Zakaj se tokrat z Mencingerjem strinjam

Hja, nikoli si nisem mislil, da se bom z Mencingerjem kdaj strinjal. Toda treba mu je priznati – intelektualna poštenost to zahteva – da je glede projekta evra imel prav. Ob nastanku evra dejansko nihče ni razmišljal o slabih časih, da je evro narejen samo za dobre čase in da bo zaradi napak v dizajniranju denarne unije evro pripeljal do “jugoslavizacije” EU in verjetnega razpada evro območja.

Naj se pobaham, da sem že leta 1999, ko je evro šele nastajal, v članku »Tolar in evro« zapisal, da je evro politični projekt brez trdnih ekonomskih temeljev in da bo prej ali slej zabredel v težave, saj se bodo z izgubo tečajnih politik na področju, ki ni optimalno denarno področje, gospodarske in socialne razlike med posameznimi deli EU povečale in ne zmanjšale. To bo ustvarjalo napetosti in posebno nam že iz Jugoslavije poznane obtožbe o vsesplošnem izkoriščanju. Evro je nekakšno evropsko »bratstvo in enotnost«, o katerih uspešnosti in večnosti se ni spodobilo dvomiti, zato sploh niso predvideli možnosti izstopa. (Mladina, 7. februar 2014)

EU preseneča s trdoživostjo, ki pa ima nenavadne temelje. To so inercija, sposobnost ignoriranja lastnih pravil, demokratični primanjkljaj, nenehno ustvarjanje vedno novih institucij, nenavadna sposobnost leporečja in ne nazadnje strah pred kaosom, ki bi nastal ob propadu. (Mladina, 7. februar 2014)

EU bo še nekaj generacij skupnost držav s samoumevno sebičnimi interesi in ne skupnost njenih državljanov. Z zdajšnjo širitvijo se bodo ustvarile razvojne razlike med najbolj in najmanj razvitimi deli EU, ki bodo podobne razlikam v nekdanji Jugoslaviji. (Kam pravzaprav gremo, februar 2004)

Tudi Pakt stabilnosti in rasti, temelj gospodarske politike EU, ni nič manj nesmiseln, kot so bili stabilizacijski programi v nekdanji Jugoslaviji. Temelji na irelevantnem monetarizmu, sprejet pa je bil v času gospodarske rasti. (Kam pravzaprav gremo, februar 2004)

Glede ideje o oblikovanju federacije nacionalnih držav, v katero naj bi se razvila EU, opozarjam, da obstaja še veliko odprtih vprašanj, ideja o fiskalnem paktu pa se mi ne zdi nič drugega kot diktat Nemčije. (STA, 9. november 2012)

Ne strinjam se z nemško kanclerko Angelo Merkel, da lahko evro preživi še pet let. Jaz ne mislim tako. (STA, 9. november 2012)

Včeraj sem se zelo razveselil novice, da bo ECB odkupovala obveznice. Nisem bil pa vesel izjave, da je evro večen. Upam, da ni večen. Leta 2012 je evro postal breme. Namesto stvari, ki je reševala probleme, je postal nekaj, kar je treba reševati. Grki ne bi imeli težav, če bi lahko tiskali denar.” (Finance, 7. September 2012)

“V zdajšnji evforiji (ob sprejetju evra, op. a) pa je povsem spregledano, da sprejem evra pomeni tudi sprejem denarne politike, prilagojene povprečju in velikim. Z vstopom v območje evra je Slovenija tudi dokončno izgubila še zadnjega od atributov nacionalnega gospodarstva. Zdaj smo bolj “republiško” gospodarstvo, kot smo bili takrat, ko smo nacionalno gospodarstvo šele začeli ustvarjati. (STA, 4. januar 2007)

“Sem ali nisem evroskeptik?”

Mencinger je leta 2004 sicer zapisal, da ni evroskeptik. »Iz dve razlogov. Ker alternative ne vem in ker upam, da se bo EU otresla iluzij in se zares usmerila v ponovno ustvarjanje socialno tržnega gospodarstva,« je takrat dejal. No, do leta 2012 je svoje mnenje spremenil. Na neki okrogli mizi je priznal, da je evroskeptik. Ob tem je spomnil, da je že pred leti napovedal, da lahko skupna evropska valuta deluje le v dobrih časih, v slabih časih pa da bo evro zabredel v težave.

Vir: Finance

One response

%d bloggers like this: