Jure Jež

Javna Agencija za Varstvo Konkurence Republike Slovenije (v nadaljevanju AVK) ima po javno dostopnih podatkih dvakrat toliko zaposlenih, kot jih je imela njen predhodnica UVK. Vendar pa navkljub kadrovski popolnjenosti agencije opažam pomanjkanje strokovnosti. Postopke presoje koncentracij AVK na koncu praktično vsem »z lahkoto« potrdi, velik del odločb, ki jih AVK izda in ki dokazujejo zlorabo prevladujočega položaja, pa pozneje pade na sodiščih. Ta vzorec je predvsem mogoče zaznati v delovanju AVK v fazi izvedbe samih postopkov presoje koncentracij. Nadaljujte z branjem→

Zadeva je sicer znana že iz področja psihologije in medicine, pa tudi klimatskih sprememb itd. Namreč, da večine rezultatov znanstvenih raziskav, objavljenih v najboljših akademskih revijah, ni mogoče reproducirati. Ali drugače rečeno, če ponovite poskus ali empirično ocenite neke podatke z natanko isto metodo, kot so jo uporabili avtorji objavljene raziskave, ne boste dobili enakih rezultatov. V nemškem Bayerju so denimo poskusili ponoviti rezultate poskusov objavljenih 67 raziskav, pa jim je uspelo reproducirati zgolj 14 izmed njih. V Amgenu so poskusili reproducirati rezultate 53 študij iz področja raziskav raka, ki so jih naredili v priznanih laboratorijih in ki so bili objavljeni v top akademskih revijah. Toda izkupiček je bil še manjši – uspeli so ponoviti rezultate le v 6 primerih izmed 53. V ekperimentalni psihologiji je bilo to razmerje 1 proti 3. Nadaljujte z branjem→

Avgusta sem pisal o t.i. “neofisherizmu“ (Neofisherizem: Ali je monetarna politika zamešala predznake?) – bitki med ekonomisti za interpretacijo učinkov monetarne politike: ali centralna banka z znižanjem (nominalne) obrestne mere vpliva na povečanje inflacije (standardni makroekonomski pogled) ali pa velja obratno da nizke obrestne mere vodijo tudi k nizki inflaciji oziroma celo deflaciji (heretični pogled neofisherjancev). Ta dilema je v sedanjih časih seveda ključnega pomena: kajti če centralne banke s tiščanjem obrestnih mer na  ali pod ledišče ter masovnim bombardiranjem trgov z likvidnostjo dejansko povzročajo deflacijo, potem je ta politika centralnih bank napačna. Centralne banke bi s tem povsem zamešale predznake. Nadaljujte z branjem→

Tisti bolj razsvetljeni med nami seveda vedo, da denar ne more kupiti sreče. Materialne dobrine so davno prerastli. Zadovoljni so s tistim, kar imajo, ne tekmujejo s sosedi in nakupovalne terapije ne rabijo za svoje mentalno ravnovesje. Dosegli so stanje poduhovljenosti, ki jih dela nevidne za ekonomsko znanost. No, če smo povsem natančni, za mikroekonomske puriste niso nevidni, le njihov prosti čas jim prinese večjo korist kot potrošnja ostalih dobrin. Zanj so, prek manjšega delovnega vložka, enostavno pripravljeni plačati preveč, da si ga ne bi privoščili. Ne pehajo se za višjim dohodkom, potrošnjo so spregledali kot popolnoma prazno. Toda ali so tako ljudje srečnejši?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko skoraj v vseh medijih prebrali novico, da NLB prodaja 800-milijonski portfelj slabih terjatev. Razen povzetka sporočila banke, kakih komentarjev praktično ni bilo, saj gre za precej »strokovno« zadevo. Odločitev NLB je pravzaprav logična. Med skupnim premoženjem ima še vedno skoraj četrtino slabih posojil in s prodajo teh terjatev (po oceni gre za okoli šestino vseh terjatev bančne skupine NLB do gospodarstva) bi se ta kazalec pomembno izboljšal. Dodatno pa je na te terjatve v skladu s stresnimi testi najbrž oblikovala raje večje kot manjše popravke in z ugodno prodajo bi lahko realizirali celo kak dobiček (če bi jih prodali nad njihovo neto vrednostjo po izvedenih popravkih). Kljub tem ugodnim vplivom na položaj banke, pa transakcija vseeno odpira kar nekaj dilem.

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

V zadnjih nekaj tednih se je na blogih v luči izvolitve novega vodje laburistov v Veliki Britaniji Jeremyja Corbyna in njegove ideje o ‘kvantitativnem sproščanju za ljudi’ – PQE (po katerem naj bi centralna banka od investicijske banke odkupovala njene obveznice, le-ta pa bi novo ustvarjeni denar porabila za javne investicije) razvila zanimiva debata o tem, kakšen vpliv naj bi takšno financiranje imelo na uzakonjeno neodvisnost centralne in ali sploh potrebujemo neodvisne centralne banke ali bi jih bilo bolje ukiniti. Nadaljujte z branjem→

Tale slika lepo ilustrira, kako je Putin znova presenetil zmedeni Zahod. Prvič na Krimu in zdaj še v Siriji. In to v stilu. Pred tem je prišel v New York v OZN povedat, da bo Rusija postala bolj aktivna proti islamistom v Siriji, če že Zahod nima strategije. Pa je vseeno ujel Zahod s spuščenimi hlačami.

Aja, in ne pozabite, kako je Putin septembra 2013 v gostujočem komentarju v New York Timesu sesul načrtovan ameriški napad proti Asadovemu režimu v Siriji. Putin ima načrt, in podmena tega načrta je, da je Asadov režim manjše zlo od Islamske države.

Gre za precej staro dilemo v ekonomiji. Do nedavnega je veljala standardna dogma, da naj bi minimalne plače kot takšne ali njihovo povečanje zniževalo zaposlenost oziroma vplivalo na povečanje brezposelnosti. Kajti podjetja se racionalno odločajo in ob višjih plačah začnejo odpuščati oziroma manj zaposlovati. Še posebej naj bi to veljalo za slabše plačana dela v storitvenem sektorju ter za mlade delojemalce. No, potem pa so pred nekaj leti nove študije pokazale, da so bile tradicionalne študije slabo oziroma napačno dizajnirane in da so bile ekonometrično neustrezne ali pristranske, pa tudi zaradi neupoštevanja prostorske heterogenosti (ne sprašujte!). Novejše študije (z upoštevanjem napak v starejših študijah) v zadnjih dvajsetih letih za razvite države skorajda brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na zaposlenost. Če že, naj bi bil ta učinek minimalno prisoten le med prvimi iskalci zaposlitve (mladimi), vendar ne nujno ter med slabo plačanimi negovalci v domih za ostarele v V. Britaniji.

To je pa tudi vse, kar so študije uspele izbrskati negativnih učinkov minimalne plače. In zakaj minimalne plače niso imele negativnega učinka na zaposlenost? Preprosto, ker so podjetja zaradi tega bolj povečala produktivnost in organizacijsko učinkovitost, zmanjševala fluktuacije v zaposlenosti, zmanjšala plače tistim z visokimi plačami in nekoliko dvignila cene.

Pač pa so študije potrdile, da minimalne plače nekoliko zmanjšujejo plačno neenakost v ZDA in V. Britaniji, vendar v spodnjih plačnih razredih oziroma dohodkovnih decilih. Kakšnih občutnih spillover učinkov na splošno povečanje plač ali splošno zmanjšanje plačne neenakosti pa minimalne plače niso imele. Ker pač zadevajo zelo majhen delež zaposlenih.

Spodaj je nekaj povzetkov nekaterih ključnih zadnjih študij. Zraven so linki na celotne študije.

Nadaljujte z branjem→