V razvitih državah se povečuje odpor proti globalizaciji. To se kaže bodisi v odprtih protestih proti sporazumu TTIP med EU in ZDA bodisi v volilnih rezultatih, kjer se po vrsti krepijo ali zmagujejo protievropske ali nacionalistične stranke. Globalizacija v zadnjih dveh desetletjih prebivalcem razvitih držav ni prinesla obljubljenega – večje blaginje. Pač pa jim je odnesla delovna mesta v industriji, prinesla pa stagnacijo realnih plač in stalen pritisk na znižanje zaščite delovnih mest (fleksibilizacija trga delovne sile). In prinesla je sedanjo krizo, ki traja že osmo leto. Globalizacija je namesto razcveta prebivalcem v sredini dohodkovne lestvice odnesla varnost in prinesla negotovost. 

Nadaljnji pritisk k dodatnim strukturnim reformam (za povečanje konkurenčnosti) je v svojem bistvu nesmiseln, saj bo omogočil še bolj intenzivno propadanje delovnih mest, še večjo brezposelnost in še večjo negotovost. Zakaj bi torej volilci glasovali za stranke, ki se zavzemajo za še več liberalizacije?

Nadaljujte z branjem→

• A “truth” about trade that’s not a truth at all – Jared Bernstein
• Early Analysis of Seattle’s $15 Wage Law: Effect on Prices Minimal – Peter Kelley
• Nomentum and the Vindication of Political Science – Paul Krugman
• Why Mass Incarceration Doesn’t Pay – The New York Times
• Why not full employment? – Chris Dillow
• Policy recommendations and wishful thinking – Noahpinion
• The Problem with Macro in one blogpost – Kids Prefer Cheese
• Interest Rates and Aggregate Demand Revisited – MacroMania
• Why the S.E.C. Didn’t Hit Goldman Sachs Harder – The New Yorker
• Inequality in Neo-Kaleckian and Cambridge Growth Theory – Thomas Palley
• Is there any ammo left for recession fighting? – Brookings Institution
• Some new stylized facts for a financialized economy – Equitable Growth
• Long-term causes of the Eurozone crisis – OUP blog

Mario Draghi je bržčas med voditelji evropskih inštitucij, predsedniki vlad in finančnimi ministri članic EU edini, ki razume makroekonomijo (kjer mu seveda pomaga background, doktorat iz MIT). In edini, ki si upa kontrirati Nemcem pri njihovem samodestruktivnem potiskanju vseh držav v fiskalno stradanje. Včeraj je na tiskovni konferenci povedal pričakovano (o čemer sem pisal prejšnji teden): za ničelne obrestne mere ni kriva ECB, pač pa je to posledica nizke gospodarske rasti. ECB se z nizkimi obrestnimi merami zgolj odziva na deflacijske težnje v stagnantnem gospodarstvu. Draghi je povedal, da če hočemo višje obrestne mere in inflacijo, moramo najprej ustvariti gospodarsko rast v evro območju. Monetarna politika pa tega ne more več, to lahko v dani situaciji (ničelnih obrestnih mer) naredi le fiskalna politika.

Torej? Bodo Nemci še naprej prisilno stradali vse države okrog sebe in s tem posredno tudi prihranke svojih lastnih bodočih upokojencev ali pa se bodo odpovedali ideologiji in začeli spodbujati rast? To je bilo zgolj retorično vprašanje.

Nadaljujte z branjem→

Jared Bernstein se je včeraj pred kongresnim zaslišanjem skupaj z desničarskim kolegom Artom Lafferjem (avtorjem čudežne, mitološke Lafferjeve krivulje, ki je – podobno kot jetija – ni uspelo še nikomur videti v realnem svetu) odločil, da na nazorni, grafični način pobije mokre sanje konzervativcev (desničarjev in libertarcev) o čudežnosti zniževanja davkov. Konzervativci bi glede čudežnih učinkov zniževanja davkov radi videli spodnjo empirično povezavo:

Nadaljujte z branjem→

Davčne spremembe, ki jih načrtuje ministrstvo za finance (MF), naj bi prinesle razbremenitev plač prek uvedbe novih in zamika najvišjih davčnih razredov ter prek manjše obremenitve božičnice. Ni še jasno, kateri izmed treh predlogov sprememb dohodninskih razredov (ali kateri nov predlog) bo na koncu prevagal, toda skupni učinek razbremenitev naj bi znašal med 60 in 90 mio evrov. Na drugi strani naj bi vlada ta izpad fiskalnih prihodkov nadomestila z dvigom stopnje obdavčitve dobička podjetij iz 17% na 20%. Davčne spremembe naj bi bile fiskalno nevtralne. Kar je zelo smiselno glede na upad slovenske gospodarske rasti za eno tretjino in glede na negotove obete na naših izvoznih trgih. Tokrat je MF – za spremembo – pripravilo povsem smiselne predloge.

Toda prav ta fiskalna nevtralnost pri zniževanju davkov nekatere kroge zelo moti. Vendar nimajo prav. Še več, s tem izkazujejo bodisi ekonomsko nepismenost bodisi vulgarnost ideoloških prepričanj.*

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki smo odrasli ob branju stripovskega Alana Forda, smo ponotranjili izraz ‘ministarstvo za istraživanje ruda i gubljenje vrijemena’  kot oznako za absurdno nepotrebno javno institucijo. Vendar je bil alanfordovski humor absurda le – zabava, preklemansko dobri črni humor. In nikoli si ne bi mislili, da bi se ta absurd lahko tako neposredno, tako dobesedno materializiral v dejanskem svetu.

In vendar smo natanko to dočakali. Predsednik vlade dr. Miro Cerar se je odločil zamenjati neposlušno ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar, ki ni želela izvesti sklepa vlade, “po katerem se upravljanje štirih rudnikov v zapiranju prenese na Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, ki spada pod okrilje ministrstva za kulturo […] omenjeni Center, ki pa mora izvajati tudi monitoring rudnikov v zapiranju (Kanižarica, Senovo, Zagorje)” (Vir: Delo). Torej, predsednik vlade zamenjuje ministrico za kulturo, ki ‘ministrstva za kulturo’ ni želela preoblikovati v ‘ministrstvo za kulturo in rudarstvo‘. Oziroma natančneje: v ‘ministrstvo za kulturo in monitoring rudnikov v zapiranju‘.

Karkoli lahko rečete na to (denimo, da je pač treba kdaj komu zviti roke ali ga odstaviti, da se ustvari novo delovno mesto kakšnemu nekdanjemu kulturniku, ki je brez službe), toda prav gotovo ne morete reči, da ta vlada nima genialnega smisla za humor. Za humor absurda.

Edino, kar se ob tem sprašujem, je, ali mar vlada v sledenju Alana Forda ne bo šla še korak naprej in ministrstvu, ki je bilo nekoč zadolženo za kulturo, ob monitoringu rudnikov v zapiranju k nazivu dodala še ‘in izgubljanje časa‘.

Hej, vladniki, Max Bunker (Luciano Secchi) in Magnus (Roberto Raviola) sta se samo hecala !!!

Kampanja senatorja Bernieja Sandersa za demokratsko nominacijo za predsedniškega kandidata je, kljub njegovim praktično ničelnim možnostim za uspeh, vendarle poskrbela za sprožitev javne diskusije o mnogih perečih problemih. Ena izmed diskusij med ekonomisti se je razvila o koristnosti globalizacije. V procesu intenzivne globalizacije v zadnjih treh desetletjih se je svet močno trgovinsko, kapitalsko in finančno integriral. Ta proces je prinesel številne koristi, vendar hkrati tudi mnoge negativne plati. Globalizacija je v splošnem omogočila gospodarski vzpon nekaterim manj razvitim regijam in zmanjšala revščino in razlike v globalni razdelitvi dohodkov, na drugi strani pa je povzročila trend propadanja delovnih mest v industriji v razvitih državah ter povečano gospodarsko nestabilnost. V sklepni fazi se je globalizacija zagozdila v sedanji krizi, ki se je iz finančne prelevila v dolgotrajno gospodarsko krizo, iz katere razvite države ne vidijo izhoda.

Jasno je, da je globalizacija naletela na svoje meje in da bo za izhod iz krize potrebno modificirati tudi okvirne pogoje za njeno delovanje.*

Nadaljujte z branjem→

Eggertsson, Mehrotra, Singh & Summers (2016) z modelom odprtega gospodarstva pokažejo, kako se stanje nizke rasti in ničelnih obrestnih mer (sekularna stagnacija) prenaša med državami prek trgovinskih neravnotežij. Države s trgovinskimi presežki v normalnih časih “izvažajo” nizke obrestne mere, v času sekularne stagnacije pa (zaradi omejitve obrestnih mer navzdol) “izvažajo” recesije. Če v času krize želi država okrevanje doseči prek enostranskih politik, ki vodijo k zviševanju trgovinskega presežka (neomerkantilizem), ima to na državo pozitiven učinek, na trgovinske partnerice pa negativnega (zaradi “siromašenja sosedov“, t.j. napajanja iz tujega agregatnega povpraševanja). Podoben učinek ima politika zniževanja plač in strukturnih reform na trgu dela, ki sicer lahko poveča BDP v državi, ki te politike izvaja, vendar ima negativen učinek na trgovinske partnerice.

V situaciji sekularne stagnacije je monetarna politika neučinkovita, medtem ko ima ekspanzivna fiskalna politika pozitiven učinek tako na domače povpraševanje, kot tudi pozitivne eksternalije na ostale države. Fiskalna politika je zaradi povečanja povpraševanja vzdržna (tudi fiskalni prilivi se posledično povečajo) in samo-financirajoča (povečanje deficita se izniči s povečanimi fiskalnimi prilivi).

Nadaljujte z branjem→

Beaudry, Galizia & Portier se že nekaj časa ukvarjajo z raziskovanjem stabilnosti gospodarstva (glejte tukaj njihov lanski članek v Vox). V zadnjem članku, ki so ga prejšnji teden predstavili na NBER konferenci, dokazujejo, da krize ne pridejo zaradi zunanjih šokov, pač pa da je gospodarstvo inherentno nestabilno. Dokazujejo, da ima gospodarstvo endogeno vgrajeno cikličnost, ki izhaja iz povsem racionalnih posamičnih odločitev, ki pa v masovni dinamiki vodijo v družbeno “drage” konjunkture in padce.

Zakaj je to pomembno? Če bi bilo gospodarstvo inherentno stabilno okrog ravnotežne (steady-state) situacije, pri čemer bi odmike od ravnotežja, kot predvideva standardna makroekonomija, ustvarjalo zgolj počasno prilagajanje plač in cen zunanjim šokom, bi bila povsem dovolj monetarna politika za glajenje teh ciklov. Toda če je gospodarstvo inherentno nestabilno z vgrajeno 7 do 10-letno ciklično dinamiko, potem monetarna politika ne more učinkovito zmanjševati stroškov takšnih makro oscilacij. Pač pa so potrebne politike, ki spreminjajo spodbude subjektov za njihove odločitve oziroma ki spreminjajo njihovo obnašanje.

Nadaljujte z branjem→