Je Paul Romer letošnji Nobelov nagrajenec za ekonomijo?

Matični instituciji New York University, Stern School of Business, je v splet nehote ušlo povabilo na tiskovno konferenco z Nobelovim nagrajencem za ekonomijo za 2016 Paulom M. Romerjem (*), čeprav nagrada še ni bila podeljena. Tiskovna konferenca naj bi bila organizirana 10. oktobra (na dan, ko iz Stockholma sporočijo ime nagrajenca). To seveda pomeni, da je nagrajencu (in njegovi matični instituciji) že znano, da bo dobil nagrado. No, če bo Romer (trenutno sicer glavni ekonomist Svetovne banke) dobil Nobelovo nagrado, jo bo formalno dobil predvsem za delo na področju teorije endogene rasti (tukaj sta dva njegova glavna prispevka, 1986 in 1990, jih je pa kar še nekaj, ki teorijo endogene rasti širijo na področje mednarodne trgovine). Glavna ideja te teorije je, da gospodarska rast ni odvisna od zunanjih dejavnikov (denimo od stopnje povečevanja investicij), pač pa nastaja endogeno zaradi interakcij med človeškim kapitalom, ki vodijo k inovacijam. Seveda pa je tudi tukaj dolgoročni razvoj odvisen od zunanjih dejavnikov, in sicer od političnih odločitev, kot je politika glede vlaganj v izobraževanje in subvencije za raziskave in razvoj, ki izboljšujejo človeški kapital in s tem prispevajo k hitrejši rasti in razvoju.

Toda to najbrž ni bil odločilni razlog komiteja švedske akademije akademije znanosti, da je letošnjo Nobelovo nagrado(dejansko nagrado švedske centralne banke) namenil prav Romerju. Romer je seveda odličen teoretik (in zdaj praktik) na področju gospodarske rasti in si za svoj prispevek Nobelovo nagrado zelo zasluži. Vendar je v žarišče javne pozornosti vstopil lani januarja, ko je na srečanju ameriške zveze ekonomistov predstavil članek Mathiness, ki ga je nekaj mesecev po tem objavil v reviji Papers and Proceedings (American Economic Review) in zelo široko populariziral na svojem novem blogu. V članku se je Romer lotil pristopa k znanosti veje ekonomske znanosti, ki ideologijo in politiko skriva v matematične enačbe. Lotil se je ekonomistov, na čelu s svojim svetovalcem pri doktoratu Robertom Lucasom, ki svoja ideološka prepričanja zamaskirajo v enačbe in s tem implikacijam njihovih matematičnih modelov dajo pridih čiste znanstvene resnice (preberite več tukaj).

Letos septembra je Romer udaril še enkrat in še bolj silovito s člankom The Trouble With Macroeconomics, v preglednem članku o razvoju makroekonomije v zadnjih desetletjih je Lucasa in sopotnike ter naslednike obtožil neznanstvenega pristopa k raziskovanju. Povedal je, da modeli, ki so jih razvili, dejansko niso mikrofundirani (ne temeljijo na dejanskem obnašanju posameznikov) in da trpijo za nezmožnostjo identifikacije, pač pa identifikacijo preprosto predpostavljajo. Vzroke za fluktuacijo ključnih makro agregatov pripisujejo imaginarnim (izmišljenim) šokom (najljubši je eksogeni tehnološki šok) namesto realnim šokom (kot je denimo fluktuacija agregatnega povpraševanja ali ukrepi monetarne in fiskalne politike), nato pa vpliv teh imaginarnih šokov “dokazujejo” z bayesianskim pristopom k ocenjevanju. S čimer zgolj potrjujejo svoja apriorna prepričanja. Ti sodobni modeli, nastali po Lucasovi kritiki, niso nič boljši od keynesianskih makro modelov, ki so jih nadomestili. Romer pravi, da celotna čreda makroekonomskih sledilcev Lucasa (ter Prescotta in Sargenta) ne uporablja znanstvenih metod, pač pa sledi vrhovni avtoriteti, čeprav slednjo realnost (podatki) demantirajo. Romer zato kliče k izgonu kulta osebnosti in povratku znanosti v makroekonomijo. Kliče k povratku k intuiciji in na podatkih osnovani makroekonomiji (glejte več tukaj).

Gre seveda za moje špekulacije glede izbora letošnjega Nobelovega nagrajenca, toda vzorec je zelo podoben kot pri izboru Josepha Stiglitza, 2001, (ki je Nobelovo nagrado dobil leto dni po odstopu s funkcije glavnega ekonomista Svetovne banke in po siloviti kritiki pristopa Svetovne banke in IMF do razvoja v revnih državah) ter Paula Krugmana, 2008, (ki je nagrado dobil ob začetku svetovne finančne krize in letu dni po objavi slovite knjige The Conscience of a Liberal, ki silovito kritizira (neoliberalne) ekonomske politike, ki so privedle do povečane neenakosti v ZDA in posledično do Velike recesije).

__________

* Update: Očitno je šlo zgolj za špekulacijo ali pa za vročo željo piarovke na NYU, kajti Nobelovo nagrado za ekonomijo sta dobila Oliver Hart in Bengt Holmström (za delo na področju teorije pogodb). Kot je poročal tudi Guardian prejšnji teden, je ta prehitra ali domišljijska novica povzročila precej zardevanja pri piarovki NYU, medtem ko je švedski komite sporočil, da odločitev še ni bila sprejeta. Pri nobelovcih je tako kot pri izboru papežev, običajno nikoli ne izberejo tistega, katerega ime se pogosto pojavlja kot kandidata.

%d bloggers like this: