Zakaj so negativne obrestne mere nevarne?

Eksperimentiranje nekaterih centralnih bank od ECB do BoJ z negativnimi obrestnimi merami na depozite (trenutno so negativne obrestne mere v veljavi v kar četrtini svetovnega gospodarstva, merjeno z deležem v svetovnem BDP) ne kaže samo tega, da so izčrpale vso konvencionalno municijo v boju proti deflaciji in da so povsem nemočne, pač pa vnaša nov, izjemno nevarni vir nestabilnosti v svetovno gospodarstvo. Ideja negativnih obrestnih mer, kot piše Joseph Stiglitz, izhaja iz modelskih prepričanj centralnih bank (CB), da je s “šraufanjem” obrestnih mer gor in dol mogoče uravnavati gospodarske cikle. Če je recesija, pač CB znižuje obrestno mero, dokler se ne pojavijo znaki okrevanja. In če tudi ničelna obrestna mera ne deluje, gredo CB pač tudi na “negativni teritorij”.

Vendar je to modelsko prepričanje napačno.

Eksperimentiranje z obrestnimi merami v negativno smer ne bo delovalo in ne more delovati, dokler se svetovno gospodarstvo ubada z globalnim pomanjkanjem agregatnega povpraševanja. Zakaj bi podjetja investirala v nove kapacitete, če pa že obstoječih nimajo zapolnjenih? Danes obstaja problem globalne presežne ponudbe. Poleg tega sedijo velike korporacije na tisočih milijardah likvidnosti oziroma imajo svoje hišne banke in torej nimajo nobenih težav s pomanjkanjem likvidnosti.

Eksperiment CB, ki ne more biti uspešen, je izjemno nevaren vsaj iz dveh vidikov. Prvič, ker ima negativni vpliv na obrestne prihodke in odhodke bank in torej poslabšuje bančne bilance, na kar se mnoge banke že odzivajo – nasprotno od želja centralnih bankirjev – z dvigom posojilnih obrestnih mer. Da bi kompenzirale strošek, ki ga imajo s plačevanjem, da lahko pri CB držijo na varnem svoje depozite, poslovne banke dvigujejo obrestne mere na posojilni strani. Kreditov bo torej še manj in še dražji bodo. To pa bo prizadelo predvsem majhna in srednja podjetja, ki so odvisna od bančnega financiranja. Velikih podjetij itak ne more, ker niso odvisna od bank. In drugič, negativne obrestne mere uničujejo obrestne prihodke varčevalcev, kar utegne še zmanjšati njihovo tekočo porabo in še poglobiti že tako deficitarno agregatno povpraševanje.

CB se torej igrajo s povsem neatestiranim orožjem, ki jim lahko eksplodira v roki oziroma se sprevrže v masovno implozijo agregatnega povpraševanja. Seveda pa je to nepremišljeno eksperimentiranje CB posledica tega, ker druga roka ekonomske politike (fiskalna politika) ne naredi svoje naloge — noče spodbuditi agregatnega povpraševanja z deficitnim financiranjem povečanih javnih investicij. Krivda je najprej na strani vlad, šele nato na strani CB, ki poskušajo reševati situacijo, ko druga roka ne opravlja svojega dela.

%d bloggers like this: