Prejšnji teden smo na Popoldnevu za korporativno integriteto na Ekonomski fakulteti med drugimi gostili tudi Christiana Böhlerja, nekdanjega vodjo oddelka za forenzične preiskave v avstrijski Hypo Alpe Adria Bank. Böhler je predavanju opisal, zakaj je forenzično preiskovanje bank potrebno in pri tem izpostavil dva ključna vidika. Prvi vidik je povrnitev denarja iz kriminalnih transakcij med bankami in komitenti. Drugi vidik pa je sociopsihološki , saj se “na ta način pokaže, da se takšne prakse ne odobravajo, da želimo izvedeti, kaj se je zgodilo, najti odgovorne in povrniti čim več denarja” (Dnevnik). Böhler je tudi pojasnil postopke forenzičnega preiskovanja bank in iskanja sledi za izginulim denarjem.

Dnevnik je po predavanju s Christianom Böhlerjem naredil zanimiv intervju. Priporočam. Nadaljujte z branjem→

Tale slika pove več kot tisoč besed: leta 2012 je delež zgornjega 0.1% prebivalstva v ZDA znašal 22% celotnega premoženja, natanko toliko kot delež spodnjih 90% prebivalstva. Pred tem so imele ZDA podobno stopnjo neenakosti le še pred WW1 in med obema vojnama.

Vir: The Economist

Simon Wren-Lewis piše o tem, da je napačen pristop k reševanju “nemškega problema” tak, da “Nemčijo silimo“, naj bo fiskalno bolj ekspanzivna, kaj šele, da naj bi to naredila, da bi na ta način pomagala drugim. Zelo preprosta rešitev tega problema je višja inflacija v Nemčiji, močno nad 2% letno. To bi znižalo nemško konkurenčnost, ki si jo je pridobila z zadrževanjem plač. Za takšno, višjo inflacijo pa bi Nemčija potrebovala močno konjunkturo. Slednje pa nima in nič ne kaže, da bi jo lahko imela v času depresije ali stagnacije v ostalih članicah EU.

Nadaljujte z branjem→

Ameriške Zvezne rezerve (FED) so prejšnji teden oznanile, da zaradi izboljšanja stanja v gospodarstvu končujejo s programom kvantitativnega sproščanja (Quantitative easing, QE). Gre za daleč najdražji eksperiment v zgodovini človeštva, v katerem je FED z nekonvencionalnimi ukrepi monetarne politike, predvsem z neposrednim odkupovanjem državnih obveznic, korporativnih in hipotekarnih obveznic, v treh krogih QE napihnil svojo bilančno vsoto iz 800 milijard na 4,5 trilijona dolarjev. FED je program QE prekopiral od japonske centralne banke (BoJ), ki ga je prvič začela uporabljati leta 2001 in nato spet od leta 2010, leta 2009 ga je začela uporabljati še britanska centralna banka (BoE), od oktobra letos pa tudi Evropska centralna banka (ECB). Poglejmo, kaj je centralne banke najbolj razvitih držav sveta prisililo v ta najdražji eksperiment in ali se je splačal. Nadaljujte z branjem→

Whatever medicine is being doled out isn’t working. Citigroup Chief Economist Willem Buiter recently described the Bank of England’s policy as “an intellectual potpourri of factoids, partial theories, empirical regularities without firm theoretical foundations, hunches, intuitions, and half-developed insights.” And that, he said, is better than things countries are trying elsewhere.

There is a doctor in the house, and his prescriptions are more relevant than ever. True, he’s been dead since 1946. But even in the past tense, the British economist, investor, and civil servant John Maynard Keynes has more to teach us about how to save the global economy than an army of modern Ph.D.s equipped with models of dynamic stochastic general equilibrium. The symptoms of the Great Depression that he correctly diagnosed are back, though fortunately on a smaller scale: chronic unemployment, deflation, currency wars, and beggar-thy-neighbor economic policies.

Nadaljujte z branjem→

Z ozirom na ujetost v recesijo in deflacijo ter nesposobnost rešitve iz te luknje tudi s pomočjo kvantitativnega sproščanja (QE) John Muellbauer iz Oxford University predlaga “QE za ljudi” namesto QE za bogate. Po domače rečeno, predlaga, da ECB razdeli helikopterski denar vsakemu prebivalcu v evro območju. Predlog je preprost: namesto da bi odkupovala korporativne in državne obveznice, naj bi ECB odprla poseben račun za vsega odraslega prebivalca evroobmočja in vsakomur na račun nakazala neko vsoto denarja. Če bi vsakemu posamezniku ECB nakazala 500 € in bi ta porabil samo četrtino tega za dodatne nakupe, bi to dvignilo potrošnjo za 34 mlr. € oziroma za 1.4% BDP. Z dodatnimi davki iz naslova povečanega trošenja pa bi lahko vlade znižale deficite in javni dolg.

Celotni strošek operacije bi bil 150 mlr. €, kar je slaba sedmina tega, za kolikor namerava ECB izdati primarnega denarja za odkupe obveznic (1,000 mlr. €). Ali drugače rečeno – ECB bi lahko, vkolikor bi bilo potrebno, skoraj sedem let učinkovito spodbujala rast namesto neučinkovitega metanja denarja za odkupe obveznic.

Predlog nikakor ni neumen in tudi ne neizvedljiv.

Nadaljujte z branjem→

• The Draghi Put on Trial and Self-fulfilling Crisis – Gita Gopinath
• The ECB should stop fearing the Germans – Paul DeGrauwe
• Germany and pre-recession cost cutting – Simon Wren-Lewis
• Quantitative Easing for the People – John Muellbauer
• ECB and QE …- Tony Yates
• Why John M. Keynes Is the Economist the World Needs Now – Bloomberg
• Shaping the Future of the Macroeconomic Policy Mix – Janet Yellen
• Every man for himself – The Economist
• The Economics of Inclusion – Ricardo Hausmann
• The zero lower bound has not been very severe – Eric Swanson
• Neo-Fisherites again: Schmitt-Grohe and Uribe – Nick Rowe
• Neo-Fisherian Nonsense – EconoSpeak
• George Osborne’s European triumph – mainly macro
• Scientists behaving badly – Andrew Gelman
• The Federal Government Now Employs the Fewest People Since 1966 – WSJ
• Kids born in crisis: Children of the Berlin Wall fall – Vox EU
• Different Unemployment Measures Tell (Mostly) the Same Story – Tim Taylor

Tale pesem je bila včeraj na radiju, ko sem se peljal z letališča. Najbrž postajam sentimentalen na stara leta. Ampak tale pesem mi je bila všeč že takrat v času študija, ko sem se vsak konec tedna iz Ljubljane vozil domov. Na vas.

Danes se je perspektiva sicer nekoliko razširila in je Slovenija vas. Toda zelo lepa vas.

The Economist poroča o tem, kako je nekdanji guverner ECB Jean-Claude Trichet novembra 2010 v ostrem pismu irskemu finančnemu ministru prislili Irsko v bail-out bank – z grožnjo, da bo ECB sicer odtegnila izredno likvidnost (Emergency Liquidity Assistance – ELA) irskim bankam. (Pismo je včeraj objavila tudi ECB). Odtegnitev te likvidnosti bi irske banke v hipu spravila v nelikvidnost in povzročila bank-run. Trichet je Irsko prislil v brezpogojni sprejem štirih pogojev: (1) Irska mora uradno zaprositi za pomoč Evroskupino, (2) mora se zavezati k fiskalni konsolidaciji (varčevanju), strukturnim reformam in finančnemu prestrukturiranju v skladu s programom trojke, (3) mora dokapitalizirati banke, in (4) vlada mora dati garancijo, da bo poplačala vsa prejeta ELA sredstva.

Trichet je s tem Irsko prisilil ne samo v to, da je morala vlada sprejeti oster varčevalni program, kar je irsko brezposelnost dvignilo na 15%, in da je irska država morala jamčiti za popolno poplačilo prejete likvidnosti od ECB, ampak posredno tudi v to, da so kreditorji, ki so prej brezskrbno in malomarno dajali kredite irskim bankam, bili v celoti poplačani. Če hočete, Trichet je Irsko prisilil, da je na plečih davkoplačevalcev izplačala predvsem nemške in francoske banke. Brez hair-cuta.

Preberite na koncu še Trichetovo pismo, ki ga je objavil Irish Times. Nadaljujte z branjem→