O sekularni stagnaciji, njeni nenujnosti in poteh za izhod iz nje ter vrnitev k “normalni” rasti – moj kratek intervju za Zeitgeist na Radiu Študent.

Spodnja slika, ki prikazuje vzpon nacionalističnih strank v EU, dejansko podcenjuje stanje. Prvič, denimo pri Sloveniji ne upošteva najbolj desne in nacionalistične stranke, Janševe SDS (odkar ni več Jelinčičeve SNS). Pri Madžarski upošteva zgolj stranko Jobbik, ne pa denimo Orbanove Fidesz. Koliko bolj desno pa je še mogoče iti od postavljanja žičnatih ograj proti imigrantom, sovražnih politik proti Romom, omejevanja medijske svobode itd.? Je postavljanje koncentracijskih taborišč dovolj desno?

Nadaljujte z branjem→

• Rescue Helicopters for Stranded Economies – J. Bradford DeLong
• Yes, Central Banks Can Create Inflation. Just Ask Argentina – Greg Ip
• The elusive benefits of structural reform – Dani Rodrik
• Celebrate – Francesco Saraceno
• The USA is not in a liquidity trap any more – Robert Waldmann
• Why Is Productivity So Weak? Three Theories – New York Times
• How to Prepare for the Next Recession – New York Time
• Anti-Globalization or Xenophobia? – Caroline Freund
• Obama’s Economic Disappointment – Bloomberg View
• The World Needs More U.S. Government Debt – Narayana Kocherlakota
• Kocherlakota on the want of U.S. government debt – MacroMania
• Crime and Incarceration: Correlation, Causation, and Policy – Tim Taylor
• Bias against Novelty in Science: A Cautionary Tale for Users of Bibliometric Indicators — Wang, Veugelers & Stephan
• Breaking up big banks won’t stop another financial crisis – Brookings Institution

Dve novi knjigi, ki vsaka s svoje plati ilustrirata valovanje (dinamiko) kapitalističnega gospodarstva. Prva je knjiga Ernesta Mandela “Long Waves of Capitalist Development: A Marxist Interpretation“, ki – če lahko za hip zanemarite dejstvo, da gre za hard core maksista – ilustrira, kako kapitalistično gospodarstvo niha v dolgih valovih, dolžine 20 do 25 let. Pri tem, v skladu z markistično tradicijo, Mandel ugotavlja, da na preobrat kapitalističnega cikla rasti v recesijo vpliva padanje profitne stopnje. Na drugi strani pa ugotavlja, da ponovni obrat k rasti ni odvisen od ekonomskih faktorjev, pač pa od političnih. Torej kapitalistično prostotržno gospodarstvo se ne samoregulira, pač pa potrebuje brco od zunaj, da začne spet migati po težki krizi.

In this revised and expanded edition of Long Waves of Capitalist Development, Ernest Mandel seeks to explain the underlying determinants of the booms and slumps of the trade cycle. Mandel first establishes that there have indeed been twenty- to twenty-five-year-long waves of capitalist expansion and contraction—and that these have persisted in the period since World War II. He then assembles evidence to show that while broad tendencies in the rate of profit have been decisive in triggering downturns, the ingredients necessary for a new upswing are, by contrast, generally political and extra-economic in character. He thereby demonstrates the falsity of neo-liberal doctrines, according to which the free market will itself generate a new formula for balanced and sustainable expansion. Nadaljujte z branjem→

Nova pogajanja med kreditojemalkami in Grčijo glede novega programa “pomoči” so kot film “Groundhog day”. Grčija se vsako pomlad zbudi v isto situacijo – kreditojemalke, ki so jo že zdavnaj slekle do golega, ji pobrale četrtino produktivnih kapacitet, več kot polovici mladih vzele prihodnost, upokojencem pa jemljejo zadnje skorje kruha, od nje vedno znova zahtevajo nemogoče. Tokrat gre zgolj za drobno razliko v zgodbi, in sicer za spor med kreditodajalkami samimi: Nemčija bi Grčiji vsako leto (od danes do neskončnosti) izpulila 3.5% BDP (v obliki primarnega presežka v proračunu), IMF pa bi se zadovoljil zgolj z 1.5% BDP. No, tajni Memorandum predvideva še za dodatna 2% BDP rezov v javne izdatke oziroma dodatnih davkov, ki bi se aktivirali, če (bolje rečeno: ko) Grčija ne bi bila sposobna zagotoviti 3.5% primarnega presežka. Če seštejete, kreditodajalke od Grčije zahtevajo, da v nedogled v tujino transferira med 3.5% in 5.5% svojega BDP, pri tem pa Grčiji ne omogočijo, da bi se postavila na noge.

Ta nov program “pomoči” je torej “dead on arrival“. Neživljenjski in nemogoč program, ki Grčiji pri živem telesu odira kožo z mesa. Program fizično ne more delovati in kaže zgolj na brutalno izživljanje nad grškim prebivalstvom.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija je s svojim brutalnim konzervatizmom (zavračanjem vseh progresivnih idej) in nasilnim dogmatizmom (prisiljevanjem članic EU v zdavnaj preživele in škodljive ekonomske politike) zapravila svojo vlogo voditelja EU. S svojim “Nein zu allem” (“Ne vsemu”) je polarizirala EU in zaostrila ter podaljšala gospodarsko krizo. Anatole Kaletsky v odličnem komentarju pravi, da Nemčijo kot voditelja EU lahko zamenja – Italija. Italijanski politiki naj bi v zadnjih letih pokazali največ usposobljenosti, inovativnosti in vztrajanja pri rešitvah, ki so dobre za EU in ne zgolj za eno državo.

Nemški dogmatizem je EU razbi(ja)l, italijanski pragmatizem jo ohranja pri življenju. Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Italijani premorejo nadvse primerno kletvino »porca miseria«, dobesedno »prasica revščina«. Ta italijanska kletvina natančno definira naš odnos, naše sovraštvo, strah, jezo do revščine. Revščina pomeni fizično in duševno trpljenje, ki poniža človeka in mu vzame voljo do življenja, ki v revščini jemlje človeku njegovo dostojanstvo. Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti.

V zadnjih tridesetih letih se revščina, kot je to ugotovil Piketty v znameniti knjigi Kapital v 21. stoletju, kot povečevanje neenakosti hitro stopnjuje. Nedvomno človeštvo še nikoli v svoji zgodovini globalno ni proizvedlo toliko dobrin, kot jih trenutno proizvede globalni kapitalizem. Posledično bi bila revščina lahko izkoreninjena, saj je vseh dobrin za dostojno življenje vseh zemljanov dovolj in bi ne bilo potrebno nikomur stradati in vsi bi lahko bili primerno oblečeni, imeli streho nad glavo in uživali v kulturnih dobrinah sodobne civilizacije. Vsi bi lahko služili svoj kruh s svojim delom, vsi bi lahko bili deležni kvalitetnega zdravstvenega varstva in vsi bi se lahko šolali in dosegli svojemu intelektu primerno izobrazbo. Nikomer ne bi bilo treba krasti in ropati, saj boja za dobrine, ki bi bile pravično porazdeljene, ne bi bilo.

Nadaljujte z branjem→

Glede na tematiko teh praznikov je zelo aktualna tudi tema tega posta. Zadnji podatki namreč kažejo, da japonska centralna banka (Bank of Japan, BoJ) postaja ne samo glavni reševalec japonskega gospodarstva, pač pa tudi največji igralec na kapitalskem trgu. Natančneje, BoJ postaja največji lastnik ne samo državnih obveznic, pač pa tudi podjetij. BoJ ima trenutno v lasti več kot 30% državnih obveznic in več kot polovico (55%) vseh obveznic. Prek slednjih (BoJ odkupuje tudi korporativne obveznice oziroma obveznice, ki temeljijo na delnicah podjetij) pa BoJ posredno postaja pomemben lastnik podjetij. BoJ je tako danes med največjimi desetimi lastniki v več kot 90% podjetij iz glavnega delniškega indeksa (Nikkei 225 Stock Average), v petini teh podjetij pa je že med petimi največjimi lastniki. Japonska se spreminja v državo s pomembnim deležem državnega lastništva.

Nadaljujte z branjem→