Izginjanje srednjega razreda ruši temelje bodoče gospodarske rasti

Ta raziskava je letos poskrbela za precej vznemirjenja. Gre za eno izmed ključnih raziskav, ki kaže, kako izginjanje srednjega razreda v ZDA ruši temelje makroekonomske stabilnosti. Alichi, Kantenga & Solé (2016) iz IMF so analizirali trende polarizacije dohodkov treh skupin prebivalcev v ZDA v obdobju 1970-2014 in ugotovili, da se je srednji razred po letu 1970 močno zmanjšal tako po deležu v številu gospodinjstev kot po deležu v dohodkih. V skupnem številu gospodinjstev se je delež srednjega razreda (tisti, ki imajo med 50 in 150% medianskega dohodka) zmanjšal iz 58% (1970) na 47% (2014), povečal pa se je delež gospodinjstev z nizkimi in visokimi dohodki. Zanimiva pri tem je “tranzicija srednjega razreda”: v obdobju 1970-2000 je polovica gospodinjstev, ki je šla ven iz srednjega razreda, napredovala v višji dohodkovni razred, po letu 2000 pa se je le še četrtina odstotka tranzitirajočih gospodinjstev premaknila v višji razred, 3.25% pa se jih je umaknilo v nižji razred.

Kot kaže spodnja slika, je ob povečanju neenakosti v dohodkih, to imelo za posledico, da se je drastično zmanjšal tudi delež srednjega razreda v skupnem dohodku – in sicer iz 47% v začetku 1980-ih let na vsega 35% v 2014. Delež sloja z nizkimi dohodki (pod 50% medianskega dohodka) pa ostaja stabilen na ravni zgolj 5%.

US MiddleClass.chart2rev

Vir: Alichi, Kantenga & Solé (2016)

Kakšne implikacije ima ta trend naraščajoče polarizacije v ZDA? Ključni problem te polarizacije je v tem, da se zmanjšuje delež populacije, ki ima najbolj stabilno porabo. Drugače rečeno, z izginjanjem srednjega razreda se zmanjšuje stabilnost agregatnega povpraševanja, hkrati pa pada tudi povprečna mejna nagnjenost k porabi cele nacije. S tem pa se seveda povečuje makroekonomska nestabilnost, saj narašča delež populacije, ki želi varčevati, pada pa delež populacije, ki je zmožen trošiti. Za dinamiko rasti BDP pa je to seveda zelo slab recept. Alichi et al (2016) so pokazali (glejte spodnjo sliko), da se je zgolj po letu 1998 zaradi obeh učinkov (povečanje polarizacije dohodkov in zmanjšanje mejne nagnjenosti k porabi) agregatna poraba do leta 2014 zmanjšala za približno 3.5% (glede na začetno stanje polarizacije v 1998).

Vir: Alichi, Kantenga & Solé (2016)

To pomeni, da je ameriška agregatna zasebna poraba samo zaradi sprememb v razdelitvi dohodkov manjša na letni ravni za 3.5%, kar je seveda treba nadomestiti z različnimi stimulusi. In prav to je problem. Eden izmed ključnih vzrokov ameriške finančne krize je bilo stimuliranje zasebne porabe, natančneje predvsem kupovanja nepremičnin (pa tudi avtomobilov), tistim gospodinjstvom z nizkimi dohodki, ki si tega niso mogla privoščiti. Da bi stimulirale agregatno povpraševanje (=BDP), so ameriške banke pumpale poceni denar gospodinjstvom, vendar se je ta zgodba hitro končala v veliki recesiji in sedanjem glavobolu centralnih bank, kako zagotoviti stabilno rast.

Lekcija iz te ameriške epizode v zadnjih 50 letih je, da izginjanje srednjega razreda vodi v makroekonomsko nestabilnost zaradi zniževanja agregatnega povpraševanja in posledičnega kreditnega stimuliranja usihajoče zasebne porabe. Od tukaj pa seveda tudi sledijo jasne implikacije, da je treba povečati dohodke spodnjemu in srednjemu sloju in efektivno zmanjšati polarizacijo, če želimo zagotoviti stabilno gospodarsko rast v prihodnosti. To pa seveda pomeni, da se bo kapital moral odpovedati delu svojih dobičkov na račun povečanja deleža dohodkov od dela v razdelitvi BDP. To pa mislim, da je zdaj postalo že vsem jasno, tudi na IMF.

%d bloggers like this: