Paul Krugman ima dober point, ko pravi, da čeprav ima prosta trgovina (kot napoveduje večina standardnih modelov zunanje trgovine) tudi distributivne učinke (povečanje brezposelnosti v panogah brez primerjalne prednosti), pa je materializacija teh negativnih učinkov odvisna vsaj od dveh faktorjev. Prvič, od moči sindikatov, torej od stopnje vključenosti zaposlenih v industriji v sindikate. In drugič, od stopnje razvitosti socialne države oziroma “varnostne mreže” za šibkejše, ki jih je globalizacija bolj prizadela.

Ja, globalizacija je imela depresivne (negativne) učinke na zaposlenost in plače v trgovinsko bolj odprtih sektorjih (industrija) ter neenakost v razvitih državah , toda učinki so bili manj negativni v državah, kjer imajo zaposleni močne sindikalne predstavnike (sogovornike vladi in delodajalcem) in kjer imajo varnostno mrežo, da jih ujame, ko jih prizadenejo globalizacijske sile. Ja, in desničarji in libertarci, ki se zavzemajo za popolnoma prosto trgovino in ideologijo popolnoma prostega tržnega gospodarstva, kot pravi Krugman, niso vaši prijatelji. Kajti s tem, ko blodijo o optimizacijski lepoti možnosti svobodne izbire in škodljivosti kakršnekoli regulacije, se dejansko zavzemajo za interese korporacij, ne pa za interese ljudi.

Ključno je, kot je že pred desetletjem zapisal Dani Rodrik iz Harvarda: Kako rešiti globalizacijo pred njenimi navijači?

Nadaljujte z branjem→

Nisem edini, ki je spremenil mnenje o vlogi sindikatov v sodobni družbi. In nisem edini, ki je opazil, da se spreminja mnenje mainstream ekonomije in mednarodnih inštitucij o pomenu dinamike plač in kolektivnih pogajanj za boj proti deflaciji. Janssen Ronald dobro povzema dogajanje zadnjih let. Pred dvema letoma je o tem začel govoriti guverner japonske centralne banke Haruhiko Kuroda, prejšnji teden je vodstvo IMF Japonski predlagal še “četrto puščico” v Abenomiki, in sicer naj okrepijo “tripartitni dialog”, da bi ojačali rast plač. Podoben veter sprememb se dogaja tudi v priporočilih OECD in celo ECB, kjer so ponovno odkrili povezavo med dinamiko plač in deflacijo. No, resnici na ljubo so slednji pri tem nekonsistentni: po eni strani verbalno spodbujajo hitrejšo dinamiko plač, po drugi spodbujajo strukturne reforme, ki naj bi še zmanjšale efektivno možnost koordinacije kolektivnih pogajanj o plačah. Nadaljujte z branjem→

• Is mainstream economics rediscovering the role of wages and collective bargaining in preventing deflation? – Janssen Ronald
• The new trade paradigm: Pro-globalization, anti-‘free’ trade agreement – Jared Bernstein
• Reviewing the Rise and Fall of American Growth – Dietrich Vollrath
• Is evidence based policy left wing? – Simon Wren-Lewis
• Bubbles Spread Like a Zombie Virus – Noah Smith
• Economics is more a craft than a science – The Washington Post
• Economics can’t be encapsulated into knowledge pills – Frances Woolley
• What Reagan Didn’t Do – Paul Krugman
• A Former Investment Banker: Clients are Being Sucker-Punched – ProMarket
• Growing Up in a Bad Neighborhood Does More Harm Than We Thought – NYTimes
• Another (great) source of non-inflationary wage growth – Jared Bernstein
• Why the U.S. Economy Might Never Get Better – TIME
• ‘Helicopter Money’ Won’t Provide Much Lift – Narayana Kocherlakota
• Clarification of ‘Helicopter’ Money Column – Narayana Kocherlakota

Vir: Tim Dickinson

Partibrejkersi v Kinu Šiška. Standardno dobri. In Cane je imel dober večer. Še vedno z naskokom najboljša muzika, kar se jih je zgodilo na Balkanu po letu 1980.

In večni življenjski moto: “Biti isti. Poseban. Slobodan. Biti samo svoj.”

V Sloveniji nekako kroži fama, da je ključni problem za predkrizno podeljevanje slabih kreditov in sedanje slabo stanje v bankah predvsem v domačem lastništvu (sploh državnem). Saj veste, zaradi osebnih navez (in politične prepletenosti) so banke pred krizo pozabile na vse kreditne standarde in “tajkunom” dopustile, da “banke uporabljajo kot zasebne bankomate”. Zvonov, Šrotov, Bavčarjev, Kordežev itd. ne bi bilo, če bi bile banke v zasebni in predvsem tuji lasti. Tako nekako gre zgodba.

No, potem sem pa lani začel delati eno analizo o zadolženosti podjetij in možnosti njihovega okrevanja v državah Srednje in Jugovzhodne Evrope (CESEE) in na podlagi podatkov in že narejenih analiz ugotovil, da moja intuicija temelji na zelo trhlih temeljih. Preprosteje rečeno, ugotovil sem, da sem živel v mitu. In če pogledate spodnjo sliko o deležu bank v tuji lasti in deležu slabih kreditov (NPL), boste ugotovili, da večji kot je delež tujega lastništva v bančnem sektorju v CESEE državah, večji je delež slabih kreditov.

Slika 1: Tuje lastništvo in delež slabih kreditov na vrhuncu bančne krize

Vir: Raiffeisen Research; The Global Econ; lastna slika

Nadaljujte z branjem→

Tadej Kotnik (kot praktično edina svetla točka v Financah) tokrat analizira “oktroirano” prodajo, pardon podaritev NKBM. Analizira, kako sta SDH in Banka Slovenije v izjemno sumljivih okoliščinah mariborsko banko, ki smo jo v zadnji rundi,  decembra 2013, dokapitalizirali z 870 mio evri, podarila nekemu poštnemu nabiralniku (po imenu Biser) iz davčne oaze – za piškavih 250 mio evrov.

Kaj bi rekli prijatelju, ki je v staro kripo od avta vložil 3 tisoč evrov, nato pa ga prodal za 860 evrov? Da je naredil blazno dober biznis? No, minister Mramor je takrat ob objavi novice povedal “Boljše novice v tem trenutku za Slovenijo ne bi mogli najti“. In še naprej (Vir: RTV SLO MMC):

Mramor […] poudaril, da je bila prodaja NKBM-ja v času, ko so se zaradi Grčije zaostrile razmere, Slovenija pa še vedno velja kot tvegana država, dobra novica, ki je naletela na zelo dober odziv. Ne nazadnje tudi zato, ker Slovenija izpolnjuje svoje zaveze glede privatizacije. V poslovnem svetu je namreč vse v tem, ali narediš, kar obljubiš, je dodal minister. “Slovenija s tem dokazuje, da lahko strukturne spremembe in svoje zaveze tudi izpolnjuje.”

Kdo je tukaj nor?! Jasno, le kako to ne bi bilo odlično sprejeto v finančnem svetu?! Napolniš vreče z denarjem in jih podarjaš naokrog za četrtino vrednosti! Kdo ne bi bil vesel tega darila?!

Nadaljujte z branjem→

Pravovernost (ideologija):

Po liberalizaciji lahko pričakujemo določen dvig marž. A tolikšnega dviga cen goriv, kot smo ga po liberalizaciji videli na sosednjem Hrvaškem, ni mogoče pripisati le sprostitvi cen, je dejal Masten.

Feldin: […] Liberalizacija je torej smiselna sprememba z vidika zagotavljanja potrošne izbire in optimizacije poslovanja trgovcev, dvig marž pa bi omogočil vstop neodvisnih ponudnikov, je še poudaril Feldin in dodal, da lahko pričakujemo tudi pojav heterogenosti cen – maksimizacija potrošnikovega in proizvajalčevega presežka.

Vir: Finance, 23.3.2016

Zdrava pamet:

Vsi torej pričakujejo, da se bodo cene nekoliko zvišale, a v tem nekateri vidijo celo prednost za potrošnike – danes lahko slovenski potrošnik kupi dizel povsod samo po en evro, potem pa bo imel možnost izbire med npr. 1,03 ali 1,1 evra in to naj bi bil ta pozitivni premik k prosti izbiri, ki ga danes nima (!!!)

Logika je torej sledeča: najprej bomo dvignili cene, zaradi česar bodo prišli novi ponudniki, nato pa bodo cene zopet padle – da bomo tam, kjer smo danes.

In potrošniki bomo potem imeli možnosti izbirati med malo več ali malo manj višjo ceno – medtem ko danes te izbire nimamo in moramo kupovati samo po nižji ceni.

Vir: Bine Kordež, 15.2.2016

V Sloveniji in tudi drugod po svetu obstaja folklora bolj ali manj javnega vrednotenja upravičenosti posameznih družbenih skupin do dohodkov, ki jih prejemajo. S tem ne mislim na ocene dela politikov in primernosti njihovih dohodkov, temveč na spopad populacijskih segmentov, ki jih definirajo poklic, starost, izobrazba ali panoga zaposlitve. V času gospodarske krize, ko je bilo razpoložljivega denarja manj, se je javna polemika o družbeni sprejemljivosti obstoječih plačnih lestvic zaostrila. Zdaj, ko je konjunktura ugodnejša, je okoli skupnega lonca manj prepirov, a zgolj vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do vnovičnega »razrednega boja«. Nadaljujte z branjem→

Jared Bernstein (ekonomist, ki je s Cristino Romer pripravil študijo učinkov Obamovega stimulus paketa v 2009) je naredil velik podvig: ključne sedanje probleme je na zelo intuitiven način opisal v 5 ekonomskih formulah. Bolje rečeno, definiral je 5 ključnih neenakosti med ključnimi ekonomskimi indikatorji v obliki neenačb. In s tem nakazal rešitve iz sedanje situacije:

• povečane neenakosti (kadar r > g),
• prenizkih investicij glede na varčevanje (S > I),
• prenizke zaposlenosti (u > u*),
• prenizkih javnih investicij glede na stroške zadolževanja (g > t, in
• izgube produktivnih resursov zaradi neukrepanja in stagnacije (h > 0.05).

Če spravimo v red te neenakosti (če izenačimo obe strani neenačb), bomo spravili v red tudi gospodarstvo.

Nadaljujte z branjem→