Mnoge je presenetila včerajšnja napoved Evropske komisije o gospodarskem preobratu v Sloveniji: letos naj bi slovenski BDP zrasel za 2.4%, leta 2015 za 1.7%, leta 2016 pa za 2.5%. EK je bila celo bolj optimistična kot vladni Umar, ki napoveduje za letos 2% rast, za leto 2015 pa 1.6%.

Te gospodarske napovedi so načeloma brez vrednosti. Njihova stalnica je, da običajno udarijo zelo mimo. Kljub temu pa je od njih dvojna korist. Prvič, zaradi izboljšanih kazalcev rasti BDP lahko izboljšamo napovedi proračunskega deficita in javnega dolga in s tem pomirimo tako Evropsko komisijo kot finančne trge. In drugič, javno napovedane višje stopnje rasti dvigujejo optimizem in zaupanje med potrošniki in podjetji, kar lahko obrne njihove odločitve glede bodočega trošenja. Delujejo kot samo-izpolnjujoče se napovedi – bolj kot verjamemo vanje, bolj delamo v smeri, da se res uresničijo. Zaradi česar se tudi uresničijo. Nadaljujte z branjem→

Te spodnje odstavke si velja nekajkrat prebrati, ko se zalotimo, da o prihodnosti razmišljamo tehnično in premočrtno – na podlagi preteklih trendov in pričakovane statistične verjetnosti posameznih dogodkov.

Seveda je bil John M. Keynes tisti, ki je dvakrat opozoril (leta 1921 v “A Treatise on Probability” in leta 1936 v “The General Theory of Employment, Interest and Money“) na to, da na prihodnji razvoj dogodkov vplivajo povsem “mehki dejavniki”, kot so pesimizem ali optimizem posameznikov, ki se oblikujejo v širšem okolju nervoze ali histerije ter v osebnem svetu lastne negotovosti in lastne percepcije zunanjih okoliščin, vključno z občutljivostjo na vreme. Sklepanje o prihodnosti na podlagi verjetnosti je še vedno samo verjetnost in ne daje nobene gotovosti glede bodočega razvoja dogodkov. Odločitev je kljub vsem poskusom racionalnih kalkulacij še vedno odvisna le od trenutnega sentimenta oziroma “navdiha” posameznikov, izid akcije pa predvsem od sreče in slučajnih dogodkov.

Nadaljujte z branjem→

Kdaj? 6. novembra 2014 ob 17. uri.
Kje? Na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v Lila dvorani, Kardeljeva pl.17.

Na dogodku Popoldne za korporativno integriteto v poslovni praksi gostimo:

• Christiana Böhlerja, do pred kratkim vodjo oddelka za forenziko Hypo Alpe-Adria-Bank International AG – Izzivi forenzičnih preiskav: Kako izslediti denar in ga pripeljati nazaj,
• Draga Kosa, vodjo delovne skupine za pripravo Slovenskih smernic korporativne integritete – Etika in posel: kako se izogniti pastem neetičnih poslovnih praks,
• Ksenijo Butenko Černe, članico uprave Leka in skrbnico skladnosti ravnanj za vse divizije Novartisa v Sloveniji – Skladnost poslovanja: Kako zgraditi in razvijati učinkovit sistem v podjetju in
• Luka Fabianija, CMS Odvetniška družba – Odgovornost vodilnih: zakonodajni vidik in praksa.

Nadaljujte z branjem→

Uradni konec tretje runde kvantitativnega sproščanja (QE) v ZDA in rekolekcija učinkov QE v ZDA, V. Britaniji in Japonski sta pokazala tisto, kar pokaže standardni, učbeniški makroekonomski model IS-LM: v času depresije zaradi premajhnega agregatnega povpraševanja in blizu ničelnih obrestnih mer, postane monetarna politika impotetntna. Še tako inovativno in obsežno eksperimentiranje z ukrepi monetarne politike nima učinkov stimuliranje rasti. V takih pogojih je učinkovita zgolj fiskalna politika, ki lahko spodbudi agregatno povpraševanje. Države z več fiskalnega stimulusa so v času te krize rasle hitreje. Države, ki so z varčevanjem zmanjševale povpraševanje, so padle še v globljo recesijo. In kot pravi Anatole Kaletsky v Reutersu (preberite spodaj), je to jasen dokaz, da je Keynes imel prav, da je v času prenizkega agregatnega povpraševanja treba uporabiti fiskalno politiko, monetaristi pa so živeli v zablodi, da je gospodarstvo v takšnih razmerah mogoče spodbuditi z zniževanjem obrestnih mer.

Več o tem v petek v Financah. Nadaljujte z branjem→

Odličen zapis Andreja Mertlja o neromantičnosti pravega podjetništva in redkih zmagovalcih.

Start-upi so novorojenčki gospodarstva. In kot vsi otroci potrebujejo nego in skrb. Delo, vloženo vanje, je neprimerno manjše od rezultata, ki ga prinašajo. Kar start-upi »prihranijo« pri finančnih virih, več kot nadomestijo s stournimi delovnimi tedni zaposlenih. Start-upi niso podjetja, katerih gorivo je denar ali akumulacija, nasprotno, start-upi so podjetja, ki vampirizirajo nefinančne vire in predvsem delovni elan zaposlenih ter tako gradijo svojo konkurenčno prednost in si poskušajo izbojevati svoj prostor pod soncem. Nadaljujte z branjem→

Ta post se navezuje na prejšnjega (Kriza zmanjšuje potencial za rast: histereza), pri čemer Larry Summers nazorno prikazuje, kako trajanje krize postopno zmanjšuje potencialno rast ameriškega BDP. Kot lahko vidite na spodnji sliki, vsako leto podaljševanja krize (nižje rasti od predkrizne) odščipne delček odstotka potencialnega BDP in trajno znižuje trajektorijo bodoče potencialne rasti.

Nadaljujte z branjem→

Standardna učbeniška makroekonomija uči, da padec v agregatnem povpraševanju povzroči recesijo, v kateri tekoči BDP pade izpod potencialnega glede na dane proizvodne možnosti. Vendar je ta učinek kratkotrajen, saj se z okrevanjem gospodarstvo kmalu vrne k trendu potencialne rasti. Oscilacije BDP naj ne bi prizadele potenciala za rast. Toda Blanchard & Summers sta že leta 1986 pojasnila, da ima lahko trajno visoka brezposelnost dolgoročno negativne učinke na sam potencial za rast. Ta učinek sta imenovala “histereza”. Danes učinek makroekonomske histereze razumemo širše, in sicer kot dolgoročno negativni učinek trajajoče krize na obseg in kvaliteto obeh produkcijskih faktorjev (dela in kapitala). Trajajoča kriza ciklično (kratkotrajno) brezposelnost spreminja v strukturno (dolgoročno), pri čemer gredo v nič znanja in potenciali trajno brezposelnih. Na drugi strani pa zaradi dolge krize trajno izostanejo investicije podjetij. Oboje skupaj pa z vsakim letom podaljševanja krize zmanjšuje potencialno rast BDP.

Letos je Ball (2014) okvantificiral učinek histereze sedanje dolge recesije na dolgoročno znižanje potencialne rasti BDP. Primerjal je, kako z vsakim letom podaljševanja krize upada potencial za bodočo rast in ugotovil, da je sedanja kriza med 23 državami OECD glede na leto 2007 v povprečju zmanjšala potencialni BDP za 8.4% (kot da bi kdo izbrisal BDP celotne Nemčije). Pri tem v nekaterih državah ni negativnih učinkov (Avstralija, Švica), medtem ko je v Češki in Španiji učinek histereze zmanjšal potencialni BDP za več kot 20%, v Grčiji, Madžarski in Irski pa za več kot 30% (glejte sliko). Nadaljujte z branjem→

• Keynes was right – Anatole Kaletsky
• Apologizing to Japan – Paul Krugman
• In praise of macroeconomists (or at least one of them) – Simon Wren-Lewis
• The Zombie System: How Capitalism Has Gone Off the Rails – Michael Sauga
• Give Me Some Crowding-Out – Francesco Saraceno
• Diversity in Economics – Janet Yellen
• Romer and Romer vs. Reinhart and Rogoff – WSJ
• Fiscal Devaluation in a Monetary Union – IMF
• Brands of nonsense – John Quiggin
• The heritability red herring – Chris Dillow
• Reflections on the new ‘Secular Stagnation hypothesis’ – Larry Summers

Tako kot povsod, je tudi v ekonomiji ideologija zelo zakoreninjena in ima zelo drage makroekonomske posledice. Zaradi ene ideološke dogme (obsedenost z dolgom oziroma nujnost varčevanja v času krize) zadnja leta zelo trpi celotno evro območje. Druga takšna ideološka dogma je obsedenost z inflacijo. Zaradi nje je denimo ECB leta 2010 začela hitro dvigovati obrestne mere. Podobno je naredila tudi švedska centralna banka. Zaradi nestrinjanja s tem je leta 2012 viceguverner Riksbank Lars Svensson, sicer eden izmed vodilnih ekonomskih strokovnjakov za ciljanje inflacije, odstopil. Pokazalo se je, seveda, da je imel prav. Švedska je zaradi napačne monetarne politike zapadla v deflacijo in je morala spustiti obrestno mero na ničlo. To je lahko zadoščenje za Svenssona, toda problem je škoda, ki jo je švedska centralna banka z ideološko obsedenostjo povzročila gospodarstvu.

Lars Svensson quit Sweden’s Riksbank in a huff last year, frustrated by the central bank’s insistence on raising rates despite the deflationary dangers. His former employer has just tacitly admitted that the economist was right.

The Riksbank earlier this morning cut its benchmark interest rate to an unprecedented zero per cent, and markedly moved out its forecast for when it will lift rates again until mid-2016, in an attempt to ease the deflationary forces gripping the Swedish economy. Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem v “Kako in zakaj je Bruselj klonil pod pritiski članic” pisal o tem, da je Evropska komisija brez pripomb sprejela osnutke proračunskih načrtov za leto 2015 vseh članic. Pri tem sem se nekoliko naslajal nad tem, kako bravurozno je Italija v Italy’s Draft Budgetary Plan 2015 z odličnimi metodološkimi argumenti izpodbila zahteve Bruslja glede nujnosti varčevanja. Tudi Slovenija naj bi bila uspešna pri branjenju slovenskega proračunskega načrta. Včeraj se je državna sekretarka na ministrstvu za finance Mateja Vraničar pohvalila: “Menim, da nam s tem, ko nam ne naložijo popravljalnih ukrepov, povejo, da so zadovoljni.”

No, potem pa me je kolega opozoril na osnutek proračunskega načrta, ki ga je v Bruselj poslala Slovenija. In ob pogledu nanj me je v hipu spreletelo grozno spoznanje: v Evropski komisiji proračunskih načrtov očitno niti prebrali niso. Sicer bi morali imeti pripombe. Poglejte si spodnjo skrpucalo s “slovensko angleščino” in nekaj deset hudih tipkarskih in slovničnih napak že na prvi strani. Že v naslovu dokumenta je napaka. Nato poglejte tabele in na strani 4 boste denimo ugotovili, da se ključne številke glede rasti komponent potencialnega BDP za leto 2014 “ne seštejejo”. Nekdo ni preveril plusov in minusov. In ta številka je ključna, ker namreč določa obseg prilagajanja. Če ni pravilno izračunana, potem bodisi “preveč” bodisi “premalo” varčujemo. Italijani to razumejo, naši pa niti ne pogledajo.

Ne samo, da v Bruslju ne berejo (več) proračunskih načrtov članic, tudi pri nas na ministrstvu teh dokumentov ne preberejo, preden jih pošljejo v Bruselj. Razpad sistema. Nadaljujte z branjem→