Koliko znaša optimalna obdavčitev kapitala?

Zanimivo, pred 10 leti, ko so pri Bajuku snovali davčno reformo, je bilo veliko govora o tem, da je “kapital plaha ptica” in zato je bila takrat sprejeta odločitev, da se dohodki od kapitalskih naložb pri obračunu dohodnine obdavčijo nižje od ostalih prihodkov od dela. Takrat je bila sprejeta cedularna obdavčitev (enotna davčna stopnja v višini 25%) vseh prihodkov od kapitala (obresti, dividende, najemnine in od kapitalskih dobičkov), pri tem pa se pri kapitalskih dobičkih ta stopnja vsakih 5 let od začetka “držanja” kapitalskih naložb zniža za 5 o.t. in se po 20 letih lastništva vrednostnih papirjev zniža na 0%.

Takrat je veljala fama, da v Sloveniji primanjkuje kapitala in da je kapitalski trg premalo razvit, zato je treba kapitalske naložbe spodbujati. V ZDA pa je takrat veljala fama (izhajajoč iz Chamley-Juddovega modela), da bi morala biti optimalna stopnja davka na kapital dejansko nič.

No, prav takrat so (po azijski krizi in po vzponu Kitajske) azijske neto izvoznice začele na veliko investirati kapitalske presežke v zahodne razvite države in prišlo je do velikega globalnega presežka kapitala (t.i. Bernankejev “global savings glut“, ki je nato povzročil veliko finančno krizo). Danes se vse države otepajo presežka kapitala, ki je dejansko zastonj (nizke obrestne mere so znak velikega globalnega presežka varčevanja nad investicijami). Hkrati se je močno povečala neenakost, kjer predvsem premožnejši sloj v zgornjih 5% ali 1% večji del prihodkov pridobiva iz naslova kapitalskih prihodkov. Posledica obojega je, da so danes ekonomisti ponovno odprli vprašanje, koliko znaša optimalna stopnja obdavčitve kapitala – z namenom, da kapital prispeva “pošteni delež” k davkom.

Emmanuel Saez (Berkeley) in Stefanie Stantcheva (Harvard), sicer soavtorja Thomasa Pikettyja na različnih člankih, sta v pravkar objavljeni študiji ponovno pregledala dosedanje modele obdavčitve in iz njih vrgla nerealistične predpostavke (denimo, da ljudje živijo neskončno in da imajo popolne informacije o prihodnosti) ter oblikovala nov model (z dodatno predpostavko, da posamezniki preferirajo premoženje zaradi premoženja samega), ga kalibrirala na ameriške podatke – in prišla do zanimivih ugotovitev. Prvič, optimalna stopnja davka na kapital definitivno ni nič, ampak je pozitivna. In drugič, optimalna stopnja davka na kapital bi dejansko morala biti višja od stopnje davka na prihodke od dela.

Slednje je posledica dejstva, da je kapital zelo neenakomerno porazdeljen med prebivalstvom (je koncentriran pri zgornjih 5%), zato njegova večja obdavčitev ne bi bistveno vplivala na zmanjšanje varčevanja in povečanje porabe. To je plauzibilno, saj tudi pri sedanjih ničelnih obrestnih merah (ali celo negativnih) varčevanje še vedno narašča. Po eni strani premožni nimajo druge izbire, po drugi strani pa si tisti v sredini distribucije (po dohodkih) v času povečane negotovosti želijo ustvariti večjo varnost z varčevanjem (to je s kopičenjem premoženja).

(Da ne bo kakšne hude krvi, povečanje stopnje davka na prihodke od kapitala, bi nekoliko prizadelo tiste premožnejše, ki špekulirajo z naložbami v vrednostne papirje ali ki oddajajo nepremičnine, ne bi pa v sedanji situaciji imelo pomembnega vpliva na srednji sloj, ki ima svoje prihranke shranjene v bankah, saj so zaradi nizkih obrestnih mer ti kapitalski prihodki trenutno zanemarljivi)

%d bloggers like this: