O tem bom sicer več pisal v jeseni. Dani Rodrik je že leta 2007 izpostavil “teorem nemožnosti globalizacije“, ki ga lahko smiselno prevedemo tudi v “politično trilemo evra”: ni mogoče hkrati imeti globoke integracije (evro), nacionalne države in demokracije. Predstavljajte si to kot trikotnik, pri čemer so vogali evro, nacionalna država in demokracija. Trikotnik povezav na daljši rok ni vzdržen, vzdržne so le posamične stranice trikotnika. Zato politična trilema. Enemu izmed treh vogalov v trikotniku se je treba odpovedati. Ohraniti nacionalno državo ob evru je mogoče, vendar je za to treba žrtvovati demokracijo doma. Namesto demokratičnega domačega odločanja se o vseh ključnih vprašanjih ekonomske politike (monetarne, fiskalne, socialne, razvojne, delovnopravne,…) odloča na ravni federalnih institucij. Treba se je odpovedati demokraciji. Nadaljujte z branjem→

Kako zaobiti Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in doseči isto s pogajanji o TPP, TTIP in TISA:

London School of Economics je pred časom imel diskusijo na visoki akademski ravni o tem, kako rekonstruirati makroekonomijo. Tukaj je transcript (Brad DeLong), tukaj pa video. Vprašanje se je večinoma vrtelo okrog tega nesrečnega neokeynesianskega dinamičnega stohastičnega modela splošnega ravnotežja (DSGE), ki je (neo)keynesianski samo po imenu (v bistvu je neoklasični RBC model z rigidnimi cenami, in slednje je vse, kar ima skupnega s keynesianskim). DSGE modeli so akademske igračke, ki temeljijo na pravljičnih predpostavkah racionalnih pričakovanj, racionalnih reprezentativnih agentov, ki medčasovno optimizirajo potrošnjo in varčevanje na podlagi obrestne mere, ki se po eksternem šoku prevalijo iz enega splošnega ravnotežja v drugega itd. In ki jih ne morete uporabiti niti za sajenje koruze, še najmanj pa za napovedovanje ekonomskih kazalcev ali česarkoli drugega. Ker tega pač, milo rečeno, ne počnejo prav uspešno – glejte tukaj, in predvsem paper Edge & Gurkaynak (2010).
Nadaljujte z branjem→

Kdaj ste nazadnje maksimirali svojo funkcijo koristnosti? Minimizirali stroške svoje potrošnje?  Ste ob tem upoštevali vse alternative in bili seznanjeni z vsemi informacijami, potrebnimi za odločanje? Ste pri svoji potrošnji uspeli izenačiti mejno koristnost kupljenega blaga z njeno ceno? Ste dobro premislili oportunitetne stroške vaših izbir in konsistento ocenili verjetnosti prihodnjih dogodkov? V kolikor ste navedenemu prikimavali in se obenem čudili moji potrebi po vprašanju, ste primer nadvse redkega, skoraj mitskega bitja, ki ga je stroka poimenovala homo economicus oziroma ekonomski človek. Nadaljujte z branjem→

Ekonomistom Anne Krueger, najbolj angažirane ekonomistke v ekonomski politiki v zadnjih treh desetletjih, ni treba posebej predstavljati. Danes 81 let stara Anne Krueger je v svoji karieri bila profesorica na Duke, Stanfordu in John Hopkins university, toda vmes je bila tudi glavna ekonomistka Svetovne banke (1982-1986), predsednica Ameriške zveze ekonomistov (1996) in namestnica direktorja IMF (2001-2006) ter svetovalka različnim vladam. Njeno delo se nanaša predvsem na trgovinsko politiko, reformne politike držav v razvoju ter vlogo mednarodnih organizacij pri tem.

Kruegerjeva morda ni najbolj nedolžna glede preteklih politik Svetovne banke in IMF do držav v razvoju (v času “njenega službovanja” so namreč nastali univerzalni predlogi reformnih politik mednarodnih inštitucij državam v razvoju, ki jih je leta 1989 Williamson povzel v Washingtonskem konsenzu, in te politike niso bile uspešne glede spodbujanja razvoja. Nasprotno, uspevale so države, ki so se tem pravilom v velikem loku izognile). Toda Kruegerjeva je, leta 2001, ko je bankrotirala Argentina, uradno predlagala nekaj nezaslišanega: da države smejo bankrotirati enako kot podjetja in da se jim pri tem mora, enako kot podjetjem, odpisati dolg. Z odpisom bi države, enako kot podjetja, lahko začele znova s čistimi bilancami in se brez škodljive politike zategovanja pasu hitreje vrnile k rasti. Izognile bi se izgubljenim desetletjem, ko zaradi zmanjševanja javnih izdatkov z namenom odplačevanja obresti na previsok dolg niso sposobne zagnati rasti.

Tedaj nezaslišan predlog, ki ni imel nobene možnosti za uspeh. In danes?

Nadaljujte z branjem→

• The Promise and Peril of Macroprudential Policy – Barry Eichengreen
• What really drives public debt – Vox EU
• Schäuble’s ticking clock – Mean Squared Errors
• Currency changes and contracts: Lessons for Greece – Vox EU
• Chateaubriand and inequality: two centuries later – globalinequality
• Style, Substance, and The Donald – Paul Krugman
• America is on the wrong side of history – Joe Stiglitz
• Roots of Reaganolatry – Paul Krugman
• The Sharing Economy – Leisure of the Theory Class
• Explaining Stagnation and Why It Will Persist – Thomas Palley

Ta zadeva najbrž zanima 100 ali 200 ljudi na svetu. Ima pa lahko velike posledice za razvoj makroekonomske teorije. Paul Romer je pred časom naredil velik eksces, križarski pohod z zapisi o “mathiness” (matematičnost) proti zlorabi matematike v ideološke namene. Romer dokazuje, da so Lucas & co. iz freshwater ekonomske šole (Chicago + Minneapolis) nategnili matematiko oziroma da matematični zapisi v modelih ne ustrezajo verbalnemu opisu modelov.   Če ste slučajno spremljali zapise, ki jih tukaj objavljam o tem, ste morda imeli problem z razumevanjem, kajti Romerjev jezik kljub blogovskemu formatu ostaja akademski. Noah Smith je naredil hvalevreden poskus “prevoda Romerja v ljudski jezik“.

Nadaljujte z branjem→

Paul Romer in Paul Krugman nadaljujeta diskusijo, zakaj se je “freshwater ideologija” (torej ideologija ekonomistov okrog Chicago university (predvsem Roberta Lucasa), da so posamezniki racionalni, da se trgi samourejajo in da korekcije z monetarno in fiskalno politiko niso potrebne) tako hitro razširila. Romer pravi, da je del odgovora v tem, da je Lucasovo predpostavko racionalnih pričakovanj pričakal zelo sarkastičen sprejem s strani nobelovca Roberta Solowa (M.I.T.). Zato naj  bi se freshwater ekonomisti zaprli v svoj matematični kokon, v katerem naj bi njihova teorija delovala (no, Paul Romer pravi, da tudi v čisti matematiki ta teorija ne velja, in da so predpostavke močno nategnjene, le da se zelo redki posamezniki odločijo prebiti se skozi to matematiko in to odkriti). Nadaljujte z branjem→