2 responses

  1. Leta 1989 sem bil kar nekaj časa v Čilu. Kamorkoli sem prišel so Pinochet-a imenovali Perrocheto. Ekonomsko ni bilo tako hudo kot v Argentini, ampak navadni ljudje so še vedno živeli slabo. Rane puča so se skoraj dve desetletji potem še močno poznale v družbi.

    Današnji ekonomski razvoj Čila nima nikakršne veze z vojaškim pučem. Čile je bil tudi prej, še pred Allendejem, realtivno bolj gospodarsko razvit del Južne Amerike

    • Kolikor vem je Čile po poseganju čikaških ‘slobodnjakov’, ljubiteljev fašizma, CIE in še koga, postal basket case ekonomija, kjer so že v začetku osemdesetih ugotovili, da je bolje, če so ključni deli gospodarstva v nacionalni lasti. Denimo rudarski velikan Codelco (+ 15 milijard $ letnega prihodka), da ne brskam po drugih “uspehih”.

      Ampak resen cilj itak nikoli ni bil kakršenkoli uspeh te države, temveč ohranjanje Monrojeve doktrine, torej podrejenost celotne Zahodne poloble gospodarski in politični moči ZDA. Ni čudno, da je Čile vsa ta leta predmet enormnega propagandnega materiala. Gola sila nikoli ni bila dovolj. Za pranje možganov in za odvračanje narodov od ameriškim elitam neljubega levičarstva, so potrebne tudi čisto prave pravljice. Če jih pripoveduje z nobelovskim zlatom ovenčani ekonomist, še toliko bolje.

%d bloggers like this: