Pedro Santa Clara v članku »The Comfortable Decline: Why European Contempt for America is a Consoling Delusion — and Why, Two Years After the Draghi Report, It Is Time to Stop Waiting for Brussels« predstavi provokativno tezo, da je evropsko prepričanje o lastni superiornosti v primerjavi z Združenimi državami predvsem psihološki mehanizem za prikrivanje vse večjega gospodarskega in tehnološkega zaostajanja Evrope. Avtor opozarja, da Evropejci pogosto radi poudarjajo ameriške slabosti – politično polarizacijo, neenakost, nasilje, slabše socialne storitve in vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo – medtem ko poudarjajo evropske prednosti, kot so kakovostno javno zdravstvo, daljša življenjska doba, več prostega časa in boljša kakovost urbanega življenja. Po njegovem mnenju je ta pripoved sicer privlačna, vendar vse bolj oddaljena od gospodarske realnosti.

Santa Clara najprej izpodbija pogosto evropsko predstavo o ameriškem gospodarskem nazadovanju. Navaja, da je najrevnejša ameriška zvezna država Mississippi po bruto domačem proizvodu na prebivalca bogatejša od Španije, ene največjih članic Evropske unije. Številne ameriške zvezne države presegajo gospodarsko razvitost Italije, Francije in drugih tradicionalnih evropskih gospodarskih velesil. Po njegovem mnenju Evropejci podcenjujejo dejstvo, da je ameriško gospodarstvo ustvarilo bistveno višjo raven blaginje za večino prebivalstva kot evropska gospodarstva.

Avtor nadalje poudarja razliko v razpoložljivem dohodku gospodinjstev. Mediana razpoložljivega dohodka, prilagojena kupni moči, je v Združenih državah približno dvakrat višja kot v Evropski uniji. Povprečna ameriška družina razpolaga z večjim stanovanjem, več avtomobili, večjo porabo energije in več materialnimi dobrinami kot primerljiva evropska družina. Po njegovem mnenju je podoba ameriškega srednjega razreda kot ekonomsko ogrožene skupine napačna, saj materialni življenjski standard večine Američanov ostaja zelo visok.

Kljub temu Santa Clara ne zanika ameriških pomanjkljivosti. Opozarja, da Američani v povprečju živijo krajše življenje kot Evropejci, da so stopnje nasilja, umrljivosti mater in otrok ter odvisnosti od opioidov bistveno višje kot v Evropi. Prav tako priznava, da imajo Združene države več relativne revščine in manj razvite socialne varnostne mreže. Evropejci imajo več prostega časa in delajo manj ur, kar delno pojasnjuje razliko v ustvarjenem bogastvu. Toda po njegovem mnenju te prednosti opisujejo sedanje stanje, ne odgovarjajo pa na vprašanje, kako bo Evropa financirala tak življenjski slog v prihodnosti.

Ključni problem vidi v dolgoročni gospodarski divergenci med Evropo in ZDA. Pred finančno krizo leta 2008 sta bili gospodarstvi približno enako veliki, danes pa je ameriško gospodarstvo približno polovico večje od gospodarstva Evropske unije. To po njegovem ni posledica kratkoročnih cikličnih nihanj, temveč strukturnega procesa, ki traja že več kot petnajst let. Evropa po njegovem mnenju ni zgolj rasla počasneje, temveč je izgubila stik z najhitreje razvijajočimi se sektorji svetovnega gospodarstva.

Osrednji vzrok zaostajanja je po Santa Clari produktivnost. Evropska produktivnost dela se že desetletja povečuje bistveno počasneje kot ameriška. Razlika je najbolj izrazita v sektorjih, ki danes ustvarjajo največjo dodano vrednost: digitalne tehnologije, internetne platforme, programska oprema, polprevodniki in umetna inteligenca. Medtem ko so ZDA postale globalno središče tehnoloških inovacij, je Evropa ostala močno odvisna od tradicionalnih industrijskih panog.

Posebno mesto v članku namenja poročilu Maria Draghija o evropski konkurenčnosti, objavljenemu leta 2024. Draghi je po njegovem mnenju podal najbolj iskreno in najcelovitejšo diagnozo evropskega položaja v zadnjih desetletjih. Poročilo opozarja, da se Evropa sooča z eksistenčnim izzivom ter da bi za zmanjšanje razvojnega zaostanka potrebovala med 750 in 800 milijard evrov dodatnih naložb letno. Santa Clara poudarja, da so evropski politiki poročilo sprejeli z odobravanjem, vendar niso izvedli skoraj nobenega ključnega ukrepa, ki bi sledil njegovim priporočilom.

V nadaljevanju obravnava razpravo med ekonomisti glede merjenja produktivnosti. Nekateri, predvsem Paul Krugman, menijo, da je ameriška prednost precenjena zaradi statističnih metod, ki bolje zajemajo vrednost tehnološkega napredka. Santa Clara se postavi na stran ekonomistov, ki opozarjajo, da so razlike resnične in dolgoročne. Po njegovem mnenju je že sama odsotnost Evrope v ključnih tehnoloških valovih dokaz, da gre za dejanski razvojni problem in ne zgolj za statistično iluzijo.

Eden najmočnejših argumentov v članku je analiza nastanka novih globalnih podjetij. Santa Clara opozarja, da Evropa v zadnjih petdesetih letih praktično ni ustvarila nobenega novega podjetja, ki bi doseglo vrednost več kot sto milijard evrov. Nasprotno so vse največje ameriške tehnološke korporacije – Apple, Microsoft, Amazon, Alphabet, Meta in Nvidia – nastale prav v tem obdobju. To po njegovem kaže na sistemsko nezmožnost Evrope, da bi pretvorila znanje, raziskave in podjetniške ideje v globalno uspešna podjetja.

Santa Clara priznava, da obstajajo posamezne evropske izjeme. Kot primer navaja nizozemski ASML, ki ima skoraj monopolni položaj pri proizvodnji litografskih naprav za napredne polprevodnike. Omenja tudi SAP in Spotify. Vendar poudarja, da prav redkost teh primerov potrjuje širši problem. Če mora celina s skoraj 450 milijoni prebivalcev svojo inovativnost dokazovati s peščico podjetij, to po njegovem kaže na globlje strukturne pomanjkljivosti.

Poseben del članka posveča Nemčiji, ki jo opisuje kot simbol evropskih težav. Sklicuje se na analizo Wolfganga Münchaua, ki trdi, da je nemški gospodarski uspeh temeljil na treh stebrih: poceni ruski energiji, izvozu na kitajski trg in prevladi motorjev z notranjim izgorevanjem. V zadnjih letih so se vsi trije temelji zamajali. Ruski energenti niso več dostopni, Kitajska je postala močan konkurent v avtomobilski industriji, električna vozila pa zahtevajo drugačne kompetence, kjer Nemčija nima več enake prednosti.

Pomemben del kritike je usmerjen v evropsko energetsko politiko. Santa Clara meni, da je Evropa z zapiranjem jedrskih elektrarn in odvisnostjo od ruskega plina sama ustvarila pogoje za visoke cene energije. Evropska podjetja danes za elektriko in plin plačujejo bistveno več kot njihovi ameriški konkurenti. To zmanjšuje privlačnost Evrope za industrijske investicije, podatkovne centre in razvoj umetne inteligence.

Avtor vidi velik problem tudi v finančni infrastrukturi. Evropski kapitalski trgi ostajajo razdrobljeni med 27 držav članic, kar otežuje financiranje hitro rastočih podjetij. Ambiciozna podjetja zato pogosto poiščejo kapital v ZDA, kjer obstajajo globlji finančni trgi in večje količine tveganega kapitala. Posledično Evropa ne izgublja zgolj podjetij, temveč tudi podjetnike, investicije in prihodnje davčne prihodke.

Santa Clara nato opozori na paradoks evropskega enotnega trga. Čeprav se Evropska unija pogosto predstavlja kot največji enotni trg na svetu, številne regulativne in administrativne ovire še vedno preprečujejo resnično integracijo storitvenega sektorja. Banke, telekomunikacijska podjetja, pravne storitve in številne druge dejavnosti ostajajo omejene z nacionalnimi pravili. To evropskim podjetjem preprečuje doseganje obsega, ki ga uživajo ameriški konkurenti na enotnem domačem trgu.

Po njegovem mnenju pa je najgloblji problem evropska politična kultura. Evropa se po njegovih besedah pogosto odziva na nove tehnologije z regulacijo, še preden razvije lastne globalno konkurenčne akterje. Kot primere navaja GDPR, Digital Markets Act, Digital Services Act in regulacijo umetne inteligence. Ne nasprotuje regulaciji sami po sebi, vendar opozarja, da regulacija ne more nadomestiti inovacij in podjetništva. Če Evropa predvsem piše pravila za industrije, ki jih sama ne obvladuje, tvega, da bo postala zgolj regulator svetovnega gospodarstva, ne pa tudi njegov ustvarjalec.

V zaključku Santa Clara zavrne tako pasivno zanašanje na Bruselj kot idejo množičnega izstopanja iz Evropske unije. Meni, da morajo pobudo prevzeti posamezne države članice. Kot pozitivne primere navaja Estonijo, Dansko, Irsko in Švedsko, ki so s samostojnimi reformami dosegle pomembne razvojne preboje. Njegovo osrednje sporočilo je, da evropski zaton ni usoda, temveč posledica političnih odločitev. Evropa se lahko ponovno postavi ob bok Združenim državam, vendar le, če bo pripravljena opustiti samozadovoljstvo, sprejeti strukturne reforme, spodbuditi inovacije, znižati ovire za podjetništvo in ustvariti pogoje za nastanek novih globalnih podjetij. Po njegovem mnenju največja nevarnost ni ameriška moč, temveč evropsko prepričanje, da spremembe niso potrebne.