Za koliko smo preplačali bančno sanacijo?

Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kateri oceni velikosti bančne luknje verjamete. Imate tri možnosti. Prva je uradna ocena (iz decembra 2013), ki jo je pri tujih svetovalnih in revizorskih hišah naročila Banka Slovenije (za 21 mio evrov) in po kateri je bančna luknja znašala skoraj 4.8 milijard evrov. Druga je še sveža ocena Veljka Boleta (september 2016), ki je na podlagi različnih predpostavk naračunal, da naj bi bila uradna ocena bistveno preveč rigorozna in da je bila luknja pri dveh največjih bankah močno precenjena (za okrog 1.5 milijarde evrov). Tretja ocena pa je ocena Bineta Kordeža, ki sicer same bančne luknje ni izračunaval, pač pa jo je posredno ocenjeval glede na to, kaj se je z naložbami bank (s sredstvi, ki so služila kot zavarovanje za kredite) dogajalo kasneje in njihov »izplen« je še najbolj točen pokazatelj realne vrednosti naložb. In Kordež na podlagi (ne)uspešnosti prodaj teh sredstev za NLB pravi, da je bila uradna ocena najbrž kar blizu dejanskemu stanju.

Po uradni oceni bančne luknje smo za sanacijo bank plačali natanko toliko, kot je bilo treba, po Boletovi oceni smo jo močno preplačali, po Kordeževem mnenju pa smo očitno plačali v skladu z dejanskim stanjem.

Katera izmed teh ocen je prava?

Ne vem, odvisno od uporabljenih predpostavk, metodologije vrednotenja in kdaj je bila ocena narejena. Ker uradne ocene niso bile narejene po transparentnih pogojih glede metodologije vrednotenja zavarovanj za kredite, bo vanjo vedno obstajal dvom. Sploh pa ker se je Banka Slovenije izmed dveh ocen – “top down” in “bottom up” – odločila za slednjo, kjer je bila luknja za 1.5 milijarde višje ocenjena. Pri Boletovih ocenah tudi ne poznamo metodologije ocenjevanja, ima pa Bole to prednost, da je lahko te ocene naredil iz perspektive za nazaj, ko so se scenariji iz različnih napovedi bodočih gospodarskih gibanj, ki so služili kot osnova za oceno kvalitete zavarovanj za kredite, že realizirali, zato bodo njegove predpostavke bolj v skladu z dejanskim stanjem. Toda to nam ex post nič ne pomaga, saj je bilo odločitev glede sanacije bank treba sprejeti vnaprej, glede na tedaj znane ali predpisane projekcije bodočih trendov. (* glejte spodaj zelo poljudno razlago glede tveganosti odločitev)

Prerekanje glede “pravilnosti cene” sanacije bank se bo nadaljevalo še nekaj let. Drznim si napovedati, da bo sanacija bank iz leta 2013 obveljala kot ena izmed najbolj kontroverznih epizod v slovenski novejši zgodovini. Vendar ne samo zaradi netransparentnosti postopkov vrednotenja in ne samo zaradi višine cene, ki jo moramo odplačevati davkoplačevalci, pač pa zaradi tega, ker je v postopku sanacije bank prišlo do prerazdeljevanja premoženja od razlaščenih dolžnikov k novim kupcem, ki so to premoženje bodisi od samih bank bodisi od DUTB odkupili za bagatelo. Okej, po tržni vrednosti, ki pa je glede na situacijo primerno nizka. (Tukaj pa tudi ne morete mimo kontroverze, da tudi podjetja, ki so ocenjevala kvaliteto sredstev, niso povsem neodvisna, pač pa so lahko v konfliktu interesov, če so neposredno ali posredno povezana z bodočimi kupci, glejte tukaj).

Na koncu bo sicer glede ocene bančne luknje najbrž prevladala “Kordeževea metoda“: glede na skupen izkupiček od prodaje slabih terjatev (sredstev) bomo nekoč (čez 5 ali 10 let) lahko izračunali, kolikšna je bila tržna vrednost sredstev, ki so služila kot zavarovanja za kredite, in na tej osnovi ocenili, kolikšen je bil primanjkljaj kapitala v posameznih bankah. (Seveda pa bi lahko bila ta vrednost sredstev danes višja, če bi bili določeni krediti – zaradi uporabljenih drugačnih metodolgij in predpostavk – prenešeni na slabo banko z manjšim diskontom ali pa nekateri sploh ne bi bili prenešeni. In tega ne bomo nikoli vedeli.)

In seveda bo takrat premoženje, ki je bilo v ozadju slabih kreditov, že zdavnaj premešano. Zato nas bo kontroverza glede prave cene sanacije bank še dolgo spremljala.

 

________

* Če se kaj malega spoznate na računovodske standarde, veste, da tovrstne ocene niso niti slučajno eksaktne. Ker pač računovodstvo ni eksaktna veda, čeprav vam postrežejo s številkami na drugo decimalko natančno. Vse je odvisno od predpostavk in tega, kako se nekdo odloči, da bo v bilancah prikazal neko terjatev, za kakšen odstotek jo bo slabil ali celo odpisal. Vse to pa je spet odvisno od kvalitete zavarovanja te terjatve in seveda od odločitve, kolikšna je realna tržna cena teh sredstev (nepremičnine, vrednostnih papirjev ali nekih drugih sredstev). Ta tržna cena pa je spet odvisna od aktualne gospodarske situacije in povpraševanja ter ocene bodočih gospodarskih gibanj. V primeru projekcije ugodnih gospodarskih gibanj bodo seveda ocene tržne vrednosti zavarovanj za kredite višje, ter obratno v primeru slabih gospodarskih izgledov. In te napovedi se lahko kasneje izkažejo kot dokaj točne, kot malce zgrešene ali pa kot zelo močno zgrešene v eno ali drugo smer. Vendar vi tega v času odločanja seveda ne morete vedeti, pač pa se morate odločiti za eno izmed njih. Vse te odločitve morate sprejeti in na koncu verjeti, da ste se v danem trenutku prav odločili.

Seveda se ex post lahko izkaže, da ste brcnili mimo. Lahko se izkaže, da ste verjeli nekaterim ocenam strokovnjakov, ki so se izkazale kot napačne. Za nazaj, ko imate podatke o dejanskih gibanjih, je nato bolj enostavno ocenjevati in narediti bolj točne ocene. Čeprav tudi to ni povsem enoznačno.

2 responses

  1. Poudarek mojih tekstov na temo sanacije bank (nekaj dodatnih razmišljanj poleg objavljenega na tem blogu, sem objavil na svojem blogu) ni bil toliko v ocenjevanju kateri znesek slabitev bančnih terjatev je bil bolj pravilen. Kot ugotavlja Damijan in kot sem pisal tudi sam, bo to vedno precej relativna (tudi subjektivna) ocena in nobena ni čisto točna oz. pravilna (ali pa vsaka). In kolikor novih cenilcev bomo najeli, toliko novih izračunov bomo dobili (tudi od »usmeritev« naročnika).

    V svojem pisanju sem želel predvsem izpostaviti, da se vse današnje ocene zaključijo pri presoji dela Banke Slovenije ter odgovornosti guvernerja. Nihče od kritikov takratnih potez BS pa ne govori in piše o tem, kaj se je s temi terjatvami dogajalo kasneje in kaj se dogaja danes. Dejstvo je (in to ni sporno), da se takrat ocenjene terjatve vsa leta naprej ocenjujejo (s strani različnih revizorjev) približno v podobni, nizki vrednosti. Predvsem pa, da aktualne uprave banke te terjatve po približno takšnih vrednostih prodajajo ali unovčujejo. In ta del aktivnosti je bistveno bolj pomemben kot samo ocenjevanje v letu 2013, saj pomeni konkretno in dokončno prodajo (ocena vrednosti je samo neka faza, sicer pomembna, a ne dokončna). Če torej trdimo, da je bila ocena BS leta 2013 prestroga, preveč rigorozna in da je bilo premoženje bank dejansko vredno več, potem s kritiko BS negativno ocenjujemo tudi delo vseh revizorjev zadnja tri leta, ki ocenjujejo to premoženje v bankah ter predvsem delo uprav bank, ki premoženje prodajajo po teh nižjih cenah (vsaj dosedanji podatki ne kažejo, da bi banke uspele za terjatve iztržiti milijardo ali dve več kot je bila takratna ocena). Kritiko bi morali usmeriti torej predvsem v vse nadaljnje aktivnosti po letu 2013, kjer dejansko nastaja izguba in škoda (če je temu res tako in če je BS res organizirala prenizko vrednotenje bančnih portfeljev, kot je danes kar večinsko mnenje). Nič nam ne bo pomagalo, da bomo čez pet let ugotovili, da je bila vrednost portfelja za 2 milijardi višja, če bodo uprave bank to premoženje po nižji ceni vmes prodale.

    Bine Kordež

%d bloggers like this: