Ne vem točno, kaj me je gnalo, da sem razmeroma pozorno spremljal razpravo o spremembi Zakona o minimalni plači med delodajalci in sindikati. Pravzaprav med sindikati in delodajalci ni šlo za razpravo. Nikoli ne gre za razpravo. Gre bolj za medsebojno obstreljevanje s parcialnimi argumenti za svoje stališče ter vzajemno ignoriranje nasprotnikovega mnenja. Oboji ob tem stavijo predvsem na zmago na forumu javnega mnenja. Resnici na ljubo zadevna debata tudi ni mogla biti posebej zanimiva, saj nobena od “sprtih” strani zadnjih dvajset let ni zmogla ponuditi posebej originalnega argumenta. In vendar so večni nasprotniki stopili skupaj vsaj v enem elementu plačne politike. Strinjajo se, da je potrebno prihodke od dela razbremeniti davkov in prispevkov in na ta način povišati tudi minimalno plačo.

Nadaljujte z branjem→

The real objection is political not economic. Sending out checks is a hybrid of monetary and fiscal policy — public spending financed by pure money creation. That’s why it would work. Politically, this is awkward.

The big central banks have been granted independence to discharge a narrow mandate. Aiming for low inflation was seen as uncontroversial and hence non-political. Central banks could be left alone, without much compromising the democratic process. Meanwhile, politicians wouldn’t be tempted to risk higher inflation for short-term political purposes.

This idea that monetary policy isn’t political was never more than a useful fiction. Central banks can’t avoid making choices with distributional, hence political, implications. The real case for central-bank independence isn’t that monetary policy is non-political; it’s that central banks are better than politicians at economic policy.

Nadaljujte z branjem→

Na tem blogu sva Aleš Praprotnik in jaz že nekajkrat zapisala (tukaj, tukaj in tukaj), da je stoletna makroekonomska dogma, da banke ustvarjajo kredite na podlagi zbranih depozitov, zgolj mit. Mit, ki je zapisan v vseh učbenikih makroekonomije ter sestavni del tistih redkih makroekonomskih modelov, ki sploh imajo vključen bančni sektor. Ta finančna kriza je na srečo opravila tudi s tem mitom. Najprej so uradno priznali na britanski centralni banki, nato pa (čeprav sramežljivo in potiho) tudi drugje. Dejstvo je, da banke kredite ustvarjajo iz nič – ko banka odobri kredit (povečanje v aktivi), hkrati na drugi strani bilance ustvari zapis o protiimetju (terjatvi do dolžnika v pasivi). Banka ustvari kredit dobesedno iz nič. Za to ne potrebuje depozitov, niti posojil centralne banke. Posojila centralne banke so potrebna zgolj za vzdrževanje likvidnosti bank do drugih bank. Torej najprej nastane kredit, ki financira investicije, na podlagi teh pa nastane varčevanje. In ne obratno, kot učijo učbeniki.

No, nekaj dni nazaj sta raziskovalca IMF in Bank of England, Zoltan Jakab in Michael Kumhof, objavila članek, ki predstavlja prvi tak makro model, ki vključuje bančni sektor na bolj realistični osnovi.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman pravi, da je sedanja velika recesija odprla tri ključna makreokonomska vprašanja. Prvič, vprašanje predkriznega zadolževanja, predimenzioniranega finančnega sistema in posledične makroekonomske ranljivosti. Drugič, akutna finančna kriza s kolapsom likvidnosti ter z bankroti in bail-outi bank. In tretjič, dolgo obdobje depresivnega gospodarstva in brezposelnosti. Prvo je Minskyjevo vprašanje, drugo Bagehotovo in tretje Keynesovo. Modtem ko naj bi empirične študije v zadnjih nekaj letih že zadovoljivo pojasnile Bagehota in potrdile pravilnost Keynesovih receptov, pa ostaja odprto vprašanje Minskyja. In glede slednjega tudi Krugman ne vidi očitnega: problem nestabilnosti je v prosti mobilnosti kapitalskih tokov. Nadaljujte z branjem→

Pred enim mesecem sem pisal o vlogi zbornic kot pomembnega subjekta pri vzpostavljanju družbenega ravnovesja. Tedaj si z apeliranjem na ureditev njihovega financiranja, da ne bi zapadle v tržno zanimivo, vendar družbeno škodljivo lobiranje za sumljive partikularne interese posamičnih lobijev, nisem pridobil veliko simpatij. Nasprotno. Mnogi so komentirali, da bi po tej logiki tudi članstvo v sindikatih moralo biti obvezno. In moj odgovor, ki spet ne bo osrečil večine bralcev tega časopisa, je: ne nujno, toda študije kažejo, da višja zastopanost zaposlenih v sindikatih vodi k nižji neenakosti in s tem k večji družbeni stabilnosti. * Nadaljujte z branjem→

Za lažje razumevanje komentarja Sindikati – stražarji pekla ali nebes? – pregled empiričnih študij in naša študija (Damijan, Kostevc & Lindič, 2015) o tem, kaj se dogaja na trgu dela v zadnjih desetletjih v EU. Tudi v EU prihaja do tipične U-oblike sprememb na trgu dela. Glavne razloge za to evolucijo pa najdemo na eni strani predvsem v povečanih vlaganjih v R&R in inovacijah, na drugi strani pa v globalizaciji (povečanem uvozu proizvodov nizke in srednje tehnologije iz Kitajske) in offshoringu (relokaciji proizvodnje bodisi v državo ali v druge države). Glej spodaj glavne ugotovitve študije.

Nadaljujte z branjem→

Še drugo dopolnilo za lažje razumevanje komentarja Sindikati – stražarji pekla ali nebes? – študija raziskovalcev IMF (Jaumotte in Osorio Buitron, 2015), ki ugotavlja, da manjša sindikalna zastopanost zaposlenih v razvitih državah OECD v obdobju 1980 – 2010 lahko pojasni močan porast neenakosti, merjene z deležem dohodkov zgornjih 10% (pa tudi z Gini koeficienti).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zadnji podatki o rasti bruto domačega proizvoda za 2,9 % glede na isti kvartal lanskega leta, so ponovno pokazali na problem spremljanja gospodarske rasti po izdatkovnem principu. Po uradni statistiki se namreč uvoz odšteva od izvoza, saldo menjave s tujino pa praviloma razume kot prispevek izvoza k rasti BDP. In ker je bil uvoz v zadnjem kvartalu lanskega leta precej nižji (predvsem zaradi nižjih cen naftnih derivatov), je večina komentarjev vso gospodarsko rast pripisala izvozu. Prvi kvartal letošnjega leta pa je porastel tudi uvoz in omenjeno sklepanje ne zdrži več. Zato še nekoliko podrobneje poglejmo, kaj se je dogajalo z BDP v prvem letošnjem kvartalu. Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman sedanje nategovanje v pogajanjih med Grčijo in “inštitucijami” ter poigravanje z Grexitom primerja s situacijo iz leta 1914. Tudi takrat so se evropske države naveličale diplomatskih sporov in odločitev za vojno se je zdela kot odrešitev. Toda ta “odrešitev” je bila krvava – štiri leta nesmiselne vojne so terjala 17 milijonov smrtnih žrtev in 20 milijonov mrtvih. Grexit lahko pomeni podoben “usodni strel”, kot ga je Gavrilo Princip sprožil na Franza Ferdinanda v Sarajevu.

Pa vendar je izogib Grexitu tako zelo enostaven: le apetite po tem, koliko lahko Grčija letno odplača dolgov, je treba zmanjšati. Zahtevani primarni presežek v proračunu do okrog 1 do 1.5% BDP (toliko bi šlo za letno servisiranje dolgov) je za Grčijo še znosen in sprejemljiv. Z dvigom stopnje DDV pred sezono in z nekolikšnim zmanjšanjem najvišjih pokojnin bi se to dalo doseči. Nadaljujte z branjem→

• The age of open financial imperialism – Branko Milanovic
• Recognising the success of macroeconomic myths – Simon Wren-Lewis
• Sex and Drugs and Zero Rates – Paul Krugman
• Putting Economic Models in Their Place – Brad DeLong
• More on Mathiness – Economics Blog
• Last Exit Before Chaos – Paul Krugman
• Henry and Kant: outsourcing morality – Branko Milanovic
• Evidence of political budget cycles – Vox EU
• Northern Discomfort – Paul Krugman
• How we make emotional decisions – MIT News
• Room for Improvement – Narayana Kocherlakota
• The Sharing Economy – Tim Taylor