Heinekenov prevzem Laškega in Plahutnikov duh na AVK

Jure Jež

Javna Agencija za Varstvo Konkurence Republike Slovenije (v nadaljevanju AVK) ima po javno dostopnih podatkih dvakrat toliko zaposlenih, kot jih je imela njen predhodnica UVK. Vendar pa navkljub kadrovski popolnjenosti agencije opažam pomanjkanje strokovnosti. Postopke presoje koncentracij AVK na koncu praktično vsem »z lahkoto« potrdi, velik del odločb, ki jih AVK izda in ki dokazujejo zlorabo prevladujočega položaja, pa pozneje pade na sodiščih. Ta vzorec je predvsem mogoče zaznati v delovanju AVK v fazi izvedbe samih postopkov presoje koncentracij.

V okviru postopka presoje koncentracije podjetij Heineken N.V. in Pivovarne Laško d.d. je AVK v mesecu septembru (natančneje 17. 9. 2015) poslala »izbranim« distributerjem Zahtevo po posredovanju podatkov – distribucija. Anketni vprašalnik kaže »popolno nepoznavanje« slovenskega trga piva s strani uradnikov AVK. Predvsem vprašanja o sklepanju pogodb o ekskluzivnostih, vprašanja o distribuciji točenega piva in vprašanja o marketinški podpori posameznih distributerjev so odraz pomanjkljivega in samozadostnega delovanja na osnovah vnaprej pripravljenih vzorcev (šimelnov), uporabljanih na vseh področjih presojanja.

Če podrobneje pogledamo področje ekskluzivnosti pogodb, lahko ugotovimo, da uradniki AVK niso seznanjeni s spremembami zakonodaje iz sredine preteklega desetletja, ko so pivovarne iz svojih pogodb zaradi spremembe zakonodaje morale izločiti vse klavzule o ekskluzivnosti, ne glede na višine finančnih sredstev s katerimi so si le-to zagotavljale.

Vprašalnik AVK je povsem pavšalen in ne »zahteva« nobenih številčnih podatkov od distributerjev, pač pa vprašuje predvsem o mnenjih in »lastnih občutkih« lastnikov oziroma vodij posameznih distributerjev piva. Zdi se, da pripravljalci vprašalnika AVK na ta način – predvsem zaradi pomanjkanja znanj in odvisnosti njihovih odločitev – želijo dokazati, da ekonomija ni eksaktna znanost, pa naj se ekonomisti še tako trudijo matematično podpreti in dokazati svoje teorije in trditve. Vsi, ki smo se s problematiko varovanja konkurence ukvarjali izven »državnih varuhov«, smo bili prepričani, da se monopolni položaj na posameznem segmentu trga preverja in dokazuje s »trdimi« številčnimi podatki in uveljavljenimi metodami analiz tržne strukture glede na upoštevni trg (HHI, Lernerjev indeks, Indeks tržne koncentracije, Entropija, Ginijev koeficient).

Nikakor pa ne moremo spregledati dejstva, da gre v primeru presoje koncentracije Heineken – Laško tudi za zavlačevanje postopka s strani AVK. Namreč, pri tem »mehkem načinu« iskanja »občutkov distributerjev«, ali obstaja nedopustna koncentracija na trgu, gre po eni strani za iskanje kvazi argumentov za njeno odobritev. Po drugi strani pa gre zgolj za zavlačevanje postopka, saj bi uradniki AVK, če bi pogledali »trde podatke«, v nekaj sekundah ugotovili, da ne samo da obstaja koncentracija na trgu piva v Republiki Sloveniji, ampak da je ta gromozanska in da presega vsako razumno mejo. Združen pivovar bo namreč obvladoval praktično celoten trg piva v Sloveniji, saj imajo blagovne znamke Laškega, Uniona, Heinekena in Goesserja več kot 85% tržni delež.

Dobronamerni kritiki tega zavlačevanja postopka z strani AVK bi lahko tudi pomislili, da so v političnih strukturah pri nas še vedno prisotni »zametki nacionalnega interesa« in da AVK oziroma njen direktor Andrej Krašek še vedno čakata na jasen namig, kakšna »mora biti« njuna odločitev v tem primeru. Toda bolj verjetna razlaga je, da Kraškova AVK s kvazi vprašalnikom zgolj poskuša potrošiti čim več časa, da bo izgledalo, kot da resno dela na postopku. V tem procesu zapravljanja časa pa bo našla tudi ustrezne mehke kvazi-argumente za odobritev koncentracije, ki bi vsaj malo ublažili v nebo vpijoče »trde podatke« o obstoju monopola.

Postopek presoje koncentracije podjetij Heineken N.V. in Pivovarne Laško d.d. se na AVK nadaljuje. Na osnovah informacij, ki jih je posredovala ena od »strank v postopku«, stranki pričakujeta izdajo Povzetka relevantnih dejstev (PRD) s strani AVK v sredini meseca oktobra.

AVK ima po izdaji PRD načeloma dve možnosti. Prva je, da sledi trdim dejstvom in ne odobri koncentracije. Ima enkratno priložnost za »popravo krivic«, ki izhajajo iz nelegitimne Plahutnikove odločbe in si navkljub grehom iz preteklosti s tem ustvari kredibilnost in avtoriteto na področju svojega delovanja. Druga pa je, da sledi Plahutnikovi liniji in koncentracijo odobri, seveda z nekaj lepotnimi popravki v obliki zavez prevzemnika (izpolnjevanja katerih pa več nihče ne preverja). Dosedanja ravnanja v tem postopku kažejo, da bo očitno prevladal Plahutnikov duh.

%d bloggers like this: