Vodenje EU: nemški dogmatizem je out, italijanski pragmatizem je in

Nemčija je s svojim brutalnim konzervatizmom (zavračanjem vseh progresivnih idej) in nasilnim dogmatizmom (prisiljevanjem članic EU v zdavnaj preživele in škodljive ekonomske politike) zapravila svojo vlogo voditelja EU. S svojim “Nein zu allem” (“Ne vsemu”) je polarizirala EU in zaostrila ter podaljšala gospodarsko krizo. Anatole Kaletsky v odličnem komentarju pravi, da Nemčijo kot voditelja EU lahko zamenja – Italija. Italijanski politiki naj bi v zadnjih letih pokazali največ usposobljenosti, inovativnosti in vztrajanja pri rešitvah, ki so dobre za EU in ne zgolj za eno državo.

Nemški dogmatizem je EU razbi(ja)l, italijanski pragmatizem jo ohranja pri življenju.

Mario Draghi je kljub nemškemu nasprotovanju uveljavil ekspanzivno monetarno politiko, ki je zaenkrat ohranila evro. Italijanski finančni minister Pier Carlo Padoan (nekdanji glavni ekonomist OECD) je prvi finančni  inister, ki je podvomil v metodologijo in smiselnost fiskalnega pakta in danes zagovarja uporabo ekspanzivne fiskalne politike. In Matteo Renzi je edini premier, ki se je resno zoperstavil berlinsko-bruseljskemu diktatu in hrati predstavil največ inovativnih rešitev

Za evrsko območje bi bila idealna rešitev, da iz njega izstopi Nemčija. To bi hitro izničilo obstoječa trgovinska neravnotežja in hkrati omogočilo evrskim državam uporabo bolj pragmatičnih ekonomskih politik. Samo to lahko reši evro. Za ohranitev EU pa bi se, v obdobju, ko je Francija povsem paralizirana in izločena iz aktivnega vodenja EU, medtem ko je Britanija na izhodu, morala oblikovati velika koalicija (Španija, Poljska, Francija) okrog italijanskega neformalnega vodstva. Nemčija je s svojim ideološkim in gospodarskim ekstremizmom polarizirala evrointegracijo in s tem ogrozila politični projekt EU, potrebna je močna protiutež v obliki vsaj četverice velikih članic EU, da EU spet poenotijo okrog skupnih ciljev. Ti skupni cilji pa pomenijo predvsem povečanje blaginje vseh državljanov EU na osnovi tesnega gospodarskega sodelovanja med članicami.

Given the failures of German leadership in Europe and the political vacuum elsewhere in the EU, Italy’s decision to raise its profile is surely right. As Renzi put it in a recent interview, “After two years listening, now I speak.”

It remains to be seen whether Italy can assemble a coalition of economically progressive and politically pragmatic countries to overcome German conservatism and dogmatism. But one way or another, Europe’s political economy will have to adapt to the new type of global capitalism evolving out of the 2008 crisis. With luck, a new breed of wily and agile Italian leaders will out-maneuver the blundering German dinosaurs, whose outdated rules and doctrines are leading the EU toward extinction.

Vir: Anatole Kaletsky, Project Syndicate

%d bloggers like this: