Zanimivo, pred 10 leti, ko so pri Bajuku snovali davčno reformo, je bilo veliko govora o tem, da je “kapital plaha ptica” in zato je bila takrat sprejeta odločitev, da se dohodki od kapitalskih naložb pri obračunu dohodnine obdavčijo nižje od ostalih prihodkov od dela. Takrat je bila sprejeta cedularna obdavčitev (enotna davčna stopnja v višini 25%) vseh prihodkov od kapitala (obresti, dividende, najemnine in od kapitalskih dobičkov), pri tem pa se pri kapitalskih dobičkih ta stopnja vsakih 5 let od začetka “držanja” kapitalskih naložb zniža za 5 o.t. in se po 20 letih lastništva vrednostnih papirjev zniža na 0%.

Takrat je veljala fama, da v Sloveniji primanjkuje kapitala in da je kapitalski trg premalo razvit, zato je treba kapitalske naložbe spodbujati. V ZDA pa je takrat veljala fama (izhajajoč iz Chamley-Juddovega modela), da bi morala biti optimalna stopnja davka na kapital dejansko nič.

Nadaljujte z branjem→

Zadnje čase sem se zapletel v diskusijo z nekaj mladinci, ki so člani različnih libertarnih združenj in ki propagirajo “ekonomsko svobodo” in “prosti trg” kot malone svetopisemski pravili. Pri tej propagandi preseneča predvsem skorajda blazno gorečna verska, ideološka oziroma dogmatska zagledanost v postulate, ki so napačni oziroma vodijo iz vidika družbenega optimuma v napačno smer. Ti mladinci denimo blazno zagovarjajo “ekonomsko svobodo” za vsako ceno, tudi pri osnovnem zdravstvenem zavarovanju. Saj veste, država prisilno pobere davke in nato ta (“krivično zaplenjen”) denar posameznikov premeša in vrne davkoplačevalcem prek skupnih javnih storitev (od varnosti do šolskih in zdravstvenih storitev), kar je po mnenju libertarcev zločin, saj s tem posameznikom jemlje možnost izbire. Če bi bili posamezniki svobodni, bi pač denar, ki jim ga pobere (“zapleni”) država prek davkov, sami investirali v tiste storitve in takšen obseg storitev, kot jih potrebujejo.  Torej, kupili bi si zasebno zaščito (plačali zasebne varnostnike), plačali bi za šolanje po lastni meri in kupili bi si zasebno zdravstveno zavarovanje po lastni izbiri.

Nadaljujte z branjem→

The Economist je imel nedavno dober zapis o lažnivosti mita o samokorektivni moči trga. Pisal je o koncentraciji gospodarske aktivnosti oziroma o tem, kako na nacionalni in globalni ravni zgolj nekaj podjetij kontrolira celoten trg in da se situacija poslabšuje. Denimo delež 100 največjih podjetij v BDP v ZDA se je med letoma 1994 in 2013 povečal iz 33% na 46% in 2013, delež 5 največjih bank se je med letoma 2000 in 2014 povečal iz 25% na 45%. Pri tem pa število startupov upada. Večino startupov pa pokupijo velika podjetja, da pridejo do določene inovativne rešitve (storitve, izdelka) ali da zaprejo konkurenco. Ob tem pa se ta velika podjetja množično izogibajo plačevanju davkov in  angažirajo ogromno število lobistov, da tako v Washingtonu kot Bruslju lobirajo za regulacijo v prid največjim igralcem.

The Economist zato opozarja na drugo polovico 19. stoletja in vzpon t.i. “robber barons” v ZDA, ki so monopolizirali posamezne panoge na škodo potrošnikov in kliče k boljši regulaciji konkurence. V digitalni dobi se namreč zadeva ponavlja, nekaj velikanov obvladuje celo industrijo. Samokorekcija trga ne deluje, zato je potrebna nova konkurenčna zakonodaja, da zaščiti potrošnike na eni strani, na drugi pa zagotovi legitimnost gospodarstva v očeh prebivalstva.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ali veste, da v državi izplačujemo tudi državne podpore, ki so sorazmerne z višino prejemkov (da torej dobite več podpore, višji ko so vaši prejemki)? Kot vemo, država letno poleg pokojnin (zanje gre skupaj 4,2 milijarde evrov) namenja še 2,2 milijarde evrov za druge transferje prebivalstvu: od bolniških, porodniških, subvencij vrtcev, nadomestil za nezaposlene, štipendij, izdatkov za prehrano in prevoz v šolah, dodatkov k pokojninam, dodatkov za pomoč in postrežbo, za invalide, veterane… do neposredne denarne socialne pomoči. Ta izplačila so deloma nadomestila za čas, ko ne moremo delati, večinoma pa gre za pomoč države dohodkovno šibkejšim slojem. A kot rečeno, imamo tudi dodatke, kjer je logika obratna in kjer pri višji plači dobiš tudi večjo državno pomoč. Ko so sprejemali takšno zakonodajo, najbrž tega poslancem ni nihče ustrezno predstavil, bojim se, da se mogoče tega ne zavedajo niti na ministrstvu za finance. Dvomim namreč, da bi kdo zavestno predlagal takšno rešitev, še težje bi jo zagovarjal v parlamentu in javnosti. Pri tem ne gre za neke obrobne zneske, temveč za podporo, katere učinki se merijo v nekaj sto milijonih evrov. O kakšni podpori torej govorimo? Nadaljujte z branjem→

Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kateri oceni velikosti bančne luknje verjamete. Imate tri možnosti. Prva je uradna ocena (iz decembra 2013), ki jo je pri tujih svetovalnih in revizorskih hišah naročila Banka Slovenije (za 21 mio evrov) in po kateri je bančna luknja znašala skoraj 4.8 milijard evrov. Druga je še sveža ocena Veljka Boleta (september 2016), ki je na podlagi različnih predpostavk naračunal, da naj bi bila uradna ocena bistveno preveč rigorozna in da je bila luknja pri dveh največjih bankah močno precenjena (za okrog 1.5 milijarde evrov). Tretja ocena pa je ocena Bineta Kordeža, ki sicer same bančne luknje ni izračunaval, pač pa jo je posredno ocenjeval glede na to, kaj se je z naložbami bank (s sredstvi, ki so služila kot zavarovanje za kredite) dogajalo kasneje in njihov »izplen« je še najbolj točen pokazatelj realne vrednosti naložb. In Kordež na podlagi (ne)uspešnosti prodaj teh sredstev za NLB pravi, da je bila uradna ocena najbrž kar blizu dejanskemu stanju.

Po uradni oceni bančne luknje smo za sanacijo bank plačali natanko toliko, kot je bilo treba, po Boletovi oceni smo jo močno preplačali, po Kordeževem mnenju pa smo očitno plačali v skladu z dejanskim stanjem.

Katera izmed teh ocen je prava?

Nadaljujte z branjem→

Crvena jabuka včeraj v Križankah na 45 obratih

Nadaljujte z branjem→

Huh, Brad DeLong je pred dnevi naredil odlično twitter zgodbo zadnje diskusije med težkokategornimi makroekonomisti o degenerativnem razvoju makroekonomije (po Robertu Lucasu), ki jo je – kot sem poročal prejšnji teden – spet zakuhal Paul Romer. Odlična zgodba, samo sledite twitter linkom.

Na spodnjem linku pa je še včerajšnji follow up Simona Wrena-Lewisa, ki nazorno – in mislim, da razumljivo tudi za širše množice – razlaga razliko med RBC (real business cycle) in DSGE (dynamic stochastic general eqilibrium) modeli sodobne makroekonomije. Lepo razloži, zakaj v prvih do krize sploh ne more priti (razen če jo od zunaj prek imaginarnega tehnološkega šoka prinesejo marsovci). No problem drugih pa je v mikrofundiranosti oziroma zahtevi, da posamezni subjekti z racionalnimi pričakovanji nenehno optimizirajo.

The master-economist must possess a rare combination of gifts …. He must be mathematician, historian, statesman, philosopher—in some degree. He must understand symbols and speak in words. He must contemplate the particular, in terms of the general, and touch abstract and concrete in the same flight of thought. He must study the present in the light of the past for the purposes of the future. No part of man’s nature or his institutions must be entirely outside his regard. He must be purposeful and disinterested in a simultaneous mood, as aloof and incorruptible as an artist, yet sometimes as near to earth as a politician.

Vir: Robert Skidelsky

(navdahnjeno s podobo Johna M. Keynesa)