Mokre sanje libertarcev

Zadnje čase sem se zapletel v diskusijo z nekaj mladinci, ki so člani različnih libertarnih združenj in ki propagirajo “ekonomsko svobodo” in “prosti trg” kot malone svetopisemski pravili. Pri tej propagandi preseneča predvsem skorajda blazno gorečna verska, ideološka oziroma dogmatska zagledanost v postulate, ki so napačni oziroma vodijo iz vidika družbenega optimuma v napačno smer. Ti mladinci denimo blazno zagovarjajo “ekonomsko svobodo” za vsako ceno, tudi pri osnovnem zdravstvenem zavarovanju. Saj veste, država prisilno pobere davke in nato ta (“krivično zaplenjen”) denar posameznikov premeša in vrne davkoplačevalcem prek skupnih javnih storitev (od varnosti do šolskih in zdravstvenih storitev), kar je po mnenju libertarcev zločin, saj s tem posameznikom jemlje možnost izbire. Če bi bili posamezniki svobodni, bi pač denar, ki jim ga pobere (“zapleni”) država prek davkov, sami investirali v tiste storitve in takšen obseg storitev, kot jih potrebujejo.  Torej, kupili bi si zasebno zaščito (plačali zasebne varnostnike), plačali bi za šolanje po lastni meri in kupili bi si zasebno zdravstveno zavarovanje po lastni izbiri.

To je seveda teorija oziroma mokre sanje libertarcev. Ki pa v realnem življenju, ko “ekonomsko svobodo” privijete do maksimuma, izgleda kot Afganistan – brez javne varnosti, večina ljudi brez dostopa do zdravstvenih in šolskih storitev. V nekoliko blažji obliki “ekonomska svoboda” izgleda kot ZDA pred Obamo – petina ljudi brez dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, slabe javne šole za spodnjo polovico populacije in gromozanski študentski dolg kot posledica proste izbire v tržnem dostopu do univerzitetnega študija. Precejšen del populacije ostane izločen in nima dostopa do osnovnih storitev, ker si jih ne more privoščiti. Posledično ne morejo izkoristiti svojega potenciala, saj ga nihče ne more zaznati. Iz tega pa sledi, da velik del populacije sploh ne more produktivno prispevati k ustvarjanju družbenega napredka, zaradi česar je družbeni potencial iz vidika blaginje manjši.

“Ekonomska svoboda” oziroma možnost proste izbire je dejansko perverzni koncept, ki ga je lansirala bogata elita, da jim ne bi bilo treba plačevati davkov, ki se nato porabijo za redistribucijo v obliki javnih storitev, dostopnih vsem. Bogati oziroma rojeni v premožnih družinah večine teh javnih storitev ne potrebujejo, saj si lahko privoščijo, da plačajo bolj kvalitetne. “Ekonomska svoboda” je dejansko možnost proste izbire samo za premožne, revnejši te izbire nimajo, saj si je ne morejo privoščiti. Zato o ekonomski svobodi pridigajo premožni, ker pač svojih prihodkov nočejo deliti z revnejšimi. Pri tem pa jih malo briga, da je zaradi maksimizacije “ekonomske svobode” družbeni napredek počasnejši (*), zaradi povečane neenakosti in socialne stiske  najrevnejših pa je z naraščanjem kriminalitete resno ogrožena tudi varnost premožnih.

Podobno je glede mita prostega trga. Če bi bil trg popolnoma prost, brez vmešavanja države kot regulatorja, bi bil po mnenju libertarcev napredek hitrejši. Pri tem libertarci zelo radi zagrešijo osnovno napako, da kot prosti trg vzamejo učbeniški koncept “proste konkurence”. Toda prosta konkurenca ne obstaja, nikoli ni obstajala in nikoli ne bo, gre le za učbeniški koncept z zelo restriktivnimi pogoji (z neskončno velikim številom ponudnikov in potrošnikov, ki pa so vsak zase tako infinitezimalno majhni, da ne morejo vplivati na ponudbo, povpraševanje in cene, prostim vstopom na trg, popolno informiranostjo in popolnoma enakovrednimi proizvodi). Prosto konkurenco so si ekonomisti izmislili zgolj kot teoretski koncept, ki naj bi služil izključno kot teoretski benchmark za primerjavo z drugimi, bolj realnimi oblikami konkurence (monopolistična, oligopolna in monopolna). Toda kako libertarcem razložiti, da jih nekdo grdo nategnil s prosto konkurenco, da gre tukaj samo za učbeniški konstrukt?

Prosta konkurenca pa ima sama po sebi gromozanske težave. Problem je, da če bi prosta konkurenca obstajala, ne bi bilo napredka. Namreč v prosti konkurenci so dobički po definiciji enaki nič. Takoj ko nekdo za trenutek zasluži več, kot znašajo njegovi stroški, drugi to v sekundi zavohajo in ker je prost vstop (ni fiksnih stroškov) začnejo to isto stvar tudi sami ponujati do točke, dokler niso vsi spet na ničli. V prosti konkurenci zato ni prostora za inovativnost, saj se nikomur ne splača inovirati, ker pač od tega nič nimajo. Zato so vsi enako veliki, vsi enako produktivni in vsi proizvajajo povsem enakovredne (homogene) izdelke (storitve).

Drugi problem pa je, da v realnem svetu obstajajo fiksni stroški in ekonomije obsega za opravljanje neke dejavnosti, ki efektivno izničujejo prosto konkurenco. In ti fiksni stroški so v različnih panogah različno veliki. Če hočeš prodajati sladoled, pač moraš nabaviti sladoledne avtomate, hladilnike in najeti prostore, torej moraš investirati nekaj deset tisoč evrov. Če hočeš proizvajati avtomobile, moraš investirati nekaj deset milijonov evrov najprej v razvojni oddelek in nato še v proizvodnjo. Če hočeš uspeti v farmacevtski panogi, te razvoj novega zdravila stane približno eno milijardo evrov. Na drugi strani pa moraš za pokritje teh fiksnih stroškov izdelati in prodati dovolj izdelkov. V vsaki panogi zato obstaja nek prag, nek “minimalni učinkoviti obseg proizvodnje”, pri katerem se pokrijejo začetni fiksni in tekoči variabilni stroški. V avtomobilski, elektro in farmacevtski industriji je ta minimalni obseg pač hudo visok. Zato je igralcev na trgu zelo malo in zato v nekaterih majhnih državah, ki imajo popolnoma liberalizirano trgovino, ne morejo biti konkurenčni v določenih panogah.

In zato mora v nekaterih panogah, predvsem pa v farmacevtski, država aktivno posegati in proizvajalcem omogočati monopolni položaj z ekskluzivnim izkoriščanjem patentne zaščite, da se jim sploh splača investirati v raziskovanje in razvoj. Paradoksalno torej mora država v primeru zelo visokih fiksnih stroškov podjetjem omogočati monopolni položaj, da sploh pride do inovacij. Seveda pa se tukaj takoj zastavi vprašanje prave mere – torej vprašanje optimalne časovne dolžine zaščite za inovatorje na eni, na drugi strani pa vprašanje zaščite za potrošnike iz vidika cenovne politike monopolistov. Monopolisti pač radi izrabijo svojo monopolno prednost in ker ni konkurence ustrezno navijejo cene. Razvoj torej potrebuje aktivno in večplastno tržno regulacijo države. O prosti konkurenci ali prostem trgu tukaj ni govora, ker bodisi ne bi bilo razvoja, bodisi bi dobili monopolno ali oligopolno strukturo trga z vsemi posledicami.

S tem pa seveda pridemo do logičnega spoznanja, da prosta konkurenca z neskončnim številom enako velikih podjetij ni možna. Zaradi visokih fiksnih stroškov lahko na trgu preživi le peščica največjih. Zato prosti trg sam po sebi vodi k izrivanju konkurentov in k ohranitvi zgolj nekaj največjih podjetij. Prosti trg, brez vmešavanja države z regulacijo konkurence, po svoji naravni logiki vodi k monopolizaciji oziroma oligopolizaciji. Če država ne posega v tržno situacijo, dobite na trgu monopol ali pa v najboljšem primeru oligopol z nekaj igralci, ki se med seboj dogovorijo glede razdelitve trga. Poglejte si denimo nedavni zapis The Economista o tem, da danes v večini panog prevladuje zgolj nekaj največjih igralcev, ki pokupijo vse inovativne rešitve manjših igralcev in ki absolutno kontrolirajo trg ter prek lobiranja vplivajo na regulacijo, na davke in izbiro političnih elit.

In še huje, če država ne zaščiti potrošnikov z regulacijo kvalitete proizvodov in storitev (zahtevani tehnični, fitosanitarni in drugi standardi ter cenovna regulacija), bi ta peščica največjih igralcev grdo zlorabljala potrošnike. Regulacija trga je torej potrebna, da podjetja zaščiti eno pred drugim in da potrošnike zaščiti pred podjetji. Vse to seveda vemo že tam od lažnivih pekov v srednjem veku, ki so jih namakali v katran in perje. Povsem prosti trg privede v kaos, v divji zahod in zlorabljanje potrošnikov.

Ob tem pa prosti trg spodbuja tudi enormno volatilnost oziroma veliko gospodarsko cikličnost (velike konjunkture in nato globoki padci). Poglejte si denimo tri baltske države, ki se trudijo čim bolj slediti temu trendu popolne liberalizacije in prostega trga – enkrat rastejo po 10% letno in več, nato pa nenadoma padejo za 15%-20%. Za prebivalce takšne države je ta izjemna volatilnost skrajno neprijetna, saj ni nobene varnosti. Zato ne čudi množično izseljevanje mladih iz baltskih držav vzadnjih dveh desetletjih in pol, ki se je še pospešilo po začetku krize v 2008.

Torej bolj kot se premikate v smeri “svetih” teoretskih postulatov libertarcev, manj lep postaja svet. Več kot imate čistega liberalizma, bolj je svet podoben divjemu zahodu.

______

* Seveda bodo nekateri zdaj privlekli na plano različne lestvice ekonomske svobode, ki jih pripravljajo razni konzervativni think-tanki (korporacije, kot so Heritage Foundation in Fraser Institute, ki jih plačujejo velike korporacije, da izvajajo prostotržno propagando) in ki kažejo, da naj bi bile “bolj svobodne” države tudi ekonomsko bolj uspešne. Pri tem pa k “ekonomski svobodi”, ki jo v osnovi definirajo z nizkimi davki, nizko prerazdelitvijo in nizko regulacijo, primešajo še stvari, ki so dejansko posledica aktivne regulacije države (pravna država, konkurenčna politika, inovativnost, visoka splošna izobrazba, dobra infrastruktura), kar šele “popravi rezultate” pri korelaciji med indeksom ekonomske svobode in rastjo / razvitostjo.

3 responses

  1. Schnell kurz seminarji iz svobode res delajo škodo. Udeleženci na koncu nevede in nehote postanejo brezplačni uporabni idioti oligopolov, sami pa morda celo verjamejo, da delajo proti njim. Zdaj se res vidi, da je ta neoliberalna ideologija za večino nora že od začetka, za pešcico pa je ne le popolnoma smiselna, ampak celo nujna. Neverjetno je to kako se je ideologija, ki je bila že od samega začetka koristna le za elito, razširila med množico. Ker nagovarjanje ljudi kot egoističnih posameznikov, res deluje izjemno dobro. Večina ljudi je izjemno ozkoglednih, ne ve in ne vidi kam barka pluje, dokler se ne zaleti v ledeno goro. Tukaj se stvari zmeraj znova ujamejo med elito in množico.

    Eno zanimivo predavanje na to temo, o tem kako je vse to uspelo, ima naslov Novi duh kapitalizma in psihologija vsakdanjega življenja: https://m.youtube.com/watch?v=cYZAKkkqQ8c

%d bloggers like this: