O sanaciji NLB in upravičenosti odpisa podrejenih obveznic

Bine Kordež

Sanacija bank v letu 2013 in tudi odpis podrejenih (hibridnih) obveznic bosta vsekakor še dolgo burila duhove. Največ dilem izhaja iz upravičenosti in strokovnosti stresnih testov, ki so v drugi polovici leta 2013 pokazali kar 4,8 milijardni kapitalski primanjkljaj slovenskih bank ob tem, da so iste banke le pol leta prej s podpisi mednarodnih revizorskih hiš izkazovale zadosti kapitala. Kljub različnim metodologijam vrednotenja je osnovni namen vseh postopkov, da realno ocenijo vrednost premoženja in s tem kapitala banke. Glede na izredno različne rezultate se je nekdo »grdo« zmotil (če smo vljudni). Ker gre seveda za ugledne tuje institucije, za te razlike seveda ne bodo odgovarjale (Banka Slovenije: »Z namenom zagotovitve popolne neodvisnosti in verodostojnosti pregleda je BS najela preizkušene mednarodne svetovalne družbe in ocenjevalce vrednosti nepremičnin…«). Nam pa je seveda ostal prepir ali je bilo stanje državnih bank konec leta 2013 res tako kritično, da bi brez dokapitalizacije šle v stečaj – ali pa so bile vseeno bolj zdrave in odpis podrejenih obveznic ni bil potreben. Končno oceno bo dalo Ustavno sodišče, na konkretnem primeru NLB pa poglejmo kaj se je v njeni bilanci res dogajalo. *

V spodnji tabeli je prikazano gibanje ključne kategorije premoženja banke in sicer obseg oz. vrednost vseh posojil nebančnim sektorjem (podjetjem, finančnim organizacijam, prebivalstvu, državi). Konec leta 2012 je bilo teh posojil 11,4 milijarde evrov in v banki so ocenili, da je njihova realna, iztržljiva vrednost 9,5 milijarde evrov (oblikovali so torej 1,9 milijarde evrov slabitev na ta posojila). Revizorji (PricewaterhouseCoopers) so seveda zapisali (23.4.2013), da so te številke »poštena predstavitev finančnega stanja NLB«.

Le pol leta kasneje so na zahtevo Evropske komisije (pogoj za državno pomoč) druge ugledne mednarodne institucije opravile ponovni pregled kakovosti sredstev banke v organizaciji Banke Slovenije in Ministrstva za finance. Le-ti so za Skupino NLB naračunali potrebo po dodatnih slabitvah v višini 1,4 milijarde. Šlo je seveda za zelo sofisticirane metode »bottom up« in »top down«, čeprav so na terenu po nekaterih izjavah izgledale bolj kot ocene »čez prst«. Do enakega obsega slabitev so kasneje prišli tudi revizorji bilanc za leto 2013 (Ernst & Young) in seveda napisali, da so sedaj te številke »poštena predstavitev finančnega stanja NLB« (in podobno tudi za leto 2014 in 2015). Ob tem mogoče samo podatek, da je za skrbni pregled bank Banka Slovenije tujim izvajalcem plačala 21.226.870,34 evrov, kar bi pomenilo približno 6 milijonov evrov za NLB, celotni letni strošek revizije Skupine NLB pa znaša 700 do 800 tisoč evrov (Letno poročilo 2015).

Vir: Letna poročila Skupine NLB 2012 – 2015

Po teh novo ugotovljenih slabitvah je bila vrednost kreditnega portfelja NLB le še 8,1 milijarde evrov namesto prejšnjih 9,5 in ta razlika je sedaj predmet spora. Poleg popravka posojil nebančnemu sektorju, so v banki slabili še razne druge naložbe, od osnovnih sredstev, do dobrega imena, naložb v pridružene družbe in podobno, tako da je znašal skupni rezultat (izguba) Skupine NLB v letu 2013 kar 1,68 milijarde evrov (podatki kolone 2 v tabeli). Ker je bilo kapitala na začetku leta 1,14 milijarde, je to pomenilo preko 500 milijonov evrov kapitalskega primanjkljaja in nujnost nadaljnjega ukrepanja:

  • izbris dotedanjih lastnikov banke,
  • »udeležba imetnikov hibridnih oz podrejenih instrumentov pri pokrivanju izgube … na podlagi odločbe Banke Slovenije, kjer se vedno upošteva načelo, da delničarji in imetniki kapitalskih instrumentov ne utrpijo večjih izgub kot bi jih v primeru stečaja banke« (navedba v Poročilu o skrbnem pregledu bančnega sistema in ukrepih, Banka Slovenije, december 2013) – konkretno je to v NLB d.d. pomenilo 258 milijonov evrov odpisa podrejenih posojil in obveznic,
  • dokapitalizacija banke s strani države v višini 1,55 milijona evrov ter
  • prodaja dela problematičnih terjatev na DUTB.

Po teh transakcijah je imela NLB zopet 1,27 milijarde evrov kapitala, kar je bila zadostna kapitalska ustreznost (14,9 je znašal količnik temeljnega kapitala, minimalni količnik je 8). Nedvomno tako različno ocenjevanje kvalitete bančnega portfelja (in posledično izguba premoženja lastnikov delnic in hibridnih obveznic) zbuja precej dvomov o kredibilnosti in odgovornosti enih ali drugih revizorjev, pa tudi (iste) Uprave banke, ki se je podpisala pod obe oceni. Oseb, ki so aprila 2013 zapisali, da je »poštena« vrednost istega portfelja 9,5 milijarde, decembra istega leta pa le še 8,1 milijarde ob tem, da je ravno v tem obdobju prišlo do preokreta v gospodarskih gibanjih Slovenije.

Kaj je bila realna vrednost naložb v tistem času, seveda nikoli ne bomo vedeli, ker gre v končni fazi vedno za deloma subjektivne ocene, pa naj si to priznamo ali ne. Lahko pa pogledamo, kaj se je s temi naložbami dogajalo kasneje in njihov »izplen« je še najbolj točen pokazatelj realne vrednosti naložb tudi v letu 2013 (čeprav takrat vsega niso vedeli). Banka je torej od skupnih 11,4 milijarde posojil, katera je ovrednotila na 8,1 milijarde (kolona 4):

  • prodala za ceno 632 milijonov evrov posojila v nominalnem znesku 2,0 milijarde Slabi banki (DUTB d.d.), torej s 70 % diskontom,
  • za okoli 800 milijonov neto (vsa vračila minus novo najeta posojila) so v obdobju 2013 – 2015 kreditojemalci vrnili posojila sami ali pa so bila prodana tretjim osebam in sicer posojila na katera je banka oblikovala skoraj 600 milijonov slabitev (kolona 6 v tabeli),
  • tako, da ji je po stanju konec lanskega leta ostalo še 8 milijarde evrov posojil na katere ima oblikovanih 1,26 milijarde popravkov – od tega je 1,75 milijarde posojil razvrščenih v bonitetne razrede D in E za katere je banka oblikovala 1,1 milijardo popravkov, preostalih 6,2 milijardi posojil pa je večinoma kvalitetnih z nekaj manjšimi slabitvami.

Glede na takšen razvoj dogodkov bi lahko zaključili, da je (na žalost) zadnja ocena stresnih testov in ocena uprave in revizorjev iz leta 2013 precej bolj točna kot tiste pred tem. Da so bile razlike v cenitvah res ogromne, a večinoma upravičene, vprašljive pa ocene v letih pred 2012. V kolikor bi bile zadnje ocene slabitev previsoke, prenapihnjene (ne glede na dejstvo, da so bile nekako izsiljene s strani Evropske komisije), bi se pozitivna razlika pokazala v bilancah DUTB ali pri prodaji oz. končnem poplačilu ostalih posojil v sami banki (ne bi želel špekulirati, da bančniki zaradi višje oblikovanih slabitev, te terjatve potem tudi prodajajo z višjim diskontom kot bi bilo potrebno – čeprav bodo verjetno tudi takšne ocene). Posojila, ki so bila prenesena (prodana) na DUTB so v tej družbi ocenili celo še nekaj nižje in do sedaj ni kakih informacij, da bi DUTB uspela s prodajo ali unovčevanjem terjatev realizirati stomilijonske dobičke. Tudi pri kreditih, ki jih je NLB unovčila ali prodala sama, je bil iztržek približno v višini oblikovanih slabitev, saj iz letnih poročil ni razvidnih kakih pomembnejših zaslužkov pri izterjavi posojil. Pri preostalih posojilih pa ima banka, kot omenjeno, večino popravkov na terjatve do družb v stečajnih postopkih ali resnih finančnih težavah in bo iztržek prav tako težko kaj večji od oblikovanih 62 % popravkov.

Postopek unovčevanja starih posojil torej kaže, da so bile ocene iz stresnih testov dokaj upravičene in da NLB kaj več od takratnih ocen ne uspe doseči v izterjavi. Če trdimo, da je bila takrat (2013) banka vredna precej več, potem v bistvu izražamo nezaupanje in dvom o ustreznost vodenja NLB (in DUTB) in postopke pri unovčenju starih posojil v teh zadnjih dveh letih. Dejanska izguba namreč ni narejena s tem, da oblikuješ slabitev naložbe, temveč ob konkretnem poplačilu ali prodaji terjatve, ki pokaže ustreznost izvedene slabitve. In dosedanje delo odgovornih na bankah ne kaže, da bi bile takratne slabitve postavljene previsoko.

Banka NLB je imela torej decembra 2013 s kar precejšnjo verjetnostjo res 500 milijonov evrov kapitalskega primanjkljaja. Ekonomsko gledano (pravni vidik tukaj izpuščam) je prav, da so k pokrivanju izgube prispevali delničarji ter tudi imetniki podrejenih obveznic in da je država vstopila v banko s svežim kapitalom šele zatem. In tudi s tem denarjem je najprej pokrila 300 milijonov preostanka primanjkljaja in šele preostala dokapitalizacija v višini 1,27 milijarde je predstavljala nov kapital banke.

Tu pa se srečamo z novim problemom, da kapitalski trgi ne priznavajo celotne vrednosti vloženega kapitala (cene bank se zaradi slabega položaja te panoge danes gibljejo večinoma le okoli polovice knjižne vrednosti). To pomeni, da bomo s prodajo težko dobili kaj več kot 600, 700 milijonov evrov. Kakorkoli obračamo, je tudi ta cena neke vrsto potrdilo, da NLB pred dokapitalizacijo ni imela zadosti premoženja za poplačilo vseh svojih obveznosti. Od države se je torej pričakovalo, da najprej pokrije 300 milijonov evrov starega primanjkljaja banke, nato pa da vloži še 1,3 milijarde, kar lahko kasneje proda (mora!) samo za polovico te vsote (ob tem pa imetniki hibridnih obveznic zahtevajo, da država dodatno pokrije tudi dolg banke do njih, 258 milijonov v primeru NLB).

V takšnih razmerah je vsekakor vprašljiva smiselnost hitenja s prodajo banke ne glede na zahteve in obljube Evropski komisiji, saj smo konec koncev banke sanirali v celoti s svojimi sredstvi. Če pa že, pa bi bilo vredno preveriti, ali v teh razmerah nima banka preveč kapitala. Ne bi bilo smiselno pred prodajo iz banke »potegniti« presežnih sredstev in potencialnih dobičkov, ki se skrivajo v državnih obveznicah z visokimi donosi za današnje razmere – če že teh presežkov ne moremo unovčiti pri prodaji banke? Spodaj je kratka bilanca Skupine NLB po stanju 31.12.2015, kjer se vidi, da ima v čistih poslih (krediti družbam, prebivalstvu in ostale naložbe) le še 7,7 milijarde evrov, štiri milijarde zbranih viškov sredstev pa drži v bančnih depozitih in državnih papirjih.

_______

  • Predstavljeno stališče ne odraža nujno tudi stališča lastnika tega bloga
%d bloggers like this: