Generacije ekonomistov so desetletja verjele Miltonu Friedmanu, da obstajata “dobra” in “slaba” neenakost. Slaba neenakost je tista, kjer so cele generacije ujete v rigidni statusni družbeni red, kjer se ni mogoče premakniti iz “nižjega razreda” v višji z ekonomsko uspešnostjo. Dobra neenakost pa je tista, ki omogoča vzpon po družbeni lestvici posameznikom, ki vlagajo v svojo izobrazbo, so podjetni in pripravljeni več delati. Slednja “dobra neenakost” naj bi bila seveda karakteristična za ZDA – vsakdo lahko uresniči “ameriške sanje” in se iz nič povzpne do milijonarja. Če je le pripravljen trdo delati. Pred dvema letoma je podobno zgodbo ponovil harvardski profesor Greg Mankiw v “obrambi zgornjega 1%“, kjer je trdil, da je vse v talentu in trdem delu, zato zaslužki najbolje plačanih niso problematični. Mankiw je tukaj seveda manipuliral, omenil je nekaj vrhunskih filmskih igralcev in športnikov, da bi ubranil astronomske zaslužke menedžerjev v finančni industriji ter tiste, ki so premoženje podedovali. Zares bogate.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Konkurenčnost gospodarstva je postulat (zahteva, nujnost), ki se verjetno najpogosteje uporablja pri ocenjevanju položaja naših podjetij in pričakovanjih podjetniškega sektorja. Najbrž pa je ta izraz tudi najpogosteje zlorabljen v povezavi s pričakovanji na področju davčnih obremenitev, predvsem obdavčitve plač. Skoraj ni izjave gospodarstvenika ali njihovih predstavnikov, ki ne bi na prvo mesto postavila nujnosti davčne razbremenitve dela kot ključnega elementa uspešnosti poslovanja družb. Da neto prejemki niso visoki, se strinjajo vsi (nihče seveda ne upa nastopiti s trditvijo, da zaposleni preveč zaslužijo), le davki na njihove prejemke, plačila državi za njeno neučinkovitost, so previsoka. Pa res to tako zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva?

Nadaljujte z branjem→

Skupina ameriških ekonomistov, med njimi štirje nobelovci, svarijo ameriško vlado in Kongres, da bi bilo sprejetje ustavnega določila o izravnanem proračunu zelo nevarno. Ekonomisti  dejansko ponavljajo osnove makroekonomije, in sicer, da bi pravilo izravnanega tekočega letnega proračuna vladi onemogočalo izvajanje proticikličnih politik z namenom stabilizacije gospodarstva v času recesij. Makroekonomija uči, da je smiselno zgolj pravilo izravnanega proračuna čez celotni poslovni cikel – torej, da si vlada v dobrih časih s proračunskimi presežki nabere “zalogo”, ki jo lahko nato v času recesije porabi za stabilizacijo gospodarstva (za avtomatske stabilizatorje in dodatno stimuliranje gospodarstva).

Ampak vso to učbeniško in praktično znanje seveda ne mora omajati ideoloških prepričanj desničarskih politikov, ki bi radi čas krize – z izgovarjanjem na potrebo po izravnanem proračunu – izkoristili za rezanje socialne države. Never waste a good crisis!

Nadaljujte z branjem→

• Manufacturing Jobs Are Never Coming Back – FiveThirtyEight
• About That U.S. Manufacturing Renaissance … – Justin Fox
• U.S. Companies, Try This: Raise Your Minimum Pay – Noah Smith
• Balanced Budget Amendment “Very Unsound Policy,” Leading Economists Warn
• How Excessive Debt Hurts the Economy and Why to Curb It – Econbrowser
• What Tools Does the Fed Have Left? Part 1: Negative Interest Rates – Ben Bernanke
• Clinton’s Bold Vision, Hidden in Plain Sight? – Hacker and Pierson
• It’s the politics, stupid – Simon Wren-Lewis
• Dynamic Pricing: Uber, Coca Cola, Disneyland and Elsewhere – Tim Taylor
• The golden rule of borrowing to invest – Tony Yates
• Throwing Money at the Problem’ May Actually Work in Education – Bridget Ansel

Globalizacija je kot revolucija. Žre svoje starše (glejte tudi Bo globalizacija požrla svoje starše?) Globalizacija, ki so jo po letu 1980 zagnale ameriške korporacije, je uničila dobršen del tradicionalnih ameriških delovnih mest v industriji. Kot kaže spodnja slika, se je v treh desetletjih (med 1980 in 2010) število delovnih mest v ameriški industriji zmanjšalo iz 19.4 na vsega 11.5 mio. Ali drugače rečeno, globalizacija je požrla skoraj 8 mio oziroma 42% vseh delovnih mest v industriji.

Nadaljujte z branjem→

Marko Radmilović iz Vala 202 ima ne samo srce (empatijo), ampak tudi pogum, da pove, da je nekaj blazno narobe s slovensko zakonodajo, ki je sama sebi namen, namesto da bi imela posluh za stiske ljudstva. In da se je proti taki nesmiselnosti sistema najbolje boriti z ekscesnimi sistemskimi sredstvi znotraj sistema. Ali drugače rečeno, da je nesmiselnosti sistema (ki dodatno obdavči tiste, ki so se pred brezposelnostjo in revščino zatekli čez mejo) mogoče zrušiti le z drugimi nesmiselnostmi sistema (referendumska zakonodaja).

Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.

Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.

Nadaljujte z branjem→

Barry Eichengreen: Confronting the Fiscal Bogeyman: “The world economy is visibly sinking, and the policymakers who are supposed to be its stewards are tying themselves in knots…

…Or so suggest the results of the G-20 summit held in Shanghai…. All that emerged… was an anodyne statement… structural reforms… avoiding beggar-thy-neighbor policies. Once again, monetary policy was left… the only game in town…. Someone needs to do something to keep the world economy afloat, and central banks are the only agents capable of acting. The problem is that monetary policy is approaching exhaustion….

The solution is straightforward. It is to fix the problem of deficient demand… by boosting public spending. Governments should borrow to invest in research, education, and infrastructure…. Such investments cost little given low interest rates… [and] enhance the returns on private investment [as well]…. Thus it is disturbing to see… particularly… the US and Germany [refusing] to even contemplate such action, despite available fiscal space….

Nadaljujte z branjem→

Ekonomska zgodovina je polna gospodarskih kriz – kratkih recesij in zelo dolgih depresij. Ena izmed zelo dolgih depresij je tista iz konca 19. stoleta, imenovana Dolga depresija (1873-1996), ki je sledila francoskemu napadu na Nemčijo in nemških povračilnih reparacijah. Ki pa so, paradoksalno, v depresijo potisnile Nemčijo in ostale evropske države. Te so se nato dve desetletji mučile, da bi izplavale iz recesije. Po Veliki depresiji iz 1930. let, ki je – če upoštevamo še drugo svetovno vojno – najbrž najbolj travmatična depresija, se je zdelo, da se je svet rešil globokih depresij. Izkušnje iz Velike depresije so politike širom sveta “naučile”, da lahko vlade s hitrim ukrepanjem in s pravo kombinacijo fiskalne in monetarne politike preprečijo globoke krize in gospodarstvo zelo hitro poženejo iz krize. Dolge depresije so bile “passe”, kratke recesije pa trivialno obvladljive. Nadaljujte z branjem→

• Whatever it Takes Cannot be in Frankfurt – Francesco Saraceno
• ECB: I cannot do whatever it takes – Antonio Fatas
• Future Economists Will Probably Call This Decade the ‘Longest Depression – Brad DeLong
• Economics Isn’t Textbook: Why We Need to Raise the Minimum Wage _ Mark Thoma
• More on the political trilemma of the global economy – Dani Rodrik
• Confronting the Fiscal Bogeyman – Barry Eichengreen
• Ricardo and the absence of the equity-efficiency trade-off – Branko Milanovic
• A (much) better fiscal rule – Simon Wren-Lewis
• Different Models, Different Politics – Gerald Friedman
• Skill vs morality – Chris Dillow
• Starving Public Education – Paul Krugman
• Insights on Infrastructure – Tim Taylor
• High-Skill Immigration: The H-1B Program – LaborEcon
• Capital Control Measures: A New Dataset – Econbrowser