Milton Friedman, mit velike depresije & velika manipulacija

Vsako leto znova se zabavam, ko študenti predstavljajo seminarsko nalogo z naslovom “The Great Depression and the Friedman-Schwartz Hypothesis”. Takrat (in ta takrat je bil spet včeraj) namreč vedno kot motivacijo zavrtijo spodnji video, v katerem “Veliki” Milton Friedman, največji izmed vseh libertarnih govorcev in največji manipulator med ekonomisti, razlaga, da Velika depresija v 1930-ih ni bila posledica napake zasebnega sektorja, ni bila posledica zasebnih špekulacij, ni bila posledica velike neenakosti ter ni res, da je država morala vstopiti, da bi reševala zasebne banke in podjetja. Ne, kje pa. Velika depresija je bila posledica – vladne napake! Kajti Fed bi lahko preprečil Veliko depresijo.

Jasno, zamočila je država. Kdo pa drugi?! No, država (Fed) naj bi zamočila, ker je zmanjšala denarno maso in ker torej ni zagotovila dovolj likvidnosti bankam in naprej gospodarstvu. Če država ne bi zamočila, kot izhaja iz Friedman – Schwartz knjige A Monetary History of the United States, 1867–1960, do Velike depresije ne bi prišlo.

Problem pri Friedmanovem izvajanju, ki je samo po sebi veličastno, je dvojen. Prvi je ta, da je uspel pasivno naracijo v knjigi (“Fed bi lahko preprečil Veliko depresijo”) sčasoma v javnih nastopih razviti v agresivno, aktivno naracijo “Fed je povzročil Veliko depresijo” (na to je pred časom opozoril že Paul Krugman). Se pravi, iz teze, da Fed (z bolj agresivno monetarno politiko) ni preprečil kolapsa ameriškega gospodarstva, je Friedman razvil tezo, da je Fed povzročil kolaps (in pri tem seveda zanemaril dejstvo, da se je zasebno gospodarstvo samo spravilo v predinfarktno situacijo). To je velika manipulacija Velikega Miltona Friedmana.

Drugi problem Friedmanovega izvajanja pa je v tem, da je vsebinsko napačen. Številni ekonomisti so pokazali, da Fed zaradi vzdrževanja zlatega standarda (in njegove kredibilnosti) sploh ni mogel drastično povečati monetarne baze (za razliko od danes). In tudi če bi jo povečal, to ne bi imelo željenega učinka, kot je opozoril nobelovec James Tobin, ki je kritiziral Friedmana, da je uporabil predpostavko konstantne hitrosti denarja. Torej da ni upošteval, da v likvidnostni pasti pride do izrazite okrepitve preference po likvidnosti (subjekti držijo denar pri sebi, hitrost kroženja denarja se zmanjša, zato se povečanje monetarne baze ne prelije v ekvivalentno povečanje količine denarja v obtoku).

Japonska situacija v zadnjih 20 letih ter sedanja situacija v razvitih državah sta dober naravni test te Friedmanove hipoteze: obe kažeta, da v podobni situaciji, ko so centralne banke upoštevajoč “Friedmanovo kritiko” ravnale drastično ekspanzivno z masovnimi likvidnostnimi injekcijami ter s politikami QE, ta za nekajkrat povečana likvidnost ni prišla v obtok. Zato se gospodarska rast ne more odlepiti z dna in ne more priti do inflacije.

Drugače rečeno, “Friedmanova” kvantitativna teorija denarja (v bistvu ideja izvira iz 17. stoletja, razvita pa je bila konec 19. stoletja) v času depresije ne deluje. Če v “normalnih časih” centralna banka v gospodarstvo napumpa neko dodatno količino denarja, lahko pričakuje (ob predpostavki konstantne vrednosti transakcij in konstantne hitrosti kroženja denarja) povečanje rasti cen. V kriznih časih pa se te ključne variable glede vrednosti transakcij in hitrosti kroženja denarja spremenijo (če zanemarimo dejstvo, da se lahko spremenijo že zaradi same spremembe denarne mase). Poleg tega je treba upoštevati, da so na kratek rok cene rigidne, zato – kot je ugotovil John M. Keynes že leta 1924 – ta kvantitativna teorija denarja deluje kvečjemu na dolgi rok.

Ampak ne glede na te vsebinske napake in ne glede na manipulativno naravo Friedmanovih javnih nastopanj, je Friedmana užitek gledati v njegovem elementu. Bil je izjemno inteligenten in, pravijo, izjemno dober profesor. In bil je izjemno sugestiven govorec. No, tudi Hitler in Milošević sta imela tak dar pri “prodajanju” populističnih “resnic”.

One response

%d bloggers like this: