Na Zahodu namenoma ignorirajo knjige kitajskega predsednika Xi Jinpinga, čeprav gre za voditelja ene najvplivnejših držav sveta. Arnaud Bertrand opozarja, da je četrti zvezek knjige The Governance of China skoraj povsem prezrt v zahodnih medijih, akademskih krogih in celo med splošnimi bralci, čeprav ponuja neposreden vpogled v razmišljanje kitajskega vodstva. Po njegovem mnenju ta ignoranca razkriva paradoks: Zahod pogosto trdi, da je kitajski politični sistem neprozoren in težko razumljiv, hkrati pa zanemarja enega najdostopnejših virov za njegovo razumevanje.

Knjiga ni klasična politična razprava ali avtobiografija, temveč zbirka govorov, ki jih je Xi imel po letu 2022 pred različnimi partijskimi organi. Zaradi tega je njena vrednost še večja, saj ne gre za razlago Kitajske tujcem, temveč za razlago Kitajske Kitajcem. Bralec tako vstopi neposredno v konceptualni svet kitajskega političnega sistema, njegove terminologije in načina razmišljanja, brez prilagoditev zahodnemu občinstvu. Struktura knjige je sama po sebi pomenljiva: začne se s konceptom »nacionalne pomladitve skozi kitajsko modernizacijo« in konča s temo partijske samoreforme, kar simbolizira povezavo med ciljem in sredstvi za njegovo doseganje.

Osrednji cilj, ki prežema celotno delo, je »nacionalna pomladitev« Kitajske. Xi jo razume kot zgodovinsko nalogo odprave posledic stoletja nazadovanja in ponovne vzpostavitve položaja Kitajske kot pomembne svetovne sile. Pri tem je presenetljivo, da odgovornost za zgodovinski padec Kitajske ne pripisuje predvsem Zahodu, temveč lastnim napakam. Po njegovem mnenju je bila ključna napaka zapiranje države pred zunanjim svetom v poznem obdobju dinastije Ming, zaradi česar je Kitajska zamudila industrijsko revolucijo in znanstveno-tehnološki napredek. Šele nato so zahodne sile izkoristile njeno oslabelost.

Takšna interpretacija po Bertrandovem mnenju razbija pogosto zahodno predstavo, da Kitajsko vodi predvsem občutek zgodovinske zamere. Xi ne zagovarja maščevanja za »stoletje ponižanja«, temveč preprečevanje ponovitve lastnih napak. Zato je v sodobni kitajski politiki tako močno poudarjena odprtost svetu, tehnološki razvoj, znanstvene inovacije in vključevanje v globalno gospodarstvo. Ključno sporočilo je, da izolacija vodi v nazadovanje, odprtost pa v razvoj in moč.

Posebno pomembna je Xijeva trditev, da modernizacija ni nujno enaka vesternizaciji. Po njegovem mnenju je Kitajska razvila lasten model modernizacije, prilagojen svojim zgodovinskim, kulturnim in družbenim značilnostim. Kitajski razvojni model zato ni predstavljen kot začasna alternativa, temveč kot trajna in legitimna pot v modernost. Xi poudarja, da mora vsaka država pri modernizaciji upoštevati svoje posebnosti in ne slepo posnemati tujih modelov, saj bi to pomenilo odpoved lastni razvojni poti.

V govoru o kitajski modernizaciji Xi opredeli pet ključnih značilnosti tega modela. Prva je modernizacija ogromne populacije, saj Kitajska z 1,4 milijarde prebivalcev nima zgodovinskega vzornika. Druga je skupna blaginja, ki naj prepreči ekstremne socialne razlike in koncentracijo bogastva. Tretja je usklajevanje materialnega razvoja z moralnim in kulturnim napredkom. Četrta je ekološka civilizacija, ki poudarja harmonijo med človekom in naravo. Peta pa je miroljuben razvoj, ki naj bi se razlikoval od zgodovinske poti zahodnih sil, povezanih s kolonializmom, vojnami in izkoriščanjem drugih narodov.

Xi pri tem ne predstavlja razvoja kot procesa odpravljanja vseh protislovij, temveč kot stalno uravnoteženje nasprotujočih si sil. Bertrand ugotavlja, da je ta pristop močno povezan s tradicionalnim kitajskim konceptom jin in jang. Med ključnimi napetostmi so razmerja med samostojnostjo in odprtostjo, strategijo in taktiko ter dolgoročnimi in kratkoročnimi cilji. Kitajsko vodstvo po tej logiki ne poskuša odpraviti protislovij, temveč jih uravnavati in ohranjati v ravnotežju. To predstavlja pomembno razliko od številnih zahodnih političnih tradicij, ki težijo k dokončnim rešitvam in jasnim delitvam med pravilnim in napačnim.

Drugi ključni steber knjige je vprašanje, kako ohraniti sposobnost države za dolgoročno upravljanje razvoja. Zato zadnji del knjige obravnava vlogo Komunistične partije Kitajske in njeno samoreformo. Xi odkrito govori o nevarnostih, ki grozijo partiji: izgubi motivacije, nesposobnosti, odtujenosti od ljudi, korupciji in birokratski neaktivnosti. Bertrand poudarja, da so ti opisi presenetljivo neposredni in predstavljajo nekakšno institucionalizirano samokritiko. Partija naj bi svoje šibkosti nenehno prepoznavala in odpravljala, saj je prav to pogoj za njeno legitimnost.

Posebej zanimiva je Xi-jeva obsedenost z zgodovinskim vprašanjem, kako se izogniti ciklu vzpona in propada, ki je zaznamoval vse velike kitajske dinastije. Namesto primerjav z zahodnimi demokracijami ga bolj zanima, zakaj so propadle dinastije Ming, Qing ali Tang. Njegov odgovor je neprekinjena samoreforma partije. Xi trdi, da je poleg Mao Cetungove ideje nadzora oblasti s strani ljudstva prav sistematična samoreforma drugi zgodovinski odgovor na problem političnega propadanja. Zanimivo je tudi, da med mehanizme nadzora vključuje pravosodje, medije, javnost in druge politične stranke, ki naj bi dopolnjevali notranji nadzor partije.

Bertrand besedilo zaključi z ugotovitvijo, da je The Governance of China predvsem delo sistema, ki se zelo zaveda lastne ranljivosti in zgodovinskih lekcij. Ne glede na to, ali se bralec z Xijevimi stališči strinja ali ne, knjiga ponuja redek vpogled v način razmišljanja sodobnega kitajskega vodstva. Njena največja vrednost je v tem, da pojasnjuje temeljne cilje, logiko in notranje mehanizme kitajskega političnega sistema ter omogoča globlje razumevanje kitajskega razvojnega modela, ki temelji na nacionalni pomladitvi, pragmatičnem uravnoteženju nasprotij, dolgoročnem načrtovanju in stalni institucionalni samoreformi.