Kljub QE je cena kapitala še vedno zelo visoka, investicij pa od nikoder

Glavni namen ECB pri odločitvi za politiko kvantitativnega sproščanja (QE) je bila, da bo z dodatno likvidnostjo, ki jo bodo banke dobile, le-te znižale obrestne mere in spodbudile povpraševanje po kreditih za financiranje investicij, kar bi spodbudilo rast in posledično še inflacijo. Toda do tega željenega učinka po letu dni izvajanja QE ni prišlo. Zakaj ne?

Chris Bryant v Bloombergu trdi, da do porasta investicij ni prišlo, ker je cena kapitala za podjetja še vedno zelo visoka. Spodnja slika, narejena na podatkih ankete KPMG med 148 nemškimi, avstrijskimi in švicarskimi velikimi podjetji, kaže, da se je cena zadolževanja v zadnjih letih res zmanjšala za polovico (na 3.4%), toda cena svežega kapitala na trgu je še vedno zelo visoka (iz 9.9% v 2008 pa do danes se je zmanjšala le na 8.4%). Skupna tehtana cena kapitala (za dolg + lastniški kapital) za podjetja (Weighted average cost of capital, WACC) je tako s 7.1% še vedno zelo visoka.

Cost of debt vs equity

Vir: Bloomberg; originalni vir KPMG

Visoka cena kapitala (WACC) za podjetja je pomembna, ker predstavlja spodnjo mejo pri presoji upravičenosti naložbe. Podjetja se ne odločajo za naložbe, katerih letna stopnja donosa je manjša od WACC – torej za naložbe, katerih stopnja donosa ne presega vsaj dobrih 7%. Za mnoga, tudi velika podjetja pa je cena kapitala še višja – trenutno okrog 10%.

No, Bryant je v trditvi, da do porasta investicij ni prišlo, ker je strošek kapitala za podjetja še vedno zelo visoka, malce pomešal vzroke in posledice. Ni visoka cena kapitala tista, ki bi preprečevala nove naložbe, pač pa je visok strošek kapitala posledica pomanjkanja donosnih investicij. Ključni razlog, zakaj cena kapitala za podjetja kljub poplavi likvidnosti na trgu noče pasti, je v tem, da na trgu za podjetja ni dovolj visoko donosnih investicij, zato na kapitalskem trgu naložbeniki v delnice (lastniški kapital) zahtevajo visoke premije za tveganja – med 9% in 10% v EU. Toda problem izvira iz stagnacije agregatnega povpraševanja: ker povpraševanje ne raste, ni novih naložb, in ker ni naložb, tudi donosnost kapitala upada. S tem pa raste premija za tveganje.

Od tukaj do rešitve problema pa je samo še korak. Zasebnih investicij ne bo, dokler se agregatno povpraševanje ne popravi, slednje (gospodinjstva nočejo več trošiti, podjetja pa ne investirati) pa je mogoče spodbuditi le prek povečanega javnega trošenja. In tukaj smo pri bistvu. Cena javnega zadolževanja za razvite države je rekordno nizka (na 10-letne državne obveznice plačujejo manj kot 2% obresti (ali imajo celo negativne obresti), na 30-letne obveznice pa pod 3%). Z drugimi besedami, danes je cena zadolževanja za države več kot dvakrat nižja kot znaša strošek kapitala za podjetja, zato lahko države financirajo številne dolgoročne infrastrukturne projekte, saj je cena dolga večinoma nižja od stopnje donosnosti teh naložb.

In ko bodo države s povečanimi javnimi naložbami spodbudile gospodarsko rast, se bo tudi povečalo trošenje gospodinjstev, s tem pa tudi naložbe podjetij in nenadoma bodo tudi premije za tveganje padle, s tem pa tudi strošek kapitala za podjetja. Tako preprosto je to.

Ali drugače rečeno, od rešitve problema nas ločijo samo ideološke bariere (ZDA, Nemčija) in neumna institucionalna pravila EU glede odprave proračunskega deficita ne glede na ceno.

%d bloggers like this: