Danes je tudi uradno, kar se je v Bruslju vedelo že nekaj časa: “Evropska komisija v roku, ki se izteče jutri, ne bo zavrnila proračunskih načrtov nobene od članic območja evra. Komisar za denarne in finančne zadeve Jyrki Katainen je pojasnil, da niso odkrili nobenega primera »posebno resnih kršitev« proračunskih pravil EU.” (Delo) Zgodba ima sicer daljši rep. Še prejšnji teden (22.10.) je taisti komisar Katainen italijanskemu finančnemu ministru Pieru Carlu Padoanu poslal ostro pismo, da hoče pojasnila “on the reasons why Italy plans non-compliance with the SGP in 2015“. No, italijanski premier Matteo Renzi je to “strictly confidential” pismo javno objavil in nato po prihodu v Bruselj izjavil, da bo v duhu transparentnosti nadaljeval z objavami tovrstnih pisem komisije, hkrati pa tudi “all the financial data on how much is spent in these buildings. It’ll be a lot of fun.”

Italijansko javno nasprotovanje pritisku iz Bruslja je seveda le vrh ledene gore. Bruselj se je pod pritiskom Francije in Italije, ki sta odkrito povedali, da ne nameravata spoštovati določil Pakta o stabilnosti in rasti (SGP), raje umaknil, da ne bi izgubil kredibilnosti.

Toda zame kot ekonomista so bolj kot ta izsiljen odklon od spoštovanja določil SGP zanimivi ekonomski argumenti, s katerimi je denimo Italija zavrnila vsiljevane varčevalne proračune. Nadaljujte z branjem→

Če ste prezrli, tale zgodba je res fenomenalna:

Ljubljana, 27. oktobra (STA) – Delavska hranilnica je s skoraj milijon evrov težko dokapitalizacijo vstopila v lastništvo Aerodroma Maribor, poročajo mediji. Delavska hranilnica je na ta način od libeliškega Aviofuna odkupila 57-odstotni delež tega štajerskega letališča. Ostalih 43 odstotkov je še vedno v lasti Aviofuna.

Predsednik uprave Delavske hranilnice Jože Stegne je za različne medije dejal, da so se za dokapitalizacijo odločili, ker so ocenili, da gre za dobro naložbo in ker želijo dokazati, da je bila prodaja letališča Brnik tujcu napaka.

Največji lastniki Delavske hranilnice so Sindikat kovinske in elektro industrije Slovenije (SKEI), Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz), SKEI konferenca PS Gorenje in Sindikat državnih organov Slovenije.

Malce spominja na cerkveno spodbujanje zbiranja certifikatov med verniki pri cerkvenih družbah. Te pa so s kasnejšimi ponesrečenimi naložbami iz teh certifikatov naredile šrot. Bo Delavska hranilnica šla po podobni poti in iz delavskih prihrankov naredila enak šrot? Najbrž računa na prodajo mariborskega aerodroma Kitajcem. In najbrž zaman. V vmesnem času pa jim bodo stroški, povezani s praznim aerodromom, požrli kapital. Zanimivo je to ponavljanje zgodovine.

Če bi imel po kakšnem nesrečnem naključju prihranke pri Delavski hranilnici, bi bil zdaj zelo nervozen.

Nekateri bralci so imeli nekaj težav pri razumevanju razlike med gospodinjstvom in državo v mojem petkovem članku Ko gospodinjska logika švabske gospodinje odpove. Za lažje razumevanje sta spodaj navedeni dve ključni razliki.

Prvič, država ni gospodinjstvo, ker načeloma ni finančno enako omejena. Država ima za razliko od posamičnega gospodinjstva stabilizacijsko funkcijo in mora poskrbeti za izravnavanje ciklov, da so odkloni v pozitivno ali negativno smer obvladljivi. V slabih časih se gospodinjstva (in podjetja) zakrčijo, država pa mora poskrbeti, da se krč čimprej sprosti in “priskrbeti” podjetjem in gospodinjstvom delo. Gospodinjstva si v času krize ne morejo sama pomagati – z varčevanjem zgolj zmanjšujejo lastne stroške, ne vlečejo pa se iz krize. Iz krize bi se potegnila le, če bi investirala – denimo v obrtniško delavnico in si tako povečala prihodnji denarni tok. Nadaljujte z branjem→

Deflacija ni nujnost, pač pa stvar politične izbire. Deflacija je posledica (pre)nizkega agregatnega povpraševanja in premalo ekspanzivne monetarne politike. Oboje pa je stvar politične izbire. Države se lahko odločijo, da se deflaciji izognejo z masivnimi ukrepi fiskalne politike za dvig agregatnega povpraševanja in akomodativno (dovolj ekspanzivno) monetarno politiko. Problem je, če države čakajo predolgo. Ko se enkrat deflacija zagrize v kosti prebivalstva in gospodarstva, se je iz nje težko in zelo drago izvleči.

Za rešitev sedanje deflacijske depresije v evrskem območju so na voljo trije zelo preprosti in učinkoviti ukrepi: Nadaljujte z branjem→

Mednarodni denarni sklad (MDS) je po intelektualni metamorfozi po letu 2011 v očeh nekaterih postal središče intelektualne herezije. V zadnjem World Economic Outlook (oktober 2014), predstavljenem pred dvema tednoma na finančnem vrhu v Washingtonu, je MDS v tretjem poglavju ponovno udaril s tremi heretičnimi stališči. Prvič, zaradi trajnega upadanja stopenj gospodarske rasti in nevarnosti dolgoročne stagnacije naj vlade začnejo pospešeno vlagati v javno infrastrukturo, kar ima v času krize visoke učinke tako na kratki kot na dolgi rok. Drugič, financiranje vlaganj v infrastrukturne projekte s povečanjem dolga je bistveno bolj učinkovito kot pa fiskalno nevtralno financiranje. In tretjič, vlaganje v infrastrukturo z javnim zadolževanjem zmanjšuje javni dolg glede na BDP in to takoj. To je najbrž popolna herezija, absolutno skregana z gospodinjsko logiko, mar ne? Kako naj najemanje še več dolga za naložbe v slabih časih ne vodi naravnost v propad? Nadaljujte z branjem→

Ta komentar pišem nekaj dni preden bo v nedeljo Banka Slovenije uradno objavila rezultate stresnih testov za tri slovenske banke. Za razliko od lanskega javnega stresa, ki smo ga imeli s pregledom slovenskih bank, od letošnjih stresnih testov ne pričakujem veliko. Po lanskem potresu devete stopnje, so pričakovanja glede letošnjih stresnih rezultatov bolj podobna lahni poletni plohi. Če seveda ne bo kakšnega velikega presenečenja. Toda če že, je tega prej kot v lani dokapitaliziranih NLB in NKBM pričakovati v SID banki. * Nadaljujte z branjem→

• Five Easy Pieces on Keynes – Vladimir Gligorov
• Deflation in the euro zone is the world’s biggest economic problem – The Economist
• Exploding wealth inequality in the United States – Emmanuel Saez & Gabriel Zucman
• Monetary policy and inequality in the US – Vox
• Notes on Easy Money and Inequality – Paul Krugman
• Redistribution between generations – Simon Wren-Lewis
• China Will Keep Growing. Just Ask the Soviets. – NYTimes.com
• The Profits-Investment Disconnect – Paul Krugman
• Yellen´s Inequality Speech Revealed a “Closet Conservative” – Brookings
• Is the US Current Account Deficit Problem Over? – Econbrowser

Guntram B. Wolff, direktor bruseljskega think-tanka Bruegel, ima zelo dober predlog, kako v sedanji institucionalni in politični pat poziciji zagnati in financirati potrebne infrastrukturne projekte i  tako zagnali gospodarsko rast v Evropi. Ideja je, da bi v dveh letih za infrastrukturne projekte namenili 400 mlr. €, pri čemer bi vse nacionalne infrastrukturne projekte financirali prek izdaje obveznic Evropske investicijske banke (EIB). Prednosti tega pristopa so vsaj štiri. Prvič, cena zadolževanja EIB je zelo nizka. Drugič, posameznim državam se zaradi tega ne bi bilo treba zadolžiti in infrastrukturne investicije  zato ne bi imele negativnega vpliva na proračune držav. Tretjič, zaradi tega ne bi bilo treba čakati na dolgotrajne in praktično nemogoče dogovore glede fiskalne unije. In četrtič, te obveznice EIB bi lahko na sekundarnem trgu odkupovala ECB in tako po eni strani vplivala na njihovo ceno, na drugi pa uresničila svoje cilje glede potrebnega obsega kvantitativnega sproščanja.

Seveda pa bi Evropska komisija morala odobriti vse nacionalne infrastrukturne projekte in nad njimi bedeti, da ne bi prišlo do zlorab. Nadaljujte z branjem→

Za uvod in lažje razumevanje preberite najprej Metanje denarja iz helikopterja.

Each of the policy options I have discussed so far involves the Fed’s acting on its own. In practice, the effectiveness of anti-deflation policy could be significantly enhanced by cooperation between the monetary and fiscal authorities. A broad-based tax cut, for example, accommodated by a program of open-market purchases to alleviate any tendency for interest rates to increase, would almost certainly be an effective stimulant to consumption and hence to prices. Even if households decided not to increase consumption but instead re-balanced their portfolios by using their extra cash to acquire real and financial assets, the resulting increase in asset values would lower the cost of capital and improve the balance sheet positions of potential borrowers. A money-financed tax cut is essentially equivalent to Milton Friedman’s famous “helicopter drop” of money.

Nadaljujte z branjem→

Stara ideja Johna M. Keynesa in Miltona Friedmana, Ben Bernanke pa je to idejo večkrat predlagal Japonski (1999 in 2002), da je v času gospodarske depresije mogoče z “metanjem denarja iz helikopterja” spodbuditi agregatno povpraševanje, je spet zelo aktualna. Namreč, pokazalo se je, da monetarna politika s kvantitativnim sproščanjem (QE) ni bila uspešna. QE je sicer povsod ogromno povečal likvidnost, toda privedel je zgolj do novega balona na trgu kapitala ter povečanja dohodkov zgolj zgornjega 1%. QE pa ni dosegel željenega cilja – spodbuditve agregatnega povpraševanja.

Zato je spet zaživela ideja “helikopterskega denarja” – torej, da bi denar (zastonj in neposredno) dali tistim, ki ga bodo potrošili. Za uresničitev tega koncepta bi morali sodelovati fiskalna in monetarna politika. Prek fiskalne politike bi vlada znižala davke (ali dala socialne transferje) tistim z najnižjimi dohodki (ki običajno ves dohodek takoj potrošijo), monetarna politika pa bi to financirala prek QE. Razlika do sedanjega QE je v grobem samo v tem, da sedanji QE koristi le bogatim (lastnikom kapitala), ki pa ne trošijo, zaradi česar QE nima vpliva na agregatno povpraševanje. Helikopterski denar pa bi (naj) spodbudil prav to. Strošek za državo in centralno banko je v času likvidnostne pasti enak – blizu ničle. Vlada in centralna banka pa lahko ta stimulus kadarkoli umakneta (če denimo pride do nevarnosti povečane inflacije). Nadaljujte z branjem→