Kapitalizem, njihova fatalna ljubezen

Včeraj sem po spletu okoliščin gledal dva, in to tematsko povezana filma. Prvega v kinu – “The Big Short” (Velika poteza), drugega pa kasneje doma na TV – “Capitalism: A Love Story” Michaela Moora. The Big Short sicer ni postregel z ničemer novim, z ničemer, česar ne bi že vedeli. No, morda je za novince lepo po “kuharsko” razložil finančne derivative oziroma zakaj so bile (so) obveznice, ki temeljijo na drugorazrednih hipotekarnih kreditih, ter generacije obveznic, ki gnezdijo na teh obveznicah, ničvredne. In da če pade ena domina, se poruši cela piramida. Ne vem pa, če je film pustil vtis, da pri vsem skupaj ni šlo zgolj za “shortanje” proti veliki finančni prevari finančne industrije, pač pa za sistemsko prevaro – za premišljeno in načrtovano sprego med finančno industrijo in oblastjo. Za sistemsko prevaro finančnega kapitalizma. Ko celoten sistem postane en gromozanski finančni kazino, ki mu da država licenco in ga potem ne regulira. Načrtno gleda stran. Še več, umakne vse, ki bi kazino morali nadzorovati. Seveda na račun preprostih ljudi. Ki v tem kazinu ne morejo zmagati. Plačajo pa strošek finančne sanacije, kajti kazino ne more bankrotirati.

“Kapitalizem: Ljubezenska zgodba”, ki ga je Moore posnel že 2009, je glede tega bistveno bolj direkten. Pokaže na kapitalizem, ki smo ga imeli radi. Zlato obdobje prosperitete po drugi svetovni vojni do sredine 1970-ih let. Ko je bil srednji razred močan, ko so bili sindikati močni in ščitili srednji razred, ko so bili davki visoki, socialne politke delovale in ko je šolanje bilo dostopno vsem. Moore pokaže, kako je republikanska sprega načrtno uničila sindikate, razgradila socialno državo in z motorno žago razrezala regulacijo finančne industrije in iz ZDA naredila gromozanski finančni kazino za bogate. Finančni kapitalizem, kjer te banke zagrabijo med študijem in te nato iz kreditnega objema ne spustijo 2o let. Finančni kapitalizem, kjer so “poboljševalnice” v “javno-zasebnem partnerstvu” odličen biznis. Finančni kapitalizem, kjer so zaposleni za podjetja vredni več mrtvi kot živi. Kajti od mrtvega zaposlenega lahko dobiš lepo zavarovalno odškodnino – 80,000 $ za “bednika”, zaposlenega v Wal-Martu in 1.5 mio $ za vodjo oddelka v lokalni banki.

Moore pokaže tudi na alternativo temu sistemu. Ki pa ni niti Barack Obama niti Hillary Clinton, kajti oba je kupil Wall Street. Seveda zato, da finančni kazino pustita pri miru. Moore pokaže, da je alternativa v pravi demokraciji, v uporu mase. Kar ilustrira v ljudskem odporu proti deložacijam in delavskih zasedbah tovarn.

Moore je že leta 2009 pokazal na Bernieja Sandersa. Ja, na tistega “demokratičnega socialista”, senatorja iz “gayevskega Vermonta”, proti kateremu je Hillary s takšno težavo zmagala v Iowi. Na Sandersa, ki je bil leta 2012 v Vermontu ponovno izvoljen z 71% večino in ki je v Iowi dobil 84% podporo med mladimi, medtem ko je Hillary dobila starejše. Ne, Sanders ni socialist, zagovarja ideje socialne demokracije iz Evrope (od splošnega zdravstvenega zavarovanja, do starševskega porodniškega dopusta in regulacije finančne industrije). Za ameriški finančni kazino je to seveda hard-core komunizem. Zato bo Wall Street napumpal še večje količine denarja v Hillary Clinton.

%d bloggers like this: