Flegarjev Luka z Haiku Garden in z zadnjim EP-jem “Waver”. Vrhunsko!

• Leonard Cohen Makes It Darker – New Yorker
• How Trump Happened – Joseph E. Stiglitz
• What’s Behind a Rise in Ethnic Nationalism? Maybe the Economy – Peter Schiller
• Interview with David Autor – Douglas Clement
• Unemployment Insurance Extension Did Not Destroy Jobs – INET
• Keynes: the partly-known Colossus of economics – OECD Insights
• No Time for Trade Fundamentalism – Dani Rodrik
• Macroeconomic Research After the Crisis – Janet Yellen
• Did Macroeconomic Policy Play a Different Role in the Recovery? – Brad DeLong
• Return of the oppressed – Peter Turchin
• Ricardian Equivalence, benchmark models, and academics response to the financial crisis – Simon Wren-Lewis
• Fiscal crisis quantitative easing works in theory, too – Ricardo Reis
• The Skills Delusion – Adair Turner

Finance so danes objavile novičko Zakaj so revne države bolj za Trumpa in bogate bolj za Clintonovo?, in jo proglasile za uganko. No, dejansko so novičko nekritično povzele po reviji Forbes, kjer novinar (ki si ne zasluži tega naziva) pravi, da je rešil to uganko. In sicer dokazuje, da so na videz revnejše države, ki se navdušujejo nad Trumpom, dejansko bogatejše, saj zaradi nižjih stroškov življenja (nižje cene nepremičnin itd.) dejansko uživajo višji življenjski standard od navidez bogatejših držav. Ergo, kar hoče povedati novinar Forbesa (in kar za njim nekritično povzemajo Finance), je: nobene uganke ni, dejansko bogatejše države glasujejo za konzervativce, revnejše pa za demokrate.

Sveta Marija!

Nadaljujte z branjem→

Antonio Fatas & Larry Summers sta v junija objavljeni študiji Permanent Effects of Fiscal Consolidations (NBER, 2016) šla še korak naprej pri pojasnjevanju vpliva povpraševalnega šoka na dolgoročno dinamiko dejanskega BDP in potencialnega BDP. Medtem ko sta najprej obravnavala samo vpliv dolgo trajajoče krize na umik zaposlenih iz aktivne delovne sile oziroma razvodenitev njihovih znanj, kar seveda povzroča dolgoročno nižjo rast (dejanskega in potencialnega) BDP, pa v tej zadnji študiji dodatno vključita še vpliv dolge krize (prek zmanjšanja kapitalskih investicij, investicij v R&R ter inovacij) na dolgorčno zmanjšanje proizvodnih kapacitet, kar seveda spet vpliva na dolgoročno nižjo rast (dejanskega in potencialnega) BDP.

Nadaljujte z branjem→

Če koga zanima, spodaj je prezentacija (kliknite na sliko) na podlagi naše študije za OECD, ki sem jo zadnja dva dneva predstavljal na OECD v Parizu.

Nadaljujte z branjem→

Natanko to, glejte spodaj, je moj point v diskusiji s kolegi o prenovi našega študija ekonomije. Strinjamo se, da je potrebno kvaliteto in tehnično raven zahtevanega znanja dvigniti na primerljivo raven z najboljšimi univerzami, toda jaz bi želel k tej tehnični superprofiliranosti dodati tudi širino. Dodati zgodovinski in vsebinski kontekst. Dodati domišljijo. Pripraviti študente, da formalno (matematično) okostje prilagodijo realnosti tam zunaj, ne pa obratno. Jim dati osnovo za intuicijo. Da bodo sposobni razmišljanja izven okvirja, ki jim ga je nekoč začrtal nek brilijanten, vendar kontekstualno omejen duh. Želim, da proizvajamo kompletne, široke ume, sposobne strateškega odločanja v pogojih zelo nestabilnega okolja, ne pa superpametne fahidiote oziroma robote.

Indeed, the increased sophistication of the profession came at a very high cost. We have produced new generations of highly technical students with no knowledge of how economies actually work. Back in 1991, in a joint statement of the Report of the Commission on Graduate Education in Economics, such luminaries as Olivier Blanchard, Lawrence Summers, Kenneth Arrow, Alan Blinder and Mr. Stiglitz were saying that “graduate programs [in economics] may be turning out a generation with too many idiot savants, skilled in technique but innocent of real economic issues.”

Nadaljujte z branjem→

Se opravičujem, ker sem (kot običajno) prehitro govoril.

(Aja, s klikom na zgornjo sliko pridete do video posnetka, sicer pa tukaj)

Ko je leta 1973 general Augusto Pinochet z vojaškim udarom prevzel oblast v Čilu, je ekonomska šola v Chicagu, na čelu z Miltonom Friedmanom, dobila redko priložnost. Priložnost za eksperiment. Priložnost, da svoje nauke o superiornosti nereguliranega, prostega trga preizkusi na “živem tkivu”. Dobila je priložnost, da s proklamiranimi prostotržnimi reformami – od sprostitve cen, prek privatizacije podjetij, šolstva in zdravstva, uknitve vseh regulacij, do zmanjšanja socialnih transferjev – preoblikuje bolehno socialistično v uspešno tržno gospodarstvo.

In čikaška šola te priložnosti ni izpustila iz rok. Milton Friedman je odletel na pogovor k Pinochetu, njegovi učenci – t.i. čikaški fantje – pa so bili že tam. Ameriško zunanje ministrstvo je od leta 1956 financiralo izobraževanje čilskih študentov na univerzi v Chicagu, kjer so se vzgajali za misijonarje prostega trga. Hibernirali in čakali na priložnost. Priložnost pa je prišla s krizo oziroma z vojaškim udarom.

Nadaljujte z branjem→

• Are open economies only good for a small elite? – The Economist
• Europe May Finally End Its Painful Embrace of Austerity – Peter Goodman
• The New View of Fiscal Policy and Its Application – Jason Furman
• The end of ‘QE infinity’? – Gavyn Davies
• How quantitative easing works – Di Maggio, Kermani & Palmer
• Piketty’s housing capital results: New US facts – VoxEU
• How the Free Market Can Fight Poverty – The New York Times
• Where the Economics Nobel Came From – Justin Fox
• Robert Frank on Frankness – Robert Waldmann
• Multinational firms and tax havens – VoxEU
• Financial Globalization, Inequality and the Top 1% – Unassuming Economist

Jason Furman, predsednik Sveta ekonomskih svetovalcev (Council of Economic Advisers) predsednika Baracka Obame je včeraj odlično povzel (tukaj je link na celoten članek) spremenjen pogled ekonomistov na fiskalno politiko v zadnjih desetih letih ali celo manj). Pogled se je seveda spremenil zaradi spremenjenih okoliščin – iz obdobja velike moderacije s stabilno rastjo in nizko inflacijo smo prišli v obdobje likvidnostne pasti z ničelnimi obrestnimi merami, dolgo stagnacijo z nizko rastjo in prenizko inflacijo na meji deflacije. To pa zahteva povsem drugačno terapijo. Zahteva drugačno kombinacijo zdravil. Če je bila prej dominantna monetarna politika, fiskalna pa v outu, je danes monetarna politika sama zase impotentna, potreben je koordiniran pristop monetarne in fiskalne politike z monetarnim financiranjem fiskalnega stimulusa. Kar je ključno, ta pogled se ni spremenil samo pri individualnih ekonomistih, pač pa pri vplivnih mednarodnih organizacijah, kot sta IMF in OECD. Samo še EU ostaja imuna pred tem, čeprav današnji New York Times piše, da tudi uradna EU spreminja stališče glede politike zategovanja pasu.

“Stari” pogled na fiskalno politiko:

Vir: Jason Furman, CEA Chair

Nadaljujte z branjem→