Bine Kordež

Dileme okoli sanacije bank so na koncu zožile pravzaprav samo na izgube lastnikov podrejenih obveznic. Občasno sicer zasledimo, koliko milijard smo davkoplačevalci namenili za sanacijo bank, a to se odraža le v povečanju državnega dolga, kar nikogar neposredno ne prizadene. Izgube vloženih sredstev v podrejene obveznice ali povračilo teh zneskov pa so v močnem osebnem, materialnem interesu precejšnjega števila ljudi in temu ustrezna je tudi pozornost medijev ter javnosti. Osnovna razlika v pogledih med lastniki obveznic in Banko Slovenije (ta je najbolj izpostavljena kot »nasprotna stran«, čeprav gre v bistvu za državo) je v oceni vrednosti premoženja bank v letu 2013. Po oceni uprav bank in uglednih revizorjev je bilo še sredi leta terjatev do pravnih oseb za 13 milijard evrov, po oceni istih uprav in drugih revizorjev nekaj mesecev kasneje pa le še 10 milijard (navedena je skupna vrednost za štiri sedaj državne banke – NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje).

Če velja prva ocena vrednosti, potem so imele banke zadosti premoženja za poplačilo vseh obveznosti, vključno s podrejenimi obveznicami. Po drugi oceni pa so imele banke velik kapitalski primanjkljaj, zaradi katerega so izgubili premoženje tudi »podrejenci«, država pa je morala prispevati še dodatna sredstva, da so banke postale zopet kapitalsko ustrezne . Kljub velikim pričakovanjem od Ustavnega sodišča, da bo mogoče ugotovil retroaktivnost sprejetih ukrepov ali kaj podobnega, je US po letu dni ugotovilo edino, da morajo imeti lastniki podrejenih obveznic možnost, da se na te ugotovitve BS pritožijo in na sodišču dokažejo, da je bilo premoženja bank zadosti. Čeprav tudi lastniki podrejenih obveznic prikazujejo razsodbo US kot »zmago«, še vedno ostaja odprta osnovna dilema (ali je bila bolj pravilna prva ali druga ocena, je bilo premoženja zadosti ali ne?) in to bodo v naslednjih letih ugotavljala redna sodišča.

Po ustreznem popravku novele Zakona o bančništvu glede sanacije bank, se bo začel mukotrpen postopek ponovnega ocenjevanja vrednosti premoženja omenjenih štirih bank v letu 2013. Katera je prava vrednost premoženja, seveda ne vem, prav tako tudi ne lastniki podrejenih obveznic in le-ti lahko samo pričakujejo (upajo), da je bila veljavna in pravilna prvotna, višja ocena. To ponovno ocenjevanje bo precej zahtevna naloga, ker vrednost takšnega premoženja (terjatev) praviloma ni neka absolutna vrednost, temveč se spreminja s časom, predvsem pa je kljub vsem strokovno utemeljenim metodam na koncu vseeno podvržena subjektivnim ocenam cenilcev, kako ocenjujejo bodoča, nepredvidljiva gibanja. In zato kakršnakoli ocena ne bo nekaj dokončnega, temveč nek približek in več kot bo ocen, večji bo njihov razpon (pričakujemo lahko, da bosta »obe« strani angažirale svoje cenilce, ki bodo sledili tudi pričakovanjem naročnika – čeprav vsi prisegajo na neodvisnost stroke, iz prakse vemo kako ti postopki tečejo).

Poglejmo na primer samo bančne terjatve do družb v Skupini Tuš. Njene družbe so bile konec leta 2013 bankam dolžne blizu 400 milijonov evrov in sprejeti so bili programi finančnega prestrukturiranja, ker dolžnik ni mogel poplačati posojil v pogodbenih rokih. Cenilci so takrat ocenjevali verjetnost poplačila in mogoče je bila prva ocena, da je Tuš sposoben poravnati 250 milijonov, po drugi oceni pa le še 150 milijonov evrov in ne dvomim, da bi oba cenilca lahko opravičila svojo oceno. Katera ocena je bila takrat pravilna? Kdo bo danes pravilno ocenil, kolikšna je bila takrat ustrezna vrednost? Po stanju konec lanskega leta družbe Skupine Tuš še vedno dolgujejo bankam okoli 350 milijonov evrov posojil in banke ne vedo, kaj z njimi narediti. Skupina jih glede na rezultate tudi po izteku programa prestrukturiranja ne more vrniti v celoti in banke imajo verjetno na mizi ponudbe za odkup mogoče s 50, 100 ali 200 milijoni evrov diskonta. Koliko so te terjatve vredne danes? Če se bodo banke odločile in terjatve s popustom prodale, bo njihova dejanska vrednost v višini kupnine, če pa bodo Tušu čez dve leti odobrile nova podaljšanja in čakala na razplet, pa bodo ponovno prisiljena v ocenjevanje in predvidevanja. In ta bodo subjektivno in objektivno verjetno različna, predvsem pa ne dokončna.

S takšnimi dilemami se bodo torej srečevali novi ocenjevalci vrednosti premoženja, domači ali tuji in do končnega poplačila terjatev bodo te ocene še vedno samo približki dejanske vrednosti. Cenilci, uprave in revizorji se bodo pod izdelke seveda podpisali in trdili, da gre za poštene vrednosti kot jih lahko v tistem trenutku na osnovi vseh razpoložljivih informacij določijo. Ali pa bodo za te terjatev dobili na koncu več ali manj, pa bomo videli šele čez leta (če bo kdo želel to računati). Zaradi tega bi težko govorili o kaki zmagi (katerekoli strani), Ustavno sodišče je pač samo omogočilo, da se prične ugotavljati morebitno drugačno stanje kot ga je ugotovila BS (oz. cenilci najeti z njene strani).

Pri tem spremljamo tudi diskusije kdo bo obveznik za morebitno poplačilo lastnikom podrejenih obveznic (če bodo v tožbi uspeli). To bo v vsakem primeru država (davkoplačevalci, kot radi rečemo). Tudi če bi obveznosti poravnale banke, so le-te v državni lasti in s tem izgubi lastnik, prav tako pa je tudi Banka Slovenije del širše države oz. premoženje vseh državljanov (na podoben način kot je javni dolg obveznost vseh državljanov). Zato je ta dilema v bistvu irelevantna, samo »tehnične« narave (če bi npr. plačala Banka Slovenije, bi ta izdatek formalno ne šel v javni dolg in tudi ne v primeru če plačajo banke). Bomo pa v primeru morebitnega poplačila »podrejencem« prišli do zanimivega paradoksa. Lastniki podrejenih obveznic bi bili lahko poplačani samo, če je bilo premoženja v bankah dovolj (kar naj bi ugotovile nove cenitve), torej da ni bilo bančne luknje – a v tem primeru bi država k dosedanjemu pokrivanju bančne luknje, dodala še dodatni znesek 520 milijonov evrov (razliko do skupnega zneska podrejenih obveznic v višini 660 milijonov evrov je pri Factor banki in Probanki, kjer lastniki podrejenih obveznic ne morejo računati na vračilo).

Zaradi tega paradoksa bi bila takšna rešitev (torej, da bančne luknje ni bilo in »podrejenci« so upravičeni do poplačila) precej težko verjetna. Zanimivo pa je, da pri osnovni dilemi katera vrednost bančnega premoženja je bila bolj pravilna, prvotna ali nova iz konca leta 2013, nihče ne spremlja, kaj se je s tem premoženjem dogajalo zatem. Vsa diskusija se vrti o pravilnosti ocen v letu 2013, kako pa so to premoženje banke ocenjevale in ga prodajale naslednja tri leta, pa kot da nikogar ne zanima.

Vemo, da so del problematičnih terjatev banke prenesle (prodale) slabi bank (DUTB), ostale pa razrešujejo same. Celotni portfelj terjatev, ki je bil predmet cenitev v letu 2013 je torej v bilancah NLB, NKBM, Abanke, Banke Celje in DUTB in vse te institucije imajo uprave, ki so po stanju 31.12.2013, 2014 in 2015 ponovno ocenjevale vrednost tega premoženja. Prav tako so imele vse naštete banke tudi revizorje, ki so vsa letna poročila pregledala in napisala, da računovodski izkazi prikazujejo pošteno vrednost premoženja. In v vseh teh poročilih vidimo, da je vrednost bančnega premoženja (terjatev) še vedno približno enaka, kot je bilo ocenjeno v »sporni«, nižji oceni v organizaciji Banke Slovenije. Nobena od naštetih bank v vseh zadnjih treh letih ni ugotovila kakšnih večjih odstopanj v plus, niti niso s prodajo in poplačilom nekaterih terjatev realizirale kakšnih pomembnejših dobičkov, ki bi postavljala pod vprašaj drugo, nižjo cenitev. Če bi bila namreč pravilnejša prva, višja za tri milijarde evrov, potem bi morale to ugotoviti uprave bank in revizorji v kasnejših letih, najmanj pri terjatvah, ki so bile poplačane, pa tudi pri tistih, ki so še v portfelju bank (poslovnih ali DUTB). Ker pa tega niso, si je težko predstavljati, da bodo sedaj neki tretji cenilci prišli do zaključka, da pa je to premoženje vseeno vrednost toliko milijard več.

Vemo, da so se ekonomske razmere vmes spremenile na bolje in takratne ocene bi morale biti celo nižje kot današnje. Zaradi tega je današnja vrednost tistega premoženja (terjatev) bank, ki še ni bilo poplačano ter vseh izvršenih plačil takratnih terjatev (pri njih dilem okoli vrednosti ni) – verjetno najbolj točen pokazatelj vrednosti premoženja bank tudi v letu 2013. Mnogo bolj kot pa katerokoli ocenjevanje za nazaj. In ta vrednost je na žalost nižja, torej tista, ki jo je v drugem ocenjevanju ugotovila Banka Slovenije. Na žalost pravim zato, ker bi bilo za vse skupaj boljše, če bi bilo premoženja (državnih) bank za dve ali tri milijarde več kot jih kažejo knjige danes. V tem primeru bi se seveda morali vprašati, kaj delajo uprave in revizorji danes, da tako nizko vrednotijo in prodajajo svoje premoženje. A tega nihče ne trdi, niti ne kaže, da bi se vsi vpleteni »motili«, tako kot naj bi se po mnenju lastnikov podrejenih obveznic v letu 2013 Banka Slovenije ter takratni cenilci.

Veliko je bilo že napisano o napačnih predpostavkah, ki so jih pri ocenjevanju v letu 2013 uporabljali omenjeni tuji cenilci in tudi »s terena« je bilo veliko informacij, kako nestrokovno so marsikje te cenitve potekale. Ti očitki so upravičeni, a vseeno ne moremo mimo današnjih, mnogo bolj transparentnih vrednostih. Tudi če bi takratne cenitve ob upoštevanju drugačnih, bolj realnih predpostavk dale za 1,5 milijarde boljši rezultat oz. višjo vrednost bančnega premoženja (to je mogoče tisto, kar je izračunal prof. Bole), konkretno plačilo in unovčevanje terjatev v bankah tega ne kažejo teh številk in to pač ne moremo zanemariti.

Kakor je sicer zgoraj navedeno sklepanje logično, moram vseeno omeniti še eno dilemo, ki je bila na takšno razmišljanje večkrat izpostavljena. Zasledimo lahko stališča, da je bilo premoženje konec leta 2013 ovrednoteno prestrogo, prenizko, a ko se je enkrat pojavilo v bilancah bank, nihče od uprav in revizorjev in imel poguma in predvsem interesa, da bi v kasnejšem vrednotenju in prodaji teh terjatev upošteval »realnejšo«, višjo vrednost. S tem bi mogoče lahko razložili, da je bilo takrat premoženje vseeno vredno več, danes pa ne, ker smo ga pač v prvi fazi podcenili in na tej vrednosti ostali. Da smo z nižjo začetno cenitvijo postavili toliko nižjo »lestvico«, zaradi česar še danes te terjatev prodajamo po nižjih cenah. Vsekakor je prisotnega tudi nekaj tega efekta, to dobro poznajo tisti, ki delajo pri konkretnih poslih, kjer jim nižje osnove omogočajo tudi lažjo prodajo po nižjih cenah. Ne bi pa mogli obdolžiti aktualne uprave in revizorje, da neodgovorno ocenjujejo in prodajajo premoženje za milijardo ali dve pod ceno. In trditev, da je BS odgovorna za nižje vrednotenje premoženja bank in da ga zaradi tega tako nizko ocenjujejo tudi vse uprave in vsi revizorji zadnja tri leta, pomeni ravno to. Zaradi tega sem skeptičen, da bi v teh razmerah lahko ugotovili, da je bila vrednost premoženja bank v letu 2013 višja, torej takšna kot so kazale ocene iz začetka leta in tudi let pred tem.

Za razrešitev osnovne dileme kolikšno je bilo torej premoženje v bankah leta 2013, bi bilo najbolj optimalno pogledati, kakšna je vrednost istega premoženja danes (izkupiček od prodaje ter ocena tega, kar imajo banke še v portfelju). Če bi se res izkazalo, da je tega premoženja denimo za 1,5 milijarde več, potem bo imela država (davkoplačevalci) kot lastnik kar naenkrat tudi toliko več premoženja v bankah in podrejene obveznice ne bo težko izplačati (v čudni luči bodo potem aktualne uprave bank). Bojim pa se, da te situacije ne bomo doživeli in da bodo obveljale aktualne vrednosti premoženja v bankah, kar pomeni, da tudi v letu 2013 ni bilo zadosti premoženja za poplačilo podrejenih obveznic.

Ugotovitev, da je bila pravilnejša druga, nižja cenitev in ne prva iz začetka leta 2013 pa odpira vprašanje pravilnosti bančnih bilanc iz let 2012, 2011, torej iz časa, ko so lastniki bančnih obveznic kupovali obveznice ter se zanašali na takratna letna poročila o “poštenih” vrednosti premoženja bank. Rezultati zadnjih let kažejo, da je bilo takratno premoženje vrednoteno previsoko in da je poplačilo teh terjatev dejansko precej nižje. Mogoče bi se morali lastniki podrejenih obveznic v svojih tožbah bolj fokusirati na to dejstvo. Da so bili z letnimi poročili bank do leta 2012 zavedeni in ne da je premoženja v bankah dejansko več kot ga kažejo poročila zadnjih let.