Stanko Štrajn

Kjer ni odgovornosti lahko oblast gradi ograje in ne gradi železnic, lahko neomejeno pije, saj zapitek vedno plačajo državljani.

Na vprašanje kdo odgovarja za posledice ravnanja, ali za posledice opustitve ravnanja daje pravna teorija zelo jasen in enostaven odgovor. Odgovoren je, kdor je ravnal krivdno, torej naklepno ali malomarno in je s svojim ravnanjem ali opustitvami ravnanja povzročil sebi ali drugim škodo. Takšno škodljivo ravnanje je mnogokrat narejeno zaradi neumnosti, velikokrat pa ne gre za neumnost, ampak za namerno povzročanje škode, saj je običajno, da škoda enemu, poraja korist drugemu.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem postu v trilogiji o možnostih monetarne politike, da spodbudi rast, nekdanji predsednik Fed Ben Bernanke diskutira teoretične možnosti za uvedbo helikopterskega denarja in možnosti za njegovo učinkovitost. Bernanke je – seveda – naklonjen helikopterskemu denarju. Konec koncev je ta koncept, da bi se izognili najhujšemu zlu – deflaciji, leta 1969 predlagal njegov vzornik Milton Friedman, sam Bernanke pa ga je že leta 2002 kot teoretično možnost predlagal Japonski.

Helikopterski denar (HD) seveda ni noben bav bav, pač pa gre zgolj za monetarno financirano ekspanzivno fiskalno politiko (znižanje davkov ali povečanje javnih investicij), kjer centralna banka odkupi novoizdane obveznice države (za financiranje proračunskega deficita), ki pa jih obdrži za vedno in država nanje ne plačuje obresti. Gre za povečanje deficita, ki se (tako kot QE) ustvarja iz nič. Lepota politike HD je v tem, da ne povečuje ne sedanjega ne prihodnjega javnega dolga in tudi ne tekočega proračunskega deficita.

Edini problem HD je institucionalne narave: kako skomunicirati politični kasti v ZDA oziroma spremeniti zakonodajo v Evropi, da sta monetarna in fiskalna politika dejansko dve plati iste politike in da morata biti ne neodvisni, ampak koordinirani, kar sta skozi zgodovino vedno bili. Centralne banke so bile vedno zgolj en oddelek ministrstva za finance, le zadnjih 20 let se delajo (oziroma so jih zakonsko naredili) formalno neodvisne.

Huh, si predstavljate nemške monetarne in fiskalne jastrebe ob ponovni “združitvi” monetarne in fiskalne politike? Inflacija!!!! Hja, prav temu – spodbuditvi inflacije – je politika HD namenjena.

Nadaljujte z branjem→

Glavni namen ECB pri odločitvi za politiko kvantitativnega sproščanja (QE) je bila, da bo z dodatno likvidnostjo, ki jo bodo banke dobile, le-te znižale obrestne mere in spodbudile povpraševanje po kreditih za financiranje investicij, kar bi spodbudilo rast in posledično še inflacijo. Toda do tega željenega učinka po letu dni izvajanja QE ni prišlo. Zakaj ne?

Chris Bryant v Bloombergu trdi, da do porasta investicij ni prišlo, ker je cena kapitala za podjetja še vedno zelo visoka. Spodnja slika, narejena na podatkih ankete KPMG med 148 nemškimi, avstrijskimi in švicarskimi velikimi podjetji, kaže, da se je cena zadolževanja v zadnjih letih res zmanjšala za polovico (na 3.4%), toda cena svežega kapitala na trgu je še vedno zelo visoka (iz 9.9% v 2008 pa do danes se je zmanjšala le na 8.4%). Skupna tehtana cena kapitala (za dolg + lastniški kapital) za podjetja (Weighted average cost of capital, WACC) je tako s 7.1% še vedno zelo visoka.

Nadaljujte z branjem→

Huh, včeraj, ko sem se vozil, so me na Rock radiju spet spomnili, kakšne dobre pesmi so delali Eric Burdon & The Animals. Tam okrog mojega rojstva. In ta pesem je bila himna neke generacije:

.

Nadaljujte z branjem→

• Inequality and Aggregate Demand – Adrien Auclert & Mathew Rognile
• Panama Papers: Act now. Don’t wait for another crisis — Thomas Piketty
• Incentives as ideology – Chris Dillow
• Debunking America’s Populist Narrative – J. Bradford DeLong
• Who’s Responsible for the Next Crisis – Narayana Kocherlakota
• When Things Fall Apart – Anatole Kaletsky
• Why Talented Black and Hispanic Students Can Go Undiscovered – NYTimes
• Growing a Nation Won’t Always Grow Its Economy – Noah Smith
• The Case for Higher Estate Taxes – Caroline Freund
• How to Pick Your P-Value – Narayana Kocherlakota
• The war on p-value – The Leisure of the Theory Class

Vítor Constâncio, podpredsednik ECB, je marca v blogu na spletni strani ECB obelodanil svoje globoko razočaranje nad mlahavostjo držav glede spodbujanja rasti. V zapisu je izrazil razočaranje nad tem, da razvite države niso pripravljene aktivirati fiskalne politike za spodbuditev rasti, pri čemer je navedel politične (ideološke) razloge v ZDA in institucionalne ovire v EU (“države, ki imajo fiskalni prostor, nočejo, tiste, ki hočejo, pa ne smejo“). Povedal je tudi, da so v sedanji situaciji strukturne reforme brez veze – bodisi imajo šele dolgoročni učinek bodisi imajo na kratek rok negativne učinke (reforme trga dela). In povedal je, da nujno potrebujemo gospodarsko rast, če hočemo, da se inflacija normalizira. Za ta cilj bi morali aktivirati vse politike, ki pa jih ni od nikoder.

Zanimivo je, da morajo centralni bankirji (t.j. varuhi konzervativnega odnosa do trošenja denarja) vlade opozarjati, naj končno začnejo več (javno) trošiti. To pomeni, da je situacija resnično huda. Nadaljujte z branjem→

My talk on the role of structural reforms vs. public spending in boosting short term growth.

Vsako leto znova se zabavam, ko študenti predstavljajo seminarsko nalogo z naslovom “The Great Depression and the Friedman-Schwartz Hypothesis”. Takrat (in ta takrat je bil spet včeraj) namreč vedno kot motivacijo zavrtijo spodnji video, v katerem “Veliki” Milton Friedman, največji izmed vseh libertarnih govorcev in največji manipulator med ekonomisti, razlaga, da Velika depresija v 1930-ih ni bila posledica napake zasebnega sektorja, ni bila posledica zasebnih špekulacij, ni bila posledica velike neenakosti ter ni res, da je država morala vstopiti, da bi reševala zasebne banke in podjetja. Ne, kje pa. Velika depresija je bila posledica – vladne napake! Kajti Fed bi lahko preprečil Veliko depresijo.

Nadaljujte z branjem→

To sem sicer že povedal, vendar bom vseeno še enkrat: Vedno ko preberem kolumno Tima Harforda, me malce, čisto malo, zagrabi zavist. Harford namreč tako brilijantno dobro piše in povezuje stvari, da mu je težko slediti. Ni čudno, da je že nekaj let zapored dobil britansko nagrado za najboljšega ekonomskega kolumnista.

No, tokrat Harford piše o iluziji lastne objektivnosti. Če nekdo vozi počasneje od nas, je idiot. Če nekdo vozi hitreje, je manijak. Če s sinom gledava tekmo med Barco in Chelseajem, bom jaz penil nad grobo igro Chelseajevih igralcev (huligani!), sin pa bo naštel vse grobe favle Barce, ki jih jaz niti opazil nisem. Jaz svoja stališča oblikujem na podlagi dejstev in sem absolutno objektiven pri njihovi interpretaciji, drugi pa so pristranski, ideološko in politično motivirani, plačani za svoja mnenja od lobijev. In tako naprej. Vedno vidimo to, kar hočemo videti. Gledamo skozi obarvana očala. Vsak zase živimo v iluziji lastne objektivnosti. Vsi drugi, ki se z nami ne strinjajo, pa so idioti, plačanci, murgelčani, janšisti ali pa živijo v zmoti.

…no, objektivno gledano, so nekateri, ki se javno pojavljajo, res idioti.

Nadaljujte z branjem→