Paul Romer, novi glavni ekonomist Svetovne banke, je z dvema izjemno ostrima kritikama odprl Pandorino skrinjico problema intelektualne poštenosti med akademskimi ekonomisti. Lani je v  Mathiness nekdanjega mentorja, nobelovca Roberta Lucasa in naslednike, ki so izvršili kontrarevolucijo v makroekonomiji po letu 1975 in jo zapeljali v slepo ulico, obtožil, da z ekscesivno matematiko zavajajo in v matematiko ovijajo svoja ideološka prepričanja). Pred mesecem pa je v preglednem članku o razvoju makroekonomije v zadnjih desetletjih (The Trouble With Macroeconomics) Lucasa in naslednike obtožil še neznanstvenega in intelektualno nepoštenega pristopa k raziskovanju. Namreč, da oblikujejo formalne teoretske modele, ki so že na prvi pogled v nasprotju z empiričnimi dejstvi in katerih veljavnosti kasneje z empiričnimi raziskavami ni mogoče potrditi.

No, Romer je v tem zadnjem članku napisal tudi, da je že pred časom zapustil akademsko sceno in da mu je vseeno, če mu še kdaj objavijo kak znanstveni članek ali ne. Pri tem je mislil na to, da obstajajo akademski lobiji istomišljenikov, ki v top akademskih revijah blokirajo objave drugače mislečih ali alternativne  poglede – torej tiste, ki so izven neoklasičnega ali neokeynesianskega mainstreama. Podobno izkušnjo ima David Card iz Berkeleya (dobitnik prestižne nagrade John Bates Clark Medal za najboljšega ekonomista pod 40). Card je leta 1995 s kolegom Alanom Kuegerjem objavil kontroverzno knjigo Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage, ki je ovrgla učbeniški mit oziroma splošno sprejeto stališče, da minimalna plača znižuje zaposlenost (povečuje brezposelnost). Card je v intervjuju (iz 2006) opisal, kako je na podlagi te knjige izgubljal stare prijatelje in postajal izobčenec med kolegi, predvsem na univerzi v Chicagu, kjer je bil prej zaposlen. Postal je izdajalec.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem pisal o grozovitih težavah v akademski psihologiji (The Trouble with Psycho), kjer večine testov ni mogoče replicirati. No, pravkar je bila objavljena študija velikega konzorcija raziskovalcev v Journal of the American Statistical Association, kjer so poskušali replicirati 100 najbolj odmevnih testov v psihološih ekperimentih. Ugotovili so, da čeprav so te študije v 97% primerov pokazale statistično značilne rezultate, so pri ponovitvi to statistično značilnost lahko ugotovili le v 36% primerov. In še več, ugotovili so, da v več kot 90% primerov gre za teste zanemarljivh učinkov.

Ključno je sporočilo te študije: treba je dvigniti prag za razglasitev novih odkritij in študije bi morale vsebovati tudi statistični povzetek glede deleža testiranih hipotez, ki so napačne. Drugače rečeno, študije bi morale jasno razkriti, koliko testiranih hipotez ni dalo željenih rezultatov (neznačilni  koeficienti ali koeficienti z “napačnim” predznakom). Eden izmed ključnih problemov v znanosti je namreč pristranost objav v akademskih revijah: vidimo (so objavljeni) zgolj rezultate študij s pozitivnimi rezultati, ne vidimo pa študij, ki so zavrnile določene hipoteze. Sploh v farmaciji, medicini, psihologiji, pa tudi v ekonomiji, pa so najmanj enako pomembne tudi študije, ki so zavrnile hipoteze s pričakovanimi rezultati.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Če bi pisal prispevek o javnem sektorju za Pisma bralcev, bi seveda navedel kako bi morali najprej vsaj za polovico zmanjšati število vseh državnih uslužbencev, nekoristnih, nepotrebnih ter parazitno zaposlenih, pri preostalih se bo potem videlo, kdo res dela in kdo ne. Da bi lahko tiste, ki ne delajo ali delajo škodo, tudi materialno in kazensko preganjali. Seveda bi bilo treba odstraniti tudi vse prepoznane prevarante, nastopače in grabežljive tatove, ki škodijo in ponižujejo večinoma poštene Slovence Dodal bi še vsaj tri primere nezadovoljstva s storitvami državnih uslužbencev in pismo bi uredniki seveda z veseljem objavili (navedbe so nekoliko povzete po enem izmed objavljenih pisem). Kdo pa ne sliši rad in prebere, če kako krepko zapišeš čez državo. Lahko sicer o javnem sektorju pišemo tudi drugače, navedemo kake primerjalne številke – a to bi bilo za bralstvo najbrž že prezahtevno ali se ne bi ujemalo s splošno sprejetimi pogledi. Zato je drugačno razmišljanje lahko objavljeno samo na takih straneh oz. medijih. Vseeno torej poglejmo še nekaj alternativnih razmišljanj in podatkov.

Nadaljujte z branjem→

Zelo zanimivo predavanje o globalnem trendu političnega populizma iz ust enega izmed treh najboljših ekonomskih zgodovinarjev na svetu. Spustite intro in začnite gledati pri 2:19.

Eden izmed ključnih problemov neenakosti, kot sem tukaj že nekajkrat pisal, je v tem, da tisti, ki so imeli “manj sreče” pri rojstvu v ustrezno socialno okolje (rojeni staršem z nizkimi dohodki), imajo že v osnovi manj možnosti, da lahko uresničijo svoje talente. Njihovi talenti bolj verjetno ostanejo neopaženi ali pa neizkoriščeni, ker jim starši ne morejo zagotoviti možnosti (tečaji, treningi, izobrazba), da bi jih lahko pokazali ali razvili. Zaradi teh neenakih možnosti, pogojenih z dohodkovnimi oziroma socialnimi razlikami, je tudi produktivni potencial države manjši.

V osnovi je treba ločiti, da ima dohodkovna neenakost lahko tako pozitivni kot negativni vpliv na gospodarsko rast. Večja neenakost ima zaradi večje koncentracije dohodkov pri bogatejših in njihovih investicij v produktivne kapacitete lahko pozitivni vpliv na rast. Po drugi strani pa pride do izpada pozitivnega prispevka talentiranih, ki zaradi neenakih možnosti ne dobijo priložnosti, da bi prispevali k rasti. Vprašanje je, kateri izmed obeh učinkov prevaga. Zadnje empirične študije (Marrero & Rodríguez (2013); van der Weide & Milanovic (2014)), kažejo, da je drugi učinek močnejši. Torej, gospodarska rast je nižja v državah, kjer je neenakost možnosti večja, zaradi česar ima celotna neenakost negativni vpliv na gospodarsko rast.

Nadaljujte z branjem→

Financial Times je objavil odgovor bralca, ki mu je makrokonomija očitno dokaj jasna. Zelo natančno definira problem sedanjega neravnotežja v evro območju in pravilno ugotavlja, da je znotraj evro območja mogoče vzpostaviti ravnotežje zgolj, če Nemčija spodbudi rast inflacije (in/ali plač), saj druge države ne morejo iti še bolj v deflacijo.

(Kdaj bodo naši bralci na tem nivoju razumevanja?)

Toda ta “nemški problem” ni rešljiv znotraj evro območja, saj Nemčija nikoli ne bo prostovoljno začela povečevati javnih izdatkov ali spodbudila rasti plač in inflacije. Rešitev je bržkone le v uvedbi menjalnega tečaja med Nemčijo in ostalimi članicami evro območja – torej v razpadu evra.

Jens Spahn (“Thanks for the advice but we prefer fiscal discipline”, October 18) is highly satisfied with the performance of the German economy and its supposed role as an “anchor of stability for the EU”. Not even Keynes, he says, would have recommended that Germany indulge in deficit spending at this point.

Strangely missing from his article is Germany’s extraordinary current account surplus — now the largest in the world, amounting to 8.5 per cent of gross domestic product this year according to the International Monetary Fund. Mr Spahn boasts of Germany’s low unemployment, but the combination of a large current account surplus and low unemployment are classically symptomatic of an undervalued currency.

Nadaljujte z branjem→

The Economist prinaša dobro recenzijo nove knjige “The Innovation Illusion” v avtorstvu Fredrika Erixona in Bjorna Weigela. Ta knjiga je še za spoznanje bolj mračna kot knjiga Roberta Gordona “The Rise and Fall of American Growth”. Medtem ko Gordon pravi, da je IT revolucija zgolj majhna diverzija v upočasnjujoči se trajektoriji rasti produktivnosti v primerjavi z invencijami iz prve polovice 20. stoletja, pa Erixon in Weigel obupavata nad upočasnjeno nagnjenostjo kapitalizma do inoviranja. Stopnja inoviranja se je upočasnila, podjetništvo prav tako, najpomembnejša podjetja so že stara ali pa v srednjih letih. Schumpetrova “kreativna destrukcija” se zdi mrtva.

Razlog za upočasnjeno nagnjenost kapitalizma k inoviranju Erixon in Weigel najdeta v samem kapitalizmu oziroma natančneje v strukturi lastništva. Danes večine podjetij nimajo v lasti podjetniki, pač pa finančni skladi, te pa zanima zgolj stabilen donos. Podjetja vodijo birokrati, ki se izogibajo tveganih naložb v nove tehnologije. Velika podjetja, kot so Microsoft, Google in zdaj še Facebook pokupijo vsa potencialno nevarna inovativna podjetja, njihove inovacije integrirajo ali pa zaprejo.

Nadaljujte z branjem→

CETA sporazum je najtemeljitejši in najcelovitejši prostotrgovinski sporazum, v katerega je do sedaj vstopila EU. V končni fazi bo uveljavitev Sporazuma pomenila, da bo 98.6% carinskih postavk kanadske carinske tarife in 98.7% carinskih postavk EU carinske tarife v celoti liberaliziranih. Na vse ostale proizvode, katerih trgovina bo liberalizirana, bodo carine umaknjene v treh, petih ali sedmih letih od trenutka, ko bo CETA stopila v veljavo.

Carinska liberalizacija pa ne vpliva na pravila in regulativo, ki je v veljavi na uvoznih trgih EU in Kanade (tehnična, sanitarna in fitosanitarna pravila ter regulativa glede varne prehrane in zahteve za označevanje proizvodov). Teh pravil CETA ne spreminja ali usklajuje. Ključnega pomena je dejstvo, da je sporazum CETA v svoji osnovi manj ambiciozen od prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA (TTIP), ki je trenutno v fazi pogajanj. Sporazum CETA je dejansko dokaj nedolžen sporazum v primerjavi s TTIP, njegov najbolj “problematičen” del je mehanizem reševanja sporov med investitorjem in državo, ki nadomešča obstoječe sporazume o zaščiti investitorjev in je bolj napreden. Toda prav ta del se zdi ključen pri nasprotovanjui javnosti sporazumu.

Spodaj je povzetek glavnih – merljivih – učinkov CETA sporazuma na slovensko gospodarstvo, kot sva jih lani ocenila s kolegom Črtom Kostevcem v študiji za ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjih dveh letih so nizke ali celo negativne obrestne mere povzročile precejšnje pretrese v ekonomiji. Posebno to velja za subjekte s presežnimi finančnimi sredstvi, ki vse težje najdejo zadovoljive donose. Na drugi strani pa spremljamo stroške zadolževanja države, kjer ostajajo zneski obresti še vedno zelo visoki, čeprav naj bi se države praviloma zadolževale najceneje. Seveda vemo, da so trenutno visoke obresti rezultat izdanih obveznic v preteklih letih, a mogoče bi bilo zanimivo spremljati, kaj se na tem področju dogaja ter predvsem kakšne so perspektive. V razmerah, ko moramo že skoraj plačati, da lahko kam varno spravimo denar, bi pričakovali, da bo to imelo tudi večje učinke na državno zadolževanje in da bo manj proračunskih odlivov za ta namen. Na žalost prav velikega zmanjšanja obrestnih stroškov države še nekaj časa ne bo in zato poglejmo, kje se skrivajo razlike. Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik denuncira zgroženost prostotrgovinskih navijačev nad tem, da preprosti ljudje nočejo več novih prostotrgovinskih sporazumov, ki nimajo nobene zveze s prosto trgovino, pač pa z zaščito interesov velikih korporacij. To, da je valonska miška (morda) zaustavila sporazum CETA, je preprosto odraz tega, da političnim elitam zelo očitno ni jasno, da se preprosti ljudje ne želijo pustiti še enkrat nategniti z obljubami velikih agregatnih koristi za državo, pri čemer ogromno večino koristi poberejo korporacije, precejšen del populacije pa to plača bodisi z izgubo služb bodisi z znižanjem plač. Kaj tukaj ni jasno? Da si ljudje (končno) upajo reči “Ne”?

Ne gre več samo za izgubljene službe in dohodke, pač pa za izgubljeno legitimiteto oblasti in za ljudski revolt proti politični samovolji.