Utajevanje davkov je nacionalni šport ameriških korporacij

Nedavno razkritje New York Timesa, da predsedniški kandidat republikancev Donald Trump zadnjih 18 let, povsem legalno, (najbrž) ni plačal niti centa zveznega davka na dohodek, ker je spretno izkoristil to, da je leta 1995 s katastrofalno slabimi naložbami v igralnice in hotele pridelal za 916 milijonov dolarjev izgube, je dejansko kikiriki (zanemarljivo majhno, kapljica v morje) v primerjavi s tem, koliko davka utajujejo (se mu izogibajo) ameriške korporacije. Prejšnji teden objavljena študija Offshore Shell Games 2016 (US PIRG, CTJ, ITEP) namreč kaže, da 500 največjih ameriških korporacij na Forbesovi lestvici pred ameriško davkarijo v tujini v davčnih ozazah skriva za 2,500 milijard dolarjev dobičkov. Od tega 30 največjih korporacij za 1,650 milijard dolarjev. Kot lahko vidite na spodnji sliki, je rekorder Apple z 215 milijardami dolarjev skritega dobička v svojih podružnicah (predvsem na Irskem). Sledi Pfizer s 194 milijardami, General Electric s 104 milijardami in nato plejada najbolj znanih tehnoloških, farmacevtskih in finančnih družb s v tujini spravljenimi dobički v višini med 40 in 100 milijardami dolarjev vsaka.

evaded-profits

Vir: Offshore Shell Games 2016

58 korporacij na Forbesovi lestvici, ki izkazujejo podatke, koliko davkov bi morale plačati, v ZDA plačuje minimalni davek od dobička, in sicer po povprečni stopnji zgolj 6.2%. To pomeni, da bi ob uradni stopnji  davka na dobiček v višini 35%, te korporacije morale doplačati še za 718 milijard dolarjev  davka. Apple bi denimo moral v ZDA doplačati še za 65 milijard, Microsoft pa za 39 milijard dolarjev.

Utajevanje davkov je torej za ameriške korporacijer nacionalni šport. In kako jim to uspeva? To počnejo prek svojih podružnic v davčnih ozazah, ustanovljenih prvenstveno z namenom davčne optimizacije. Pri tem uporabljajo različne trike. Najbolj enostaven trik je, da gotovino iz akumuliranih dobičkov držijo v tujini in to v zaključnih računih zavedejo kot trajno reinvestiran dobiček v tujini. Nekoliko bolj, vendar ne zelo komplicirani triki zajemajo “double Irish” in “dutch sandwich” aranžmaja in kombinacijo obeh. Gre za to, da ima podjetje, kot je Apple, denimo ustanovljeno eno podružnico v pravi davčni oazi (Bermuda, Cayman etc.), na katero prenese avtorske pravice za svoje izdelke, ta podružnica pa nato fiktivno zaračunava licenčnino za uporabo teh storitev drugi Applovi podružnici na Irskem, ki pa te stroške odbije od prihodkov od prodaje izdelkov izven ZDA ter na izkazan dobiček plačuje zelo nizek irski davek. Tudi temu davku se Apple lahko izogne, če te prihodke najprej prikaže prek “kaselc firme” na Nizozemskem.

Ameriške korporacije za utajevanje davkov torej izrabljajo verigo podružnic v tujini. Izmed 500 največjih podjetij na Forbesovi lestvici jih je 367 podjetij imelo podružnice v tujini, skupaj 10,400 podružnic. Ključna zanimivost tega sistema pa je, da na vrhu piramide utajevanja niso prave davčne oaze v Karibih, pač pa nekatere evropske države, na čelu z Nizozemsko, vmes sta Hongkong in Singapur, nato pa sledijo Luksemburg, Švica in Irska.

Ameriški davčni sistem je seveda gnil, ameriške korporacije so ga z izdatnim lobiranjem pri republikanskih vladah od Reagana naprej naluknjale kot švicarski sir. V Evropi pa jim obilno asistirajo vlade majhnih držav, ki tekmujejo med seboj, katera bo “tujim investitorjem” bolj znižala davke.

Donald Trump je seveda kujon in klovn najslabše vrste, toda ni izjema, pač pa zgolj sijoč simptom gnilosti republikanskega institucionalnega in intelektualnega okolja. Boleče je le spoznanje, da bi Trumpa kot predsedniškega kandidata lahko zamenjal resnični klovn iz cirkusa ali pa ptičje strašilo z njive, pa bi slednji na volitvah še vedno dobil blizu polovice volilnih glasov. Bolečina je spoznanje, da te lahko neka izjemno ozka elita 150 najpremožnejših družin desetletja dolgo nateguje, te sili v suženjske delovne aranžmaje, ti meče drobtinice in se norčuje iz tebe, ti pa še vedno (in vedno znova) voliš za klovne (od Reagana, prek Busha do Trumpa), ki ti jih ponudi na volitvah. Ta neobčutljivost, ta odpuljenost od realnosti volilnega telesa je tisto, kar resnično boli.

%d bloggers like this: