tem, da banke ustvarjajo kredite na podlagi depozitov kot potrebnega kritja, zgolj zgodbica za otroke. Mit. Pravljica. Učbeniška laž. Zdaj je olja na ogenj prilila britanska centralna banka Bank of England v članku “Money Creation in the Modern Economy” z eksplicitnim priznanjem, da je zgodba povsem nasprotna. Zgodba gre takole: banka odobri kredit (povečanje v aktivi) in hkrati na drugi strani bilance ustvari zapis o protiimetju (terjatvi do dolžnika v pasivi). Banka ustvari kredit iz nič. Za to ne potrebuje depozitov, niti posojil centralne banke. Posojila centralne banke so potrebna zgolj za vzdrževanje likvidnosti bank do drugih bank.

Zakaj je ta zgodba, to razbitje učbeniškega mita, sploh pomembno? Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis se sprašuje ali nas umiritev trga državnih obveznic v EU po septembru 2012 res lahko pomiri. Varoufakis pravi, da ne, pač pa da velik pritok tujega (finančnega) kapitala po tej umiritvi prinaša še večja tveganja kot pred tem. Problem je, da lahko najmanjši preplah – zaradi nerazrešene sistemske narave evro območja – kadarkoli spet povzroči beg kapitala in destabilizira posamezne države. Nadaljujte z branjem→

In najpomembnejše vprašanje: če se je od leta 1947 produktivnost početverila, plače spodnje polovice prebivalstva pa le podvojile, kam (komu) je šla razlika v rasti produktivnosti?

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Pred časom sem v seriji treh člankov (tule, tule in tule) pisal o ustvarjanju denarja v bankah in o tem zakaj je klasična učbeniška razlaga, namreč da posojila izhajajo lahko le iz predhodnih depozitov in da se multiplicirajo na podlagi rezervne zahteve (t.i. multiplikacija denarja), napačna in zavajajoča.

Sedaj je temu uradno pritrdila še najstarejša centralna banka, Bank of England. V svojem članku v četrtletnem poročilu avtorji Michael McLeay, Amar Radia in Ryland Thomas iz oddelka za monetarno analizo povzemajo bistvo takole: Nadaljujte z branjem→