Kaj pomeni (uradno) razblinjen mit o ustvarjanju denarja?

Aleš Praprotnik je na tem blogu že nekajkrat (tule, tule, tule in tule) pisal o ugotovitvah nove monetarne teorije, da je zgodba o tem, da banke ustvarjajo kredite na podlagi depozitov kot potrebnega kritja, zgolj zgodbica za otroke. Mit. Pravljica. Učbeniška laž. Zdaj je olja na ogenj prilila britanska centralna banka Bank of England v članku “Money Creation in the Modern Economy” z eksplicitnim priznanjem, da je zgodba povsem nasprotna. Zgodba gre takole: banka odobri kredit (povečanje v aktivi) in hkrati na drugi strani bilance ustvari zapis o protiimetju (terjatvi do dolžnika v pasivi). Banka ustvari kredit iz nič. Za to ne potrebuje depozitov, niti posojil centralne banke. Posojila centralne banke so potrebna zgolj za vzdrževanje likvidnosti bank do drugih bank.

Zakaj je ta zgodba, to razbitje učbeniškega mita, sploh pomembno?

Pomembno je zaradi dveh ugotovitev. Prvič, da kredite dejansko ustvarja povpraševanje po njih. Torej, koliko gospodinjstva, podjetja ali država povprašujejo po kreditih, toliko denarja bodo banke ustvarile. Iz nič. In drugič, da centralna banka ne “tiska” denarja, ne ustvarja monetarne baze neposredno. Ne določa količine, pač pa ceno denarja. Z reguliranjem obrestne mere zgolj uravnava povpraševanje bank po likvidnosti. Če dvigne obrestno mero, bodo poslovne banke manj povpraševale po likvidnostnih kreditih in manj odobravale kredite in obratno. Zakaj? Ker se to povečanje cene denarja prenese navzdol po verigi do tistih, ki so po višji ceni manj pripravljeni najemati nove kredite.

Iz tega sledi naslednje pomembno spoznanje. V času recesije, ko se povpraševanje podjetij in gospodinjstev po kreditih zmanjša, ni nevarnosti, da bi prišlo do povečanja količine denarja v obtoku. In torej ni nevarnosti za inflacijo. Ne glede na to, kakšne količine likvidnosti je po ničelni obrestni meri centralna banka pripravljena napumpati v poslovne banke. Če zaradi povečane negotovosti nihče noče kreditov (ali banke nočejo odobravati kreditov prezadolženim podjetjem ali gospodinjstvom), pač ne more priti do inflacije.

In nato pade seveda še ključni mit: da je v času recesije potrebno varčevanje države (austerity), ker če bi država preveč trošila (torej se posredno zadolževala pri bankah, ko najema kredite na finančnih trgih za financiranje proračunskega deficita), bi s tem izrivala zasebne investitorje. Če je količina denarja omejena, bi zaradi povečanega trošenja (zadolževanja) države, obrestna mera za zasebne investitorje morala porasti. Toda količina denarja ni omejena. Centralna banka lahko odobri likvidnosti, kolikor je hoče. Problem je na drugi strani – da poslovne banke nimajo komu posojati denarja. Če se noče zadolževati država (ob tem, da se nočejo / ne morejo podjetja in gospodinjstva), iz tega sledi nujno poglabljanje recesije (po definiciji BDP kot vsote izdatkov gospodinjstev, investicij, trošenja države in neto izvoza).

Razumete poanto? V času recesije lahko samo država recesijo konča  – z dodatnim zadolževanjem. In ko se gospodarski voz požene zaradi povečanega trošenja države, začnejo trošiti in investirati gospodinjstva in podjetja, in država se lahko umakne in zmanjša trošenje ter ob višjih davčnih prilivih proračunski primanjkljaj obrne v presežek.

Ne da vsega tega ne bi že vedeli (kljub temu, da učbeniška ekonomija tega ne obravnava / dopušča ali si zatiska oči), veseli le dejstvo, da ta učbeniški mit nekdo uradno razblini, kot je to naredila Bank of England. Zdaj mora nekdo “od zgoraj” samo še uradno razbiti mit glede vladne fiskalne politike v času recesije. Nekaj, kar vsi že dolgo vemo in kar standardni IS-LM makro model že dobrega pol stoletja kaže. Pa so kljub temu trume vrhunskih ekonomistov in vlade (na čelu z Nemčijo ter Evropsko komisijo) to eksplicitno zanikale. Ter s politiko varčevanja povzročile neumno visoke realne stroške in milijone izgubljenih delovnih mest.

2 responses

  1. Poleg zgoraj naštetih stvari seveda pomeni tudi to, da imajo banke v rokah precejšnjo moč, ki jo je treba uporabljati preudarno in odgovorno. Ne da se kredite daje na lepe oči, npr. za tajkunske prevzeme, obenem pa ne odgovarja. Kot npr. Alojz Slavko Jamnik in Zoran Bizjak iz NLB:

    »Smejeva je povedala, da so na sestanku sodelovali Rutar, Šrot, Rosenfeldova ter Alojz Slavko Jamnik in Zoran Bizjak, tedaj oba zaposlena v NLB (danes jih tam ni več). Ker je Smejeva med sestankom ujela, da gre pri poslu s CPM za odkup lastnih delnic, je dejala, da pogodbe ne bo podpisala, kar naj bi – to je kasneje potrdil tudi Rutar – bankirja zelo razjezilo. “Bizjaku sem dejala, da gre za sumljiv posel, a je dejal, da ga to ne zanima, da Radenska ima denar…”

    http://www.finance.si/8358691/Zorko-%C5%A0rotu-smo-zaupali-da-ve-kako-upravljati-s-tako-vsoto-denarja

    Si predstavljate? Da ti bankir reče, da ga ne zanima, od kod bo podjetje dobilo denar, da ga ne zanima, kaj bo z njegovo usodo in z usodo zaposlenih. Glavno da Radenska financira zasebni prevzem, pa četudi si s tem nakoplje težave. Taka dejanja bi morala biti ostro sankcionirana, med drugim z doživljensko prepovedjo opravljanja kakršnih koli bančnih funkcij. Takih parazitskih bankirjev ne rabimo.

  2. Super bravo. Upam da boste še naprej glasni. Ker morda je vam to samo po sebi umevno, ampak večini ljudi in celo odločevalcem in politiki pa sploh ne. Večina še vedno blodi o štunfih na podstrehi, v katere se skriva denar. Vprašajte razne vizjake, gorenake in ostale bedake. Nekoč Ministre torej 🙂 od kje denar…

%d bloggers like this: