Hej, Crvena jabuka, jaz ne morem tako hitro jadrati v zahajajoči maestral

crvena-jabuka

Crvena jabuka včeraj v Križankah na 45 obratih

Crvene jabuke in Plavega orkestra nisem nikoli maral. Sploh pa, ko sem bil še 20-30 let mlajši. Nikoli nisem mogel prabaviti “Dirlije”, “Suade” ali “Bolje biti pijan nego star” etc. Poslušanje Azre, EKV in Partibrejkersov ni bilo kompatibilno s temi sarajevskimi najstniškimi šminkerji. In glede Plavega orkestra je stanje antipatije ostalo nespremenjeno.  Pri Crveni jabuki (CJ) pa se je zadeva, priznam in se bom izbičal, če bo treba, nekako neopazno spremenila v dolgih letih jadranja. Nekdo jo je nekoč dolgo nazaj privlekel na barko in nekega poznega popoldneva, ko smo v lepem maestralu iz smeri mimo Žirja orcali proti Kornatom – od Žirja jadra na levih uzdah proti Kurba Veli na levi, nato obrat desno na Samograd, še prej pa na levi tista čer, za katero vem, kje je, pa mi je vseeno vedno malce neugodno, nato še bolj gor na Mrtovnjak, po njem obrat dol proti kanalu med Kurba Velo in Smokvico, in če imam srečo zvozim po desni za las mimo tistega stebra, kjer je plitvina, obrat desno in pred nami je Kornat, Veliki Kornat – no tam nekje med Smokvico in Opatom se zavem, da poslušam » to mi radi /… / …kad me pališ / onda idi / lomi do kraja / …« (To mi radi, Crvena jabuka) in da mi to povzroča ugodje.

Najbrž je kriva kombinacija polnih jader, poznopopoldnevnega sonca, prave družbe, pelinkovca v pričakovanju Levrnake in jastoga. Toda tam nekje se je stopila moja antipatija do CJ in danes lahko poslušam kakšnih 8-10 komadov, brez da bi ob tem preveč trpel.

Celo na nekaj njihovih koncertov sem šel. Na predzadnjem v Cvetličarni sva bila z ženo blazno razočarana. Ne vem, kaj se je zgodilo, toda CJ se je v nekem trenutku odločila, da bi spremenila takt svojih starih pesmi. Igrajo jih za polovico hitreje. Ali kot da bi longplejko namesto na 33 obratih poslušal na 45 obratih. Grozno. Zato sem jih odpisal.

No, potem pa sta Drago in Tjaša poklicala, če še za naju kupita karte za CJ in Halida Bešlića kot gosta. Eh, kaj naj odgovoriš na to?! Pa smo šli in zgodilo se je, da Halida ni bilo (namesto njega neka bejba, katerega imena se mi ni zdelo vredno zapomniti, in Mejaši, ko smo navdušeni nad globino tekstov raje kar šli na pivo), CJ pa je sledila svojemu novemu kao rokerskemu trendu in špilala vse, tudi Kemalovo “Nekako s proljeća” in “Bacila je sve niz rijeku” Indeksov, na 45 obratov.

Ne vem, kaj se dogaja s CJ, kam se jim mudi, čemu hočejo nenadoma metamorfirati iz šminkerjev v rokerje. Toda, hej, hitreje špilate, prej boste umrli! Kot Ramonsi. In hej, jebemumast, jaz ne morem tako hitro jadrati v zahajajoči maestral v pričakovanju gazdine travarice in jastoga s špageti na Levrnaki! Pa tudi nočem, ker ni fora.

Eh, ali pa je to samo znak, da sem se resno postaral in ne maram nobenih drastičnih sprememb več…

No, za uteho je tukaj Halid Bešlić, Prvi poljubac. In nič ne sprašujte, zakaj mi je ta pesem všeč. Ker tudi jaz ne vem, kdaj in od kod se je priklatila in se mi zarila pod kožo.

%d bloggers like this: