Narayana Kocherlakota, do decembra predsednik minnesotske podružnice Fed, piše, kar je očitno kot beli dan, pa si pred tem politiki zatiskajo oči: ukrepanje centralnih bank z negativnimi obrestnimi merami je obupan zadnji poskus, da bi z monetarno politiko spodbudili investicije in gospodarsko rast in s tem inflacijo, toda gre za ukrep iz obupa, ker vlade (fiskalne politike) ne opravljajo svojega dela. Ob tako nizkih obrestnih merah bi morale vlade izdati še več dolga, s čimer bi po eni strani prek infrastrukturnih naložb zagnale gospodarsko rast in prek naložb v šolstvo in zdravstvo ter socialnih politik izboljšale življenja in perspektive vseh nas, po drugi strani pa bi prek večje ponudbe obveznic na trgu tudi spodbudile rast obrestnih mer. Oboje skupaj bi pripeljalo tudi do višje inflacije.

Negativne obrestne mere so torej samo znak, kako katastrofalne in neodgovorne fiskalne politike vodijo vlade.Kocherlakota upa, da bo Janet Yellen to jutri tudi povedala na kongresnem zaslišanju.

Nadaljujte z branjem→

Očitno se začenja naslednja faze deflacijske depresije na Japonskem. Potem ko japonski centralni banki zadnjih 25 let ni uspelo zagotoviti dovolj inflacije, se je poslužila ukrepa negativnih obrestnih mer (poslovne banke plačujejo “ležarino” za svoje depozite pri centralni banki). Namen ukrepa je, da bi poslovne banke začele posojati denar gospodarstvu, namesto da plačujejo ležarino. Toda ukrep je, kot piše New York Times, povzročil zgolj to, da so obrestnim meram v negativni teritorij sledili tudi donosi japonskih državnih obveznic. Drugače rečeno, zdaj ne samo, da poslovne banke plačujejo centralni banki, da imajo lahko svoj denar na varnem pri njej, pač pa tudi investitorji plačujejo japonski vladi, da imajo lahko svoj denar spravljen v njenih obveznicah.

Nadaljujte z branjem→

 Joseph Stiglitz & Hamid Rashid pravita natanko to, kar nam je večini ekonomistov brez ideoloških očal že nekaj časa preklemansko jasno: monetarna politika v času likvidnostne pasti ne deluje – ne spodbuja niti rasti niti inflacije. Pač pa zgolj napihuje finančne balone, ki bodo zdaj zdaj počili. V teh pogojih bi delovalo zgolj povečano zadolževanje držav za naložbe v infrastrukturo, izobraževanje, zdravstvo in in socialne storitve (fiskalna politika), ob hkratnem dvigu davkov na premoženje in dohodke ter škodljive izpuste. Toda razvite države so šle v povsem nasprotno smer od bazične učbeniške logike: uporabile so ekstremno ekspanzivno monetarno politiko ob ekstremno restruktivni fiskalni politiki. Dlje časa kot razvite države s tem napačnim miksom politik nadaljujejo, tem globlja in daljša bo stagnacija in tem večje bodo socialne (človeške) žrtve.

But the dominant policies during the post-crisis period – fiscal retrenchment and quantitative easing (QE) by major central banks – have offered little support to stimulate household consumption, investment, and growth. On the contrary, they have tended to make matters worse.

Nadaljujte z branjem→

Se strinjam z Markom Thomo – Bernie Sanders bi lahko naredil več za socialno demokracijo v ZDA od pragmatičnega inkrementalizma Hillary Clinton, ki je na plačilni listi Wall Streeta. Toda Sanders je neizvoljiv.

Hmm, mar res? Iowa je pokazala, da je tekma zelo izenačena. Debata v New Hampshireu pa tudi kaže na naraščajočo konkurenčnost Sandersa.

I am very much in favor of social democracy – to varying degrees, all developed economies have some elements that fit under this definition – and I think we should move even further in that direction. Under my particular version of this system, government would intervene in the economy for three main reasons, to correct the inherent inequities associated with the booms and busts that characterize capitalist economies, to correct market failures that move us away from the competitive markets needed for capitalism to function best (monopoly power, externalities, asymmetric information, political influence over regulations, and so on), and to correct inequities in the opportunity for success as well as inequities in the outcomes an imperfect market system produces.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem po spletu okoliščin gledal dva, in to tematsko povezana filma. Prvega v kinu – “The Big Short” (Velika poteza), drugega pa kasneje doma na TV – “Capitalism: A Love Story” Michaela Moora. The Big Short sicer ni postregel z ničemer novim, z ničemer, česar ne bi že vedeli. No, morda je za novince lepo po “kuharsko” razložil finančne derivative oziroma zakaj so bile (so) obveznice, ki temeljijo na drugorazrednih hipotekarnih kreditih, ter generacije obveznic, ki gnezdijo na teh obveznicah, ničvredne. In da če pade ena domina, se poruši cela piramida. Ne vem pa, če je film pustil vtis, da pri vsem skupaj ni šlo zgolj za “shortanje” proti veliki finančni prevari finančne industrije, pač pa za sistemsko prevaro – za premišljeno in načrtovano sprego med finančno industrijo in oblastjo. Za sistemsko prevaro finančnega kapitalizma. Ko celoten sistem postane en gromozanski finančni kazino, ki mu da država licenco in ga potem ne regulira. Načrtno gleda stran. Še več, umakne vse, ki bi kazino morali nadzorovati. Seveda na račun preprostih ljudi. Ki v tem kazinu ne morejo zmagati. Plačajo pa strošek finančne sanacije, kajti kazino ne more bankrotirati.

Nadaljujte z branjem→

• Japan’s Wrong Way Out – Adair Turner
• Fed Should Clean Up Excess Reserves Rather Than Raise Rates – Richard Koo
• A 2016 recession would be different – Antonio Fatas
• Will our children really not know economic growth? – Larry Summers
• Obama proposes a $10/barrel fee on oil to fund clean transportation – Vox
• Remembrance of Forecasts Past – Paul Krugman
• China’s growth prospects – Robert Barro
• Keynes on “Ruthless Truth-Telling”–and the IMF Connection – Tim Taylor
• Why Isn’t the Whole World Developed? – Dietrich Vollrath
• What We’ve Learned About Unconventional Policy – Narayana Kocherlakota
• Job characteristics and offshoring: Evidence from Germany – VoxEU
• The Long Depression and the Panic of 1873 – Liberty Street

Ne bi se mogel strinjati bolj. Monetarna politika je nemočna pri spodbujanju okrevanja iz sedanje depresije, napihuje zgolj finančne in nepremičninske balone ter ustvarja nevzdržno velika tveganja. Nujna je močnejša uporaba fiskalnih in socialnih politik za spodbujanje rasti in socialne kohezije. Sicer nam bo svet eksplodiral v obraz. Mohamed A. El-Erian v Project Syndicate:

In the early days of 2009, the “new normal” was on virtually no one’s radar. […] But some observers already saw signs that this shock would prove more consequential, with the advanced economies finding themselves locked into a frustrating and unusual long-term low-growth trajectory. In May 2009, my PIMCO colleagues and I went public with this hypothesis, calling it the “new normal.”

Nadaljujte z branjem→

Najnovejša študija Autor, Dorn & Hanson (2016), treh avtoritet na področju zunanje trgovine in trga dela, prinaša za mnoge šokantne ugotovitve: da prosta trgovina lahko vodi do dolgoročno negativnih učinkov na določene regije in trg dela. To je nekaj, kar v teorijah mednarodne trgovine sicer poznamo in predavamo, pa vendar nekoliko potisnemo ob stran. Vsi teoretski modeli mednarodne trgovine (Smith-Ricardov, Heckscher-Ohlin-Samuelsonov, Krugmanov, Panagariyev, Melitzev, če navedem samo ključne iz različnih generacij teh teorij) kažejo, da je prosta trgovina načeloma koristna za obe državi. Resnici na ljubo te ugotovitve veljajo ob določenih predpostavkah in posebnih pogojih, ki – milo rečeno – niso zelo realistični.

Glavni model primerjalnih prednosti (Heckscher-Ohlin-Samuelsonov model), ki je prevladoval v 20. stoletju, kaže sicer, da panoga, ki nima primerjalnih prednosti v primeru odprtja trgovine lahko izgublja. To pomeni, da podjetja propadajo, zaposleni izgubijo službe itd. Model predvideva, da je strošek prilagajanja nizek in da hitro pride do prezaposlitve “sproščenega” kapitala in delovne sile v panogo, ki ima primerjalne prednosti, celotno gospodarstvo pa je na boljšem kot brez proste trgovine. 

Zgornja predpostavka je sicer nerealistična, toda če gledate učinke liberalizacije zunanje trgovine po drugi svetovni vojni, dejansko velikih negativnih učinkov znotraj držav ni bilo. Resda so določene panoge izgubljale, vendar so izgubo zaposlenosti nadomestile druge panoge, hkrati pa je država s politikami zaposlovanja in socialnimi politikami poskrbela, da so bili šoki znosni. Toda vstop Kitajske na svetovni trg je, kot ugotavljajo Autor, Dorn & Hanson, spremenil vse.

Nadaljujte z branjem→

Ne da bi se hotel postaviti na katerokoli stran, toda pred časom sem si hotel malce razčistiti pojme okrog tega, kako draga je bila gradnja avtocest (AC) v Sloveniji. Glede tega je kar nekaj literature v zbornikih, pa tudi knjiga “Gradnja slovenskih avtocest“, kjer je dokumentirana gradnja in stroški ter narejene primerjave s tujino. Morda je za začetek najbolje pogledati spodnjo pregledno predstavitev že pokojnega inženirja Saše Skulja, ter ti dve gradivi (Skulj (2008) Stroški gradnje avtocest in Pavšek & Košič (2006) Družbeno ekonomska upravičenost gradnje avtocest v RS ter gibanje cen in primerjava s podobnimi projekti v tujini).

Navedene številke – tako v tej prezentaciji kot drugih virih, ki sem jih pogledal – sicer kažejo, da je bila gradnja na kilometer AC oziroma na kilometer izgrajenih objektov v primerjavi s Hrvaško, Avstrijo, Italijo ali Nemčijo pri nas cenejša oziroma najmanj primerljiva. Sam si ne upam komentirati številk, ker nisem imel vpogleda v osnovne podatke in ne vem, kako so bili narejeni izračuni ter ali so upoštevani vsi stroški, aneksi itd. Lahko da gre za verodostojne izračune, lahko pa za “frizirane” številke “avtocestnega lobija”. Odvisno, v kaj raje verjamete. Sami si ustvarite mnenje.