Otroški dodatki za premožne

Bine Kordež

Ali veste, da v državi izplačujemo tudi državne podpore, ki so sorazmerne z višino prejemkov (da torej dobite več podpore, višji ko so vaši prejemki)? Kot vemo, država letno poleg pokojnin (zanje gre skupaj 4,2 milijarde evrov) namenja še 2,2 milijarde evrov za druge transferje prebivalstvu: od bolniških, porodniških, subvencij vrtcev, nadomestil za nezaposlene, štipendij, izdatkov za prehrano in prevoz v šolah, dodatkov k pokojninam, dodatkov za pomoč in postrežbo, za invalide, veterane… do neposredne denarne socialne pomoči. Ta izplačila so deloma nadomestila za čas, ko ne moremo delati, večinoma pa gre za pomoč države dohodkovno šibkejšim slojem. A kot rečeno, imamo tudi dodatke, kjer je logika obratna in kjer pri višji plači dobiš tudi večjo državno pomoč. Ko so sprejemali takšno zakonodajo, najbrž tega poslancem ni nihče ustrezno predstavil, bojim se, da se mogoče tega ne zavedajo niti na ministrstvu za finance. Dvomim namreč, da bi kdo zavestno predlagal takšno rešitev, še težje bi jo zagovarjal v parlamentu in javnosti. Pri tem ne gre za neke obrobne zneske, temveč za podporo, katere učinki se merijo v nekaj sto milijonih evrov. O kakšni podpori torej govorimo?

Konec leta ali na njegovem začetku, starši sporočajo svojim delodajalcem število vzdrževanih otrok, za katere uveljavljajo olajšave pri plačilu dohodnine od plač. Mogoče so celo seznanjeni, da se jim za prvega otroka davčna osnova mesečno zniža za 203 evre, za drugega 220, za tretjega že za 368 evrov in tako naprej vse več. Potem pa na to kar nekako pozabijo – dobijo pač neto izplačilo in skoraj nihče ne ve, koliko je plača zaradi uveljavljenih olajšav večja. Na plačilni listi namreč ne piše, kolikšna bi bila plača brez olajšav in koliko dobijo poleg tega, kot nek vzporedni otroški dodatek. In tudi država te nižje dohodnine in priznanih olajšav ne vodi kot prihodke in izdatke, temveč evidentira samo znesek plačane dohodnine kot proračunski priliv. To je verjetno razlog, da posamezniki ne vedo, koliko dobijo dodatno za otroke, prav tako pa tudi država ne, koliko sredstev namenja za tovrstne olajšave. V proračunu je postavka 1,99 milijarde prihodkov iz dohodnine (2015) in nikoli ni razprave, da bi bila polna dohodnina na primer 2,3 milijarde ter 300 milijonov dodatnih transferjev staršem za otroke. Ker slednjega zneska nikoli ni v postavkah, se tudi nihče preveč ne obremenjuje z višino olajšav.

Pomembna značilnost teh olajšav pa je nekje drugje in sicer, da se z višino prejemkov večajo. Če smo natančni – olajšave so sicer za vse enake, a znesek manj plačane dohodnine (to je ključno za posameznika) narašča z višino prejemkov. In ker se to nikjer eksplicitno ne vidi, nikogar ne moti oz. se s tem ne obremenjuje. Poglejmo, zakaj pride do takšnega učinka.

Kot vemo, se neto plača izračuna tako, da od pogodbeno dogovorjene bruto plače najprej odštejemo prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (22,1 %), razlika pa predstavlja osnovo za izračun dohodnine po dohodninski lestvici. Osnova se pred izračunom dohodnine zniža še za splošno olajšavo ter za olajšave za otroke. Pri tej olajšavi za otroke pa se srečamo z dvema učinkoma:

  • pri najnižjih plačah je osnova za dohodnino že s splošno olajšavo znižana praktično na nič in dodatne olajšave nimajo nobenega učinka oz. jih sploh ne upoštevamo – če namreč že brez olajšav za otroke ne plačaš nobene dohodnine, je pač zaradi prvega, drugega, kaj šele šestega otroka ne moreš plačati manj,
  • drug učinek pa je v tem, da posamezniki z nižjimi prejemki plačujejo dohodnino po le 16-odstotni stopnji in učinek olajšave je samo 32 evrov (203 evre olajšave x 16 % dohodnine, ki bi jo sicer plačali), dobro plačan posameznik pa mora na dodatne prejemke plačevati kar 50-odstotno stopnjo dohodnine in zato je pri njem učinek bistveno večji in sicer 101 evro (203 evre olajšave x 50 %).

Ker se torej olajšava za otroke upošteva pri izračunu dohodninske osnove in ne pri sami dohodnini, nimajo zaposleni z nizkimi prejemki praktično nobenih ugodnosti od te olajšave. Koristi posameznika se pokažejo šele z rastjo plač, kar se lepo vidi na spodnjem grafikonu.

Slika prikazuje učinek olajšave v evrih mesečno glede na višino prejemkov posameznika (na spodnji osi je zaradi lažje razumljivosti podatek o neto plači). Za dva otroka (modra prekinjena črta) ob minimalni plači ne bomo dobili nobenih dodatnih dohodkov, ker že tako ne plačamo nobene dohodnine. Pri povprečni plači (1.000 evrov neto) bo plača višja za 100 evrov mesečno, kot v primeru, da otrok nimamo, pri neto plači 4.000 evrov pa bo učinek že 200 evrov. Še večje razlike pa so pri več otrocih. Za četrtega ali šestega otroka celo zaposleni s prejemkom nižjim od povprečne slovenske plače ne bodo dobili nič, dobro plačanemu posamezniku pa se bo neto prejemek zaradi uveljavljanja olajšave povečal za 250 evrov, za šestega celo za 400 evrov. Večjo ko imate plačo, večji bo torej finančni učinek zaradi uveljavljanja olajšav za otroke. A ker se ti prejemki pokažejo le v obliki večje neto plače brez konkretne navedbe ali ločenega nakazila pa tega seveda ne vidimo.

Imamo torej situacijo, da dobivamo državno podporo za otroke v dveh oblikah:

  • prek olajšav pri izračunu dohodnine, kjer se znesek z rastjo plače povečuje (kot prikazujem zgoraj) ter
  • prek otroškega dodatka, kjer je gibanje obratno, torej pričakovano – najvišji dodatki so pri spodnjih plačah, nato pa se znižujejo.

Zato še poglejmo, kakšni so skupni učinki obeh podpor. Predpostavili smo neko običajno družino, starša in dva mladoletna otroka ter pogledali višino skupne državne podpore (otroški dodatek in učinki olajšav) za ta dva otroka. Upoštevali smo, da oba starša dobivata enak neto prejemek (različne kombinacije plač ne dajo bistveno drugačnih rezultatov, le učinki olajšave so nekaj višji). Na spodnjem grafikonu so tako z zelenim poljem prikazani naraščajoči učinki olajšav glede na višino ene neto plače, z rumenim pa dodatno prejet otroški dodatek. Tega glede na veljavno zakonodajo dobivajo 4-članske družine dokler njihovi dohodki ne presežejo dveh povprečnih plač (sicer le do 18 leta starosti otrok, medtem ko olajšave ves čas vzdrževanja otrok).

Dobili smo torej zanimive rezultate in sicer, da v Sloveniji večina otrok dobiva približno 100 evrov mesečno, v premožnejših družinah v celoti preko olajšav, pri ostalih pa kombinirano, kot kaže slika. V slabšem položaju so družine s prejemki nekoliko nad povprečnim dohodkom (kaka četrtina zaposlenih), ki niso več upravičeni do otroških dodatkov, učinek olajšav pa je še nizek.

Rezultati so verjetno za večino presenetljivi, vsekakor ne v skladu s pričakovanji – a takšne imamo že kar nekaj let, pa nihče ne protestira (višja plača zaradi olajšav se pač nikjer ne vidi). Možnosti imamo dve:

  • tudi olajšavo bi lahko preko drugačnega načina obračuna dohodnine opredelili tako, da bi bila obratno-sorazmerna z višino prejemkov (kot velja za ostale podpore) in torej spremenili obstoječi način preko ustreznih sprememb zakonodaje,
  • lahko pa sprejmemo tudi stališče, da je takšna distribucija podpor ustrezna, da torej vsak otrok, ne glede na višino prejemkov staršev, dobi 100 evrov mesečno – v tem primeru pa bi bilo potem smiselno ukiniti obstoječi način ugotavljanja upravičenosti za otroške dodatke in odpraviti olajšave, torej vso birokracijo in preprosto vsakemu otroku mesečno nakazati 100 evrov državne podpore.

Slednji predlog bi bil verjetno predmet kritik, da bi s tem podpirali tudi otroke premožnejših družin, ki državne podpore res ne potrebujejo. To sicer drži – a zakaj imamo potem takšno prakso uzakonjeno že deset let in več? Se res ne vidi in ne da izračunati? Ta zadnji predlog pa ima poleg poenostavitve dosedanjega načina še eno logiko. Res smo lahko proti podporam premožnejšim, a bolje da to razrešujemo z bolj progresivno obdavčitvijo, otrokom pa omogočimo enak status. Ali ni bolj pošteno in smiselno, da imajo vsi otroci brezplačen obrok in enotnih 100 evrov podpore (da jih ne ločujemo med bogate in revne), bogatejši pa v ta namen raje plačujejo kak odstotek višjo dohodnino?

S precejšnjo gotovostjo bi lahko zapisali, da zakonodajalec najbrž ni imel namena finančno podpirati premožnejših in aktualno spreminjanje davčne zakonodaje odpira prostor, da se premisli upravičenost obstoječe rešitve. A najbrž se tega problema ne bo nihče dotaknil – saj se nikjer ne vidi!

One response

  1. Se absolutno strinjam s podčrtanim:
    Ali ni bolj pošteno in smiselno, da imajo vsi otroci brezplačen obrok in enotnih 100 evrov podpore (da jih ne ločujemo med bogate in revne), bogatejši pa v ta namen raje plačujejo kak odstotek višjo dohodnino?

    Dohodkovne in premoženjske razlike staršev ne bi smele vplivati na enakost možnosti otrok. Te razlike je iz vidika razvojnih možnosti otrok treba v zgodnji mladosti čim bolj zmanjšati in zgornji predlog je korak absolutno v pravo smer.

%d bloggers like this: